samota
Berem te izpovedi, pa mi je hudo…
Jaz sem imela krasnega partnerja, zame je bil vedno na voljo, ljubil me je v pravem pomenu besede, skupaj imava majhnega otroka, a ta pravljica se je končala z njegovo nenadno smrtjo.
Ostala sem sama oz. sem se zaradi nerešenega stanovanjskega problema morala zateči nazaj k staršem, kjer ni vse rožnato.
Nimam pravega prijatelja (to mi je bil on), z soljudmi delujem na površinski ravni, pogrešam osebo, ki bi mi bila blizu. Pa mlada sem še. Ne predstavljam si, da bi morala biti do pozne starosti tako osamljena.
Hvalabogu imam dobro službo, nisem v materialni stiski, sedaj bi si lahko kaj privoščila, pa to nimam s kom deliti, oz. uživati.
Kam čez vikende, rada bi šla z otrokom na izlet, pa mi je zoprno hoditi okrog sami. Tako me bolečina, ker nimam več moža, še bolj najeda. Zdi se mi, da sem iz najhujšega žalovanja, pa tudi depresije prilezla, počasi bi rada začela ŽIVETI kot sem nekoč, s sanjami, željami,…
Od izgube je nekaj več kot dve leti.
Po eni strani bi rada šla na svoje, pa se malo bojim še večje samote.. Vse si moram urejati sama, vse je težko, kako naj si sama kupim stanovnje?!
družba se mi zdi odtujena, vsak vidi le sebe, vsi so tako zaposleni, ampak življenje je tako nepredvidljivo, minljivo.
Nisem imela srečnega otroštva, ne mladostništva, dokler se ni pojavil on, a to je trajalo le nekaj let. ZAKAJ TAKO?
Pozdravljeni!
Žal mi je, da ste se morali tako hitro soočiti z izgubo partnerja. Normalno je, da ste potrebovali čas za prebolevanje in žalost, vendar zdaj tudi sami čutite, da je čas, da greste naprej. Ni lahko začeti na novo, še posebej takrat ne, ko vemo, kaj smo že imeli nekoč v preteklosti in kako lepo nam je bilo, pa smo to izgubili. Vendar je treba najti pot in nadaljevati življenje.
Človek je družabno bitje in potrebuje soljudi.
Pojdite med ljudi! Sprehodi z majhnim otrokom so lahko zelo “produktivni” v smislu iskanja prijateljic ali znank. Mamice medsebojno rade izmenjujejo svoje izkušnje, radosti in težave pri vzgoji svojih malčkov.
Morda ste kdaj v preteklosti imeli kakšno prijateljico, s katero ste se razumeli in bi morda lahko obnovili stike.
Lahko se vključite v kakšne aktivnosti, ki vas veselijo, stvari, ki jih radi počnete. Izbira je ogromna – joga, učenje tujih jezikov, fitnes, ples, pohodništvo, kuharski tečaji, ustvarjalne delavnice… Gotovo boste našli nekaj zase in morda pridobili tudi kakšnega prijatelja ali prijateljico.
Preteklosti ne boste pozabili. Spominjajte se je – ne z grenkobo, pač pa s hvaležnostjo, da vam je bilo dano spoznati nekoga, ki ste ga tako ljubili. Morda pa vas nekje spet čaka nekdo, s katerim boste še enkrat doživeli izkušnjo ljubezni.
Vse dobro vam želim!
Berem, kot bi brala svojo zgodbo, tud jaz sem že dve leti sama, vem, da je potrebno spet zaživeti, vendar ne morem, poleg tega enostavno ni časa zame, imam dve deklici, pozno pridem iz službe, skratka, za vse sem sama, zvečer samo padem v posteljo od utrujenosti, zjutraj pa se vsako jutro komaj vstanem.., vse to je res kar ste svetovala gospa Suzana, res pa je tudi, da ko si enkrat za vse sam imaš zelo malo časa, da se posvetiš sam sebi, poleg tega si tudi finančno omejen, saj jaz sem.
Marijanaj, želim ti, da bi imela toliko moči, da se postaviš na noge.