Hello!

Pa bom še jaz nekaj vprašala.
S fantom sva skupaj že dobra tri leta. Zdaj si tudi urejava skupno gnezdece. Problem je v tem, da se zadnje leto vse bolj kregava. Ko sva začela zvezo, sva se veliko kregala zaradi njegovih bivših, samo je to zdaj mimo. Zdaj pa na trenutke vse sorte.
Največkrat moti mene kakšna stvar. Če greva v trgovino in sreča kakšno prijateljico pa jo pozdravi in mi ne pove takoj, od kje jo pozna, me zelo zmoti. Jaz na primer, če koga srečam, pa tudi če je bivši fant, predstavim ali pa ne dajem občutka, da mi je bedno, ker je on z mano. On pa daje tak občutek, kot da je vse narobe. Pa je to bila ženska, za katero vem, da jo dobro pozna, da so hodili skupaj smučat in da če bi bil sam, bi jo sigurno vprašal, kako je itd.
Moti me na primer, ko sva bila v trgovini, da je blagajničarko tako lepo pozdravil, ko sva odhajala tudi tako lepo rekel hvala in se ji nasmejal, pa ne vem kaj…da me je zmotilo, ker do mene se nikoli tako lepo ne obnaša. Pa sem mu to rekla in itak samo težim.

Da ne govorim, ko pridem iz službe, povem, kaj je bilo in še kaj. Tako da moje sodelavce pozna že po karakterju, pa tudi srečava jih kdaj ali pa ko pride pome, mi ni nerodno pozdravit ali pa da me pride noter počakat v službo. On pa meni nima kaj povedat. Pa sem sprejela, recimo, da je tip človeka, ki ne govori o službi. Ko je bil pa zadnjič »frej« in je prišel pome med pavzo, da sva šla jest. Šla sva mimo njegove službe in ko me je potem odložil, mi je rekel, da gre v službo še nekaj iskat. In me je spet motilo, zakaj pa nisva šla prej, pa da mi pokažeš, kje delaš.
Ali pa če sva zmenjena pred njegovo službo, vedno pride sam ven iz službe, ko pa ga ravno pokličem, ko odhaja pa vedno slišim sodelavke zraven. Zdaj ne vem, ali jaz vse slišim, pa sem preveč pozorna in res pretiravam, samo vseeno. Lahko bi mi dajal pa drugačen občutek. Seveda mi potem reče, da ga samo kontroliram. Pa da on mene ne sprašuje takih stvari. Saj mu tudi treba ni, jaz pač že toliko povem, da je vseeno. Ne vem no. Kaj se vam zdi? Potem se itak skregava in je potem še polno grdih besed.
Včasih se sprašujem, če me skriva. Zaupam mu 100%. Tukaj sploh ni dileme. Samo vseeno. Če gredo po službi na kakšno pijačko, me tudi kar zmoti, če mi nič ne piše. Jaz mu zmeraj kakšen sms napišem, kje sem ipd. Samo da bo vedel. Saj gre samo za občutek. Včasih se sprašujem, če me je v podzavesti strah, da bi se imel v družbi žensk bolje in da bi bil srečen, kot pa ko je z mano. V službi ima skoraj same sodelavke.
Na primer, prve dve leti je vedno, ko sva se skregala on prišel do mene in sva se pogovorila, seveda najprej sem trmarila, ampak sva se pogovorila, zdaj pa se vedno nazaj zadere in znori in loputa z vrati. Tako da mi je že njegova mama rekla, da je bil v puberteti tak. Potem, ko sva začela hodit, se je umiril. Zdaj pa spet tak in da ne ve. In da naj dobro premislim. Kaj več mi pa ni hotela reči, ker pravi, da itak mu bom vse povedala. Še do danes mu nisem. Pa kar živčen postane, če ga kaj preveč vprašam. Zjutraj se peljeva v službo pa me on »vrže ven« blizu njegove službe, jaz grem pa peš naprej. In če hočem biti še malo v avtu kakšno minutko – se pogovarjat, pravi da mora it, da ima minus ure… Saj vse razumem – samo minutka v avtu ali pa potem pol ure kreganja pa cel dan slaba volja, ga pa tudi ne bi ubila. Saj mu ne rečem tega vsak dan. Mislite, da bo kaj bolje, ko bova skupaj zaživela?
Sva se pa tako skregala, da sva se že skoraj stepla. Ker jaz sem itak nepopustljiva, on je pa kar naenkrat postal. Ali pa se zdaj kaže pravi obraz???

Lep pozdrav,

Lučka

Spoštovana Lučka,

verjamem, da vam/a ni lahko, da oba želita lepši odnos, oba bi se rada bolj ljubljena, sprejeta in varna počutila v vajinem odnosu. Pa trenutno še ne zmoreta priti do tega, ker ne vem, koliko se oba še zelo bojita drug drugega, bojita biti ranjena, ogrožena. A hkrati ravno to pogosto drug ob drugem sta.
Ja, v prvi zaljubljenosti smo vsi fajn, vsi pokažemo svoj najboljši jaz, zmoremo za drugega »iti čez sebe«, se celo žrtvovati zanj… Ne moti nas tisoč malenkosti, ki nas lahko začnejo motiti kasneje, prenesemo celo to, kar nam je sicer zoprno. V tej fazi bi težko rekli, da drugi o nas sploh ve, kdo smo mi v resnici – ker pozna le naš najboljši, lažni jaz. In obratno – tudi mi njegovega. Zato še ne moremo govoriti o pravem odnosu.
A ko prva zaljubljenost mine, ko se začnemo v odnosu počutiti toliko varne, da upamo pokazati še kako svojo pravo potrebo, pravo željo, potem šele drugi ob nas ve, kdo smo mi v resnici. Tedaj se lahko začne počasi graditi odnos dveh resničnih posameznikov, ki sta sprejeta z vsemi potrebami, strahovi, željami, dvomi, »napakami«… Z veliko pogovarjanja, razumevanja drugega in sebe ter sočutja do obeh. In vidva sta sedaj na točki, ko skušata to zgraditi. Edina pot do srečnega in zadovoljnega odnosa pa je – ODKRIT IN SOČUTEN POGOVOR.

Ja, povedati si bosta morala čisto vse, vse stiske, strahove, potrebe, tudi tiste, katerih še nikoli nista govorila, mogoče se jih še niti ne zavedata, a vaju »silijo« v prepir, ker kličejo po tem, da bi jih enkrat nekdo slišal in razumel, ne obsodil.

Če bo bolje, ko bosta živela skupaj? Samo po sebi zagotovo ne. A imata možnost se truditi. Ob tem, ko si urejata materialno gnezdece, ne pozabita še na urejanje »čustvenega gnezdeca, ki bo vama obema dajalo varnost in sprejetost in s tem edino garancijo vajinemu odnosu«. Začnita se pogovarjati – brez obtoževanja. In vztrajajta pri tem, da vaju mora drugi razumeti in začutiti. Pri tem pa je nasilje skrajno nedopustno in škodljivo za vajin odnos, vsak tak vzgib kaže le, da se je takrat v vama prebudila ena stara, še ne slišana rana. In ravno vidva si jo lahko pomagata zaceliti, če se zmoreta kljub vsem težkim občutjem slišati.

Mislim, da bi vama zelo pomagala udeležba na kakšni delavnici za pare ali skupini za pare, kjer bi se učila pogovarjati o teh najbolj ranljivih temah na spoštljiv način. Taka je npr. v Ljubljani na Frančiškanskem družinskem inštitutu, v okviru našega inštituta v Novem mestu in Krškem, pa verjetno še kje. V kolikor pa bi želela še bolj poglobljeno delo na vajinem odnosu, potem pa se imata možnost vključiti v partnersko terapijo.

Pogumno se lotita pletenja še »čustvenega gnezdeca« – to je namreč bolj pomembno za odnos kot ono materialno (čeprav tudi brez tega ne gre).
Vse dobro!

draga Lučka, tako kakor se sekiraš zdaj se boš celo življenje.

Jaz bom malo krajši, pa upam da vseeno jasno razumljen.

Skupaj sta tri leta; prvo leto sta se spoznavala (samo karikiram), drugo leto sta živela, tretje leto se kregata… In načrtujeta skupno življenje ter prihodnost… No, šele sedaj se je nekako izkazalo da si vidva nista usojena, sta pa celo in samo nekako dopisno skupaj. Kregi in vse skupaj vodijo le v eno, tukaj je fabula gradnje odnosa zlagana, realnost je čisto drugačna. Prej ko to ugotoviš, bolje zate.

Oprosti, cec, ampak ne vodi vsak odnos, ki ga ogrozajo prepiri in neozdravljene rane iz otrostva v propad. Vsak par ima moznost zavedanja svojih problemov in potem resevanja le-teh. So sicer manj pogosti primeri, ki zberejo pogum, ker je presneto tezko, potrebno je veliko energije, casa, volje in predvsem ljubezni do sebe, ampak se da. Saj te razumem, da samo podajas svoje mnenje in zelis pomagati s svojimi nasveti, ampak mogoce se bo oseba oprijela tvojih besed kot svetih, ti naivno verjela in opustila vsako upanje za srecno zvezo. Seveda je vsak odgovoren za svoja dejanja in odlocitve, ampak vcasih se niti ne zavedamo, kako lahko nase besede ubijejo upanje. Zenska se ne ljubi, verjame v to, da si ne zasluzi ljubezni in potem se prebere, da ji ta moski ni usojen. To so mocne besede in posegajo v prihodnost te punce, ki ima vse potenciale, kot vsak izmed nas, da svojo zvezo spravi na prave temelje.
Razlog, zakaj sem se tokrat obregnila ob tvoj post je ta, da si tud meni napovedal konec zveze, ki to nikoli ni bila in da je najboljse zame, da to cimprej spoznam.
Seveda sem sama zelo mocno verjela v naju, vlozila ogromno truda in casa, ker sem vedela, da si lahko s tocno tem clovekom ustvarim srecno zvezo, ceprav sva bila oba custvena reveza. Zdaj imava zavidanja vreden odnos, poln ljubezni, neznosti, razumevanja, komunikacije, zaupanja.

Vse dobro vam zelim…

Če sem s svojim pisanjem v tvoji zadevi falil, si lahko danes samo srečna, pa tudi Cec ti želi vse najboljše v zvezi in življneju nasploh. Je pa Cec samo laik, tudi ni jasnovidec, pa vseeno je imel do sedaj že velikokrat prav. Pa nimam teh želja da kar vsak slepo verjel v prebrano, konec koncev smo ljudje za vse odločitve sami.

Mi je žal, toda kakega posebnega sonca v navedeni temi pa res ne najdem, in to zaradi njega. Je morda še čudno da moški kontrira moškemu ? Njej želim vse dobro. In tako sem tudi napisal, iskreno.

LP
Cec

Ojej, zdaj sem še enkrat prebrala, kaj vse si mi leto nazaj napisal 🙂 najslabši možen konec! Temu se danes samo nasmehnem, takrat pa sem se ustrašila, čeprav mi je šesti čut govoril, da se bo vse dobro izteklo.

Vem, da imas običajno prav, ker se veliko zgodb konča podobno, partnerja se zapreta vsak v svoj svet bolečin in si ne znata priti naproti.
Ampak izjeme potrjujemo pravilo in midva sva očitno posebna, ker nama je uspelo, kar le redkim;) in lahko bi napisala par strani o tem, kako sem srečna ob njem in da SVA SI DEFINITIVNO USOJENA!

Vem, da mi želiš najboljše, tud jaz želim tebi. Samo malo sem se oglasila, da ti povem, da nisi vsemogočni Bruce:) in da je moje poznavanje psihologije zelo dobro…hehe

pa lep pozdrav iz raja:)

Nisem “vsemogočni” in nikoli v dosedanjem življenju nisem tangiral na to, pa mislim da sem tudi na sodelujočih forumih poznan po tem, v zasebnem življenju pa sploh. In se seveda spomnim tvojega pisanja, prebral sem si sedaj za nazaj vse, pa mislim da moje takratno mnenje ni čisto nič odstopalo od drugih. Če v tem vidiš zmago da ti je zveza vseeno uspela, kot sem že napisal – samo srečno ti lahko želim, malo sem vseeno presenečen da si kjub načitanosti iz psihologije iskala nasvet. Jaz poklicno sodelujem z/od delavcev do znanstvenikov, pa ne delim nobenega na nič, še najmanj sem srečal takih ki se z kakim poznavanjem kitijo. Tukaj sem sodelujoči kot laik Cec in ta ti vrača pozdrave. Iz realnosti.

Nisem diplomirana psihologinja in nisem požrla vso znanje sveta, da bi kljub temu, da preberem ogromno knjig oz. sem načitana po tvojem mnenju, bila vseved in več ne bi rabila pomoči, nasvetov od nikogar. vedno je nekdo, ki ve več od nas in od takih se rada učim. Ne vidim pa razloga, zakaj sem te tukaj prenesetila? Človek se vsak dan uči, zdaj vem veliko več, kot sem vedela pred enim letom. Da bi se hvalila s svojim znanjem, si razbral ti. Vem toliko, da znam pomagati sebi in drugim, če imajo probleme.Saj vem, da si odrasel, izkušen, ki dela z vsemi možnimi delavci in znanstevniki ter zna spretno obračati besede, ampak nekega sočutja pa nisem razbrala v nobenem tvojem postu, je kar precej pikrosti v njih, da ne govorim o tujkah, ki kar silijo ven in kažejo tvojo razgledanost. sicer pa se inteligentnost kaže v preprostih besedah, ki jih tudi manj razgledani razumejo.
In ja veliko mi pomeni ta zmaga v ljubezni, ker je v življenju nikoli nisem imela, razen alkohola v družini, poniževanje, psihično in fizično nasilje in totalno razvrednotenje. Lahko tebi reči, da imam psihologijo načitano iz knjig, ampak meni so knjige rešile življenje, čeprav sem jih morala na skrivaj brati, ker mi doma niso dovolili. Nikoli nobene pomoči in razumevanja, v šoli sem mogla biti odlična, sicer sem bila vse, samo človek ne in zraven še odlična športnica, obvezno na stopničkah.
Ja, kako lahko je žaliti druge. Verjemi, da je poniževanje in sovraštvo edino, kar so me naučili in da sem mogla sama prehoditi dolgo trnovo pot, da sem, kjer sem in da sem sposobna samo sebi ljubiti. zato pazi na besede, ker lahko hitro prizadenejo.

Zaključujem najino debato “kdo bo koga”, grem na sanjske počitnice s svojim dragim in ti želim mir v srcu.

Živjo Cec

Ker sem ugotovila, da znaš brskat po arhivu, bi te samo prosila, da prebereš še temo “V slovo”, ki jo je napisal Nekdo. Rada bi tvoje mnenje glede tega: ali je lahko Nekdo, ki si piše članek, sam na njega daje odgovore in na koncu članka umre,v resnici pa je še vedno živ,vsemogočen? Jaz mislim, da si vsemogočen in vsemogoč tako in drugače, če nisi, se pa delaš, da si.
Znanstveniki??? menda ja nisi zamenjal službe?