samopomoč
Pozdravljeni,
ali mi lahko predlagate kakšen dober program za samopomoč?
bijem bitko z anksioznostjo…včasih zmagujem, včasih pa doživim poraz.
pridejo obdobja, ko sem natleh, ko mi srce nabija, ko je bolečina-tesnoba v prsih prav nemogoča, ko mi misli silijo le v negativno stran, ko imam malo apetita in slabši spanec.
pred leti sem za kratko obdobje jedla tudi AD-je. Z njimi sem bila zelo zadovolna, počutila sem se dobro, pomagali so mi da sem se spet spravila skupaj. takrat sem bila tudi nekaj obiskov pri psihoterapevtu, vendar me dela z njim nisem čisto dojela, kako bi mi lahko pomagal.
Trenutno sem v zelo stresnem obdobju, vsak dan sem utrujena, misli mi begajo, zmedena sem,…naj povem da se tega zavedam in da zaradi tega grem redno vsak dan na sprehod, delam dihalne vaje, vsaj par minut na dan, se pogovarjam z bližnjimi,….vendar imam občutek, da ne naredim dovolj zase na ta račun. strah me je, da me bo stres spet zdelal, da bom spet čisto na koncu…
Pozdravljeni,
anksioznost in ostali vaši simptomi so znak za globlje psihične težave, ki izhajajo iz nezavednega. Ravno zato nisem pristaš programov za samopomoč in vedenjsko-kognitivne terapije, saj deluje zgolj na zavestni ravni, ne dotika pa se najbolj pomembnega dela – našega nezavednega. Zato vam glede tega ne znam svetovati.
Za dostop do teh vsebin, ki povzročajo vaše težave, je potrebna pomoč druge osebe – strokovnjaka psihoterapevta, in še to tistega, ki se ukvarja tudi z nezavednimi procesi. Ponavadi je to psihoanalitični psihoterapevt, se pa ne izključujejo tudi psihoterapevti drugih pristopov, če so temu naklonjeni.
Antidepresivi lahko pomagajo pri zmanjšanju simptomov, kot tudi vi pravite, da so vam pomagali, ampak ne morejo pa pomagati pri odpravljanju vzrokov. Ponavadi nas še dodatno omrtvičijo in je v psihoterapevtskem procesu še težje priti do potlačenih spominov, čustev ipd. Morda vam je ravno zaradi tega tudi takrat upadla motivacija za nadaljni obisk psihoterapevta? Psihoterapija je tek na dolge proge in če se odločite zanjo poizkusite vztrajati vsaj kakšno leto (obisk vsaj enkrat tedensko). Kakšno obliko psihoterapije ste obiskovali in kakšna je vaša izkušnja?
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj
Pozdravljeni,
Par obiskov sem imela pri kliničnem psihologu na napotnico od tega je sedaj že skoraj 3 leta,…kjer smo se bolj ali manj ukvarjali z KVT ali nekaj v temu smislu, nevem no….motivacija me je upadla predvsem zato, ker sem se počutila da hodim tja kakor na šolske ure psihologije (ogromno ene teorije, besed,…) vedno ko sem šla in tam sedela na stolu, sem premišljevala: joj, a mi to zdaj res pomaga? in kako sploh? mar ne bi bilo bolje, da bi šla namesto tega malo ven na zrak, na sprehod, tečt?
Kako pa gre to pri psihoanalizi? Kaj se tam počne in kaj je smisel tega? Kako se kažejo spremembe? verjamem, da bi nekdo imel z mano veeelikooooo dela če bi se lotila odkrivat spomine in potlačena čustva 😉
Hvala
Pozdravljeni,
psihoanalitična psihoterapija ni simptomatska terapija kot je npr. VKT (Vedenjsko kognitivna terapija), ki se ukvarja s postopnim izpostavljanjem simptomov in psihoedukativnim učenjem.
Medtem, ko se VKT osredotoča na našo zavest in skuša delovati direktno na simptome, se psihoanalitična psihoterapija ukvarja tudi s podzavestjo (nezavedno) in z globljimi vzroki za nastanek težav – raznoraznih simptomov. Psihoanalitična psihoterapija poteka tako, da pridete na srečanje in govorite (čimbolj) brez cenzure o vsem kar vam pride na misel. Na ta način se razbremenite, iščete rešitve na svoje težave, hkrati pa se ustvarja odnos s psihoterapevtom/tko, ki je pomemben del zdravljenja. Poudarek je tudi na sanjah, saj so velikokrat kažipot do naših nezavednih vsebin. Takšna oblika psihoterapije je dolgotrajna, hkrati pa ima (večkrat) dolgoročne učinke. Ni neobičajno, da se v procesu psihoanalitične psihoterapije mnogi moteči simptomi hitro umaknejo, čeprav se z njimi pacient ne ukvarja direktno. Zakaj je temu tako? Simptomi (npr. vaši so anksioznost, bolečina v prsih, zmanjšan apetit, slabši spanec, utrujenost, zbeganost) so zgolj opozorilna lučka – kot na nadzorni plošči avtomobila. Začne vas opozarjati, da nekaj v vas ni v ravnovesju in, da je potrebna razrešitev. Ko se začnemo ukvarjat s seboj in razreševanjem notranjih konfliktov ali travm, se simptomi pričnejo umikati.
Tudi če vas čaka veliko dela ni s tem nič narobe… ponavadi to je tako, ko delamo na sebi, ni nikoli enostavno, nagrada pa je velika :)..
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj
