Spoštovana

Znašla sem se v situaciji, iz katere trenutno ne vidim rešitve. Moje življenje je ena sama zmešnjava, ampak ne oglašam se vam zaradi tega. V novembru sem doživela eno precej stresno situacijo, ki je me je privedla do tega, da sem se odločila narediti vsemu skupaj konec. Ker pa imam dva otroka še mladoletna, mi je bilo jasno, da tega ne smem narediti. Vendar je bila stiska res zelo huda in sem se z steklom, ki sem ga našla na tleh, porezala po rokah. S tem sem uravnotežila notranjo bolečino z zunanjo in posledično preživela. Sedaj pa imam problem – ne znam in ne zmorem nehati. Edino toliko sem uspela, da se ne režem več, ampak si pomagam s kislino – na roki jo imam dokler še zdržim. Ne bom razlagala v kakšnem stanju je roka, ker mislim, da vam je jasno. Enkrat sem sicer poiskala pomoč pri prijateljici (zdravnici), ker se mi je roka ognojila in je prišlo že skoraj do zastrupitve. Kljub obljubi, da tega ne bom več naredila, enostavno moram. Psihiatrične pomoči nimam namen poiskati – iz določenih razlogov, ki sem jih tudi psihoterapevtki razložila – ona mi je namreč zagrozila, da bo ukrepala, ker to mora. Z muko sem jo prepričala, da naj tega ne stori, ker ubiti se ne nameravam, če pa me prijavi, sem se pa definitivno zmožna. Sem v stalnem stresu in včasih je res hudo. Zaenkrat si pomagam z naravnimi sredstvi – Ašvaganda in Rožni koren. Na kakšne sintetične tablete nimam namen iti, tudi če bi mi bile predpisane, ker kar precej spremljam stranske učinke in pričevanja ljudi, ki so jemali psihiatrična zdravila (stranski učinki pri nekaterih so grozni in tega se preprosto ne grem, ker moram vseeno ohraniti “trezno” glavo, ker sem stalno v avtu).
Zakaj potem sploh pišem – prosim, če mi lahko priporočite način, kako se tega brez zdravil rešiti – kaj sploh lahko naredim, ker dva dni nazaj sem si roko kar precej [hashtag=zdemolirala]#zdemolirala[/hashtag]# – tega se sramujem in se še dodatno krivim in se zaradi tega sovražim. Vendar je včasih vse skupaj prehudo. Nekaj časa sem bila prepričana, da mi bo z mojo močno voljo uspelo (v preteklosti sem se rešila sama iz paničnih napadov in anksioznih težav). Sedaj pa se mi zdi, da samo še padam.
Psihoterapevtka je nad mano obupala. In priznam, da niti nimam več volje sodelovati. Preprosto povedano – otopela sem za vse pozitivno.
Najbolj grozno je pa to, da nisem več neka neuravnovešena najstnica, ampak oseba srednjih let, ki ima kar nekaj otrok, od tega je en s posebnimi potrebami. Počutim se grozno. Egoistična, kar mi je tudi psihoterapevtka navrgla. Tega se zavedam in ravno zaradi tega otroka se trudim nekako preživeti, čeprav priznam, da je vsak dan težje.
lepo vas pozdravljam z željo, da me prosim, vsaj vi ne obsojate – tisti, ki za moje početje vedo, so name upravičeno besni. Doma se jim niti sanja ne in bolje da ostane tako, ker ravno oni so tisti, ki so me spravili do sem in bi jim bilo priznanje mojega početja samo hrana za njihov ego. Če imate mogoče kakšen nasvet, na kakšen način se lotiti problema, bi vam bila zelo hvaležna

mama, ki še ne sme zapustiti otrok na milost in nemilost temu krutemu svet