Samomor je odločitev, možnost, izhod, zaključek, ki ga ima v svojem življenju na razpolago vsakdo od nas/vas. Lahko nas misel nanj le prešine, lahko jo hranimo/te, kot zadnjo »rešitev«, lahko pa je v določenem trenutku krize tista odločitev, ki se nam/vam zdi še edina možna in izvedljiva. Ali bo nekdo to »dokončno rešitev trenutnih težav« izpeljal, je odvisno od mnogih dejavnikov (tveganja) : spola, starosti, osebnostnih lastnosti, načina življenja, zlorabe alkohola ali drugih škodljivih snovi, trenutnega psihičnega in fizičnega stanja, prejšnjih lastnih samomorilnih poskusov ali samomora bližnjih, finančnih težav, opore socialne mreže, pa tudi različnih zunanjih faktorjev. Tudi pripadnost nekemu narodu (recimo Slovenskemu) je lahko dejavnik tveganja, saj imajo Italijani, Norvežani, Irci ter Portugalci mnogo manjše statistične možnosti, da samovoljno končajo svoje življenje, kot pa Madžari, Finci, Švicarji ali Slovenci. Ko razmišljamo/te o samomoru, lahko vidimo/te pred seboj na eni strani družbeni fenomen (pojav), ki družbo opisuje in nanjo vpliva, na drugi strani pa posameznike in družine, prizadete zaradi tovrstnega dejanja. Res je, da nam statistični, epidemiološki in teoretični podatki osvetlijo pojav, še pomembneje pa je, da nam pomagajo v vsakodnevnem srečevanju z osebami, ki so se znašle na robu odločitve za samomor ali morda že čez njo.
Vsakdo, ki razmišlja o samomoru, ali pa ga poskuša storiti, čuti pred tem dejanjem neznosno psihično bolečino, ki je ne more ali ne zna deliti z bližnjimi (namesto, da bi o svojih težavah potožil družinskim članom, prijateljem ter terapevtom, raje o njih molčijo, ter to zadržijo v sebi). Samomorilnim osebam se zdi, da je za njih življenje izgubilo vsako vrednost, ni več barv, je le še »črn tunel«, na koncu katerega pa naj bi za nekatere bila »odrešilna« smrt. Edino, kar si želijo, je prenehanje hude čustvene bolečine in konca težav, v katerih trenutno so. Prevladujoče čustvo nekoga, preden napravi samomor, je brezup in nemoč : »Ničesar razen samomora ne morem več narediti, in nikogar ni, ki bi mi v tej situaciji lahko pomagal«, to je ponavadi tisto, kar si misli oseba z samomorilno težnjo. Moram povedat, da je to načelo popolnoma zgrešeno, saj se za vsako situacijo najde rešitev. Težava je le v tem, da mora ta oseba svoje občutke (najskrivnejše, ne glede na to kakšni so, pa naj bodo še tako boleči za to osebo) nekomu (prijatelju, svojcu, komurkoli, ki mu zaupa) priznati. Zato tudi naprošam vse osebe, ki imajo morda takšne misli, naj se komu zaupajo, lahko tudi meni.

Vsakdo ki poskuša storiti samomor, ne želi resnično umreti. V vsakem samomorilnem dejanju se skrivata tako želja po smrti, kot želja po pomoči, apel, klic na pomoč. V nekaterih je več prvega (ti se žal pogosto končajo tragično), v nekaterih več želje po spremembi nezadovoljivega življenja. Ta klic na pomoč je lahko jasen in prepoznaven, lahko pa prikrit, komaj opazen in neizgovorjen. Nekdo, ki ni nikoli govoril o denarju in dediščini, naenkrat pa začne pisati oporoko ali razdajati najljubše predmete ali pa dajati pripombe, kot so : bolje vam bo brez mene ; jaz sem izguba ; vsega sem že sit ; boste že videli, kako boste potem, …, posredno kaže, da se z njim nekaj dogaja, da pa mu je težko o tem spregovoriti. Nikakor pa ne drži reklo, da tisti, ki govorijo o samomoru, tega ne bodo storili. Ker je vsak samomor izrazito individualno dejanje, se moramo/te kot svojci, prijatelji in strokovnjaki ob tistih, ki s samomorom grozijo, ali ga kakorkoli napovedujejo, vedno ustaviti, prisluhniti in ukrepati. Važno je vedeti, da samomorilna oseba ne zavrača življenja kot takega, pač pa le neznosno življenjsko situacijo v kateri trenutno živi.

Ob samomoru radi iščemo vzroke za dejanje, vendar ostajajo le-ti običajno bolj ali manj skrivnost tako za svojce umrlega kot za strokovnjake. Večina samomorov je zaključno dejanje dolgotrajnih nerazrešenih problemov in ne posledica zadnjega vzroka, ki morda deluje kot kaplja čez rob ali zadnji sprožilec oz. povod za dejanje. Seveda lahko v registrih samomorov preberemo kot najpogostejši domnevni motiv družinske, ljubezenske ali zakonske težave, sledijo telesne ali duševne bolezni, ekonomske težave, večinoma pa najdemo kombinacijo različnih težav.
Samomor kot tak, je pojav vseh starostnih obdobij. Pri Slovencih je sicer povprečna starost tistih, ki so umrli zaradi samomora, višja (okoli 47 let), tistih, ki so samomor poskušali in dejane preživeli, pa precej nižja (okoli 34 let). Žal pa obstaja žalostno dejstvo, da je starostni razpon samomorilnih oseb od manj kot 10 let do več kot 90 let, kar pomeni, da moramo/te biti pozorni na opozorilne znake v vseh obdobjih življenja.

Še nekaj bi dodal temu članku, in to velja za vsakega posebej ; upam, da si boste to vtisnili v spomin, ter nase gledali tako, kot gledam jaz na vsakega od vas, s spoštovanjem. Torej, tole : Glede na to, da se v tem članku ves čas govori o nas/vas, ljudeh. Človek ste, oseba, osebnost, in če nimate ravno 100 % identičnega dvojčka, potem ste enkratni. Nihče se ne smehlja tako kot vi, nihče se ne smeje tako kot vi, nihče nima enakega smisla za humor, ter takšnega značaja, kot ga imate vi. Ste torej enkratni. Podobno enkratne so tudi vaše potrebe. Pomembno je torej, da se predvsem osredotočite nase, ne na svojo družino, in ne na druge ljudi, ampak nase. Vi boste morali trdo delati, da boste spremenili svoj položaj. Edino vprašanje, ki pa se tukaj pojavlja, je pa verjetno to, ČE BOSTE KOMU PUSTILI DO VAS, TER MU POSLEDIČNO TUDI PUSTILI, DA VAM POMAGA. Čeprav morda le tako, da vam prisluhne, in če mu boste pripravljeni povedati o svojih težavah, vam bo že lažje pri srcu, verjemite mi.

Obvestilo : Originalna snov za ta članek je bila povzeta iz slednje literature :
Shneideman E. Definition of Suicide, John Wiley and Sons, New York, 1985.
Lester D. Questions and Answers about Suicide. The Charles Press. Philadelphia. 1989.
Milčinski L. Samomor in Slovenci. Cankarjeva založba, Ljubljana, 1985.
Diekstra R. et. al. Suicide and its Prevention. E.J. Brill, Leiden, 1989
Farberow N.L. , Shneidman E.S. The Cry for Help. Mc Graw Hill. New York, 1965.
Kapamadžija B. , Šovljanski M. , Biro M. Osnovi medicinske suicidologije. Medicinska knjiga, Beograd, 1990.
Dolenc A. (ured.) Samomor na Slovenskem. Medicinsko izvedenstvo 1988, Medicinski razgledi, Ljubljana, 1990.
Diekstra R.F.W. Suicide and the atempted suicide : An international pespective, Acta Psychiatr. Scand. , 1989 : 80 , 1-24.
De Leo D. , Diekstra R. Depresion and Suicide in Late Life. Hogrefe and Huber, Toronto, 1990.
Mag. Sabina Bertoncelj-Pustišek, dr. med. spec. pedopsihiater, Marta Cerar-Lotrič, dr.med. spec. psihiater, alkoholog, Metka Klevišar, dr. med. onkolog, As. Dr. Marga Kocmur, dr. med. spec. psihiater, psihoterapevt in supervizor, Roman Korenjak, spec. klinični psiholog, Metka Kramar, spec. klinični psiholog, Prof. dr. Jože Lokar, dr med. spec. psihiater, Akad. prof. dr. Lev Milčinski, dr. med. spec. psihiater, Mojca Močnik-Bučar, dr. med. spec. psihiater, As. Martin Možina, dr. med. spec. interne medicine, toksikolog, Gorazd V. Mrevlje, dr. med. spec. psihiater, Prof. dr. Hubert Požarnik, spec. klinični psiholog, Vesna Radonjič-Miholič, spec. klinični psiholog, Vesna Švab, dr. med. spec. psihiater, Doc. dr. Onja Tekavčič-Grad, spec. klinični psiholog, Prof. dr. Martina Tomori, dr. med. spec. psihiater, psihoterapevt in supervizor, Dubravka Trampuž, dr. med. spec. psihiater, Anka Zavasnik, spec. klinični psiholog, Doc. dr. Slavko Ziherl, dr. med., spec. psihiater. Pomoč človeku v stiski / urednica Onja Tekavčič-Grad. – Ljubljana : Litterapicta, 1994.

Članek sem v bistvu podal za prijateljico, ki jo zelo spoštujem, vendar upam, da ste ga tudi drugi prebrali, ter, da ste od tega tudi kaj odnesli. Ko je oseba v stiski, ni v redu, če je sama, najbolje za njo je še, če se s kom, ki mu/ji zaupa, pogovori o tem, kaj jo pesti. Za prijateljico pa še tole, upam da si z člankom zadovoljna, ter da razumeš, kaj ti hočem sporočiti. Nisi sama, in tudi nikoli ne boš, vsaj dokler bom jaz tukaj.

Pripis : življenje samo po sebi je preveč dragoceno, da bi ga kdorkoli od nas/vas zavrgel, saj dobimo/te samo eno, to pa je potrebno čuvati, saj je to, samo po sebi najdragocenejše kar imamo/te.

Za morebitne komentarje, vprašanja, pritožbe ter pohvale, se vam že vnaprej zahvaljujem.

Lep pozdrav vsem

S spoštovanjem Piccolo

Zopet se bom javil čez teden dni.

Na forumu imamo strokovnjaka, ki je izšolan tako, da lahko pomaga ljudem.Ti pa nisi noben strokovnjak in laična mnenja ljudem v stiski v večini primerov lahko prej škodijo kot pa koristijo.S tem hočem povedati, da je treba pustiti delo našemu dr. V.F.Rejcu.Čudi me, da te še ni on sam odslovil, da naj nehaš deliti neke nestrokovne nasvete in delati gužvo na tem forumu.

Upam, da nisem bil preoster!

Spoštovani Latino,
forum je odprt za vsa mnenja, razen če ne gre za izrazito reklamo ali osebne žaljivke.Vaš dopis ocenjujem kot mnenje, kar pa zadeva Piccola, ga moram vzeti malo v zaščito:ob vseh citatih vključno s seznami udeležencev na kongresu, nam redno posreduje zanimive statistične podatke, ki so lahko dobrodošla ilustracija temam, o kateriuh si dopisujemo.

Pozdrav. Za Mag.Vanja F Rejec dr.med.,psih, se zahvaljujem za vašo podporo, vendar menim, da ni potrebna, vsak lahko izrazi svoje mnenje, ki ga ima.
Res je, da nisem oz. nimam ustrezne izobrazbe, sam vseeno pa razumem zakaj se gre, in podobno.
Zate Latino, če ne bi imel dovoljenja za pisanje, oz. če bi me prosili naj preneham s pisanjem člankov tukaj, bi bil to tudi dolžan storiti, zaenkrat pa sem še dobrodošel.
Lep pozdrav, upam da vas nisem užalil.
S spoštovanjem Piccolo