samopodoba
Sploh ne vem kje naj začnem…
Pri svojem odnosu do spolnosti, samopodobi, prenejedanju in bulumiji, alkoholu…
Pri tem da se bežno spomnim svojih strganih hlačk ko sem se vrnila s sprehoda s sosedovim fantom ko mi je bilo cca 5 let in od takrat se mi je vedno dogajal da so me nadlegovali moški, celo očetov prijatelj. Krivila sem sebe, kaj mi piše na čelu, saj nič drugega ne počnem kot grem po cesti, sedim na vlaku….. Nato sem spolnost jemala kot orodje da sem pridobila fante, trapast u nulo. Saj sem uživala tudi jaz ampak po parih letih mi je bilo dovolj da objeta zaspiva…
Moja mami mi nikoli ni bila prijateljica ampak moj rabelj, mučila me je psihično in fizično, bilo je grozno. Saj vem da ni znala drugače ker tudi sama prihaja iz takšne družine, mama ji je umrla ko je imela 7 let, ampak…
Zadnja leta (5let9 kadar sem žalostna, bolna kadar ni vse kot mora biti zavijem v trgovino nakupim hrane da je za znoret in jem in jem nato občutek krivde in bruha….Vsak teden je uspeh če ne bruham!! Vesela sem ga saj to pomeni da sem stabilna!
Potem pa meseci ko malo jem in se ukvarjam s športom vsak dan najmanj eno uro in zatem meseci bruhanja
Kadar me duši, stiska v prsih ker ne vem če bom zmogla narediti vse kar me čaka, kadar me je strah prihodnosti tudi rada kakšen kozarček spijem, da se lahko zjočem in jočem.
Danes je dosti bolje kot je bilo pred leti, vem da nimam samopodobe, da nisem pridobila na intimnost ko mi je bilo 14-15 let, vem vem vem Zdaj me ne zanima ZAKAJ želim vedeti KAKO NAPREJ, kaj naj zdaj?!
Vem da bruham vedno manj ampak ne počutim se čisto sigurno da me spet ne bo zagrabilo…
Imam partnerja in počasi se zbližujeva…
Ampak še vseeno mi nekaj manjka! Hočem preveč naenkrat, kar postat novi človek ali kaj?!
Mislite da potrebujeh psihoterapijo ali skupino za samopomoč ali da bom zmogla sama z vašimi nasveti?
Najlepša hvala za odgovor, moram pa vas pohvaliti, všeč mi je kako odgovarjate ljudem!