Pozdravljeni! Sem mamica 11letnemu sinu, ki v življenju ne zmorem več. Ne to ni trenutna muha ampak že 15 let se bojujem z depresijo in življenjem.Imam veliko prijateljev ampak v sebi sem sama.otroštvo je bilo kaotično in nadaljevanje še bolj. Otrokov oče je umrl in kaj več od dolgov po njem ni bilo.No razen mojega sončka ki ga ljubim z vsem srcem, ali sem ga ljubila.Depresija, anksioznost, bipolarna motna itd.se stopnjuje. Dala se m že skozi zdravljenje na desetine različnih terapij ampak želja po smrti je iz dneva v dan večja.postajam površna težko se zberem in komaj sem kos službi, materinstvu in dolgovom ki so se mi nakopičili v vseh letih.Skratka to je samo za odtenek zgodbe, občutki so veliko močnejši. Vedno sem se razdajala in sedaj me zanima samo kako ìzpeljati samomor da čim bolj razbremenim bližnje? Močno vrv ki zdrži 4 kratnik moje teže že imam, pa tudi steber, da bo takrat sin pri mojih starših tudi. Nočem da ne najdejo svojci zato bo poskrbela da me najde tretja oseba.ker ne želim obremenjevati staršev že imam izbrano žaro, petje na pogrebu, cvetje vse čimbolj skromno. Tudi govor si bom napisala sama, ki bo čimbolj pozitivno naravnan in ne bo dajal občutka da je kdo kriv za mojo smrt.Sama ne zmorem več in ne razumem zakaj bi morali drugi to objokovati.želim da so vsi dobro in da gre zadeva čim hitreje mimo.u glavnem ne gre za muho enodnevnico ampak za tehtno odločitev, prosila sem za pomoč psihiatra, se držala navodil vse ampak očitno mi ne morejo pomagati.sedaj pa me najbolj zanima sledeče.Moj sin, moje srce, moje vse:(..kaj naj storim da bo čim manj trpel?oziroma kako izpeljati pred smrtjo, da ga ne dajo v rejništvo ali kaj podobnega? Hočem da živi pri mojih.starša sta še dokaj mlada in tam imam brata ki je komaj par let starejši od mojega sina.ali je dovolj da v poslovilno pismo zapišem da živi dalje pri njih? Ali je potrebna prej overitev pri notarju? Kako to poteka?sicer je žalostno, da so me do tega pripeljale predvsem finančne težave in res ne morem več gledati, kako nimava več kot za približno 2 tedna življenja.stroške mojega pogreba bo krilo moje podjetje in še kar nekaj več se bo nabralo tako da zgleda da prehudega minusa svojim staršem ne bom zapustila.Nočem jih prositi za pomoč nikomur ne priznam kako težka je najina finančna situacija, potem pa tu še zdravje ki mi kr naprej nagaja.ampak ne prosim za pomoč, samo za nasvet kaj še moram postoriti pred smrtjo da bo čimmanj tragična za svojce..lep pozdrav

Pozdravljeni,

verjamem, da si želite slišati, da je možno izpeljati stvari tako, da vaš sin ne bo trpel. Resnica pa je vseeno precej drugačna. Vaš sin bo zelo trpel, je že ostal brez očeta, zdaj pa še brez mame? Vaši starši ne bodo mogli dolgo časa zanj skrbeti, če bo sploh njim dodeljen. Kot morda že veste, ni načina, da za to vi poskrbite vnaprej, izjava pri notarju je ničvredna. Če meni ne verjamete, vprašajte najbližjega notarja.
Torej, zapustila boste sina, ne veste komu, sin se bo celo življenje spraševal zakaj ste to naredila, ali res ni bilo druge izbire, ali vam je res toliko malo pomenil, da se niste zanj borila.
Verjamem da trpite, in da vam je življenje daleč od rožnatega, pa vendar, premislite, energijo ki ste jo uložila v iskanje dovolj močne vrvi, bi lahko uporabila za iskanje rešitev in ne iskanje zasilnih izhodov. Če ste sina že spravila na ta svet, ste zanj tudi odgovorna.
Da rešitev ni več, vam ne verjamem. Napišite mi, kakšna zdravljenja ste že prestala in vam bom povedala, če so možnosti res iščrpane.

Lep pozdrav,

Zelo me je pretreslo, ko sem brala to pismo. Nekako razumem, ker se tudi sama borim s samomorilnimi mislimi, a me ravno misel na mojega sina, drži pokonci. Zavedam se, da bi močno trpel brez mene in zrasel z občutki krivde in ožigosan od okolice. Ne želim mu, da tako odrašča in se borim. Močno.

Zato te, draga mamica, prosim, da požreš svoj ponos, prosiš starše in/ali sorodnike, prijatelje za finančno pomoč in živiš. Zase in za sina. Smrt je tako dokončna in samomor pušča globoke rane preživelim.

Verjamem, da je življenje včasih težko, zelo težko. Toda vedno se najde izhod, vedno se najde neka rešitev.
Draga mama samohranilka, lepo te prosim, ne misli na neumnosti, ne misli na samomor. Imaš sina, za katerega MORAŠ živeti! Če ga imaš rada, mu nikar ne naredi tega, ne uniči mu življenja. Že očeta nima, a zdaj naj bi izgubil še mamo? Si predstavljaš, kako bi mu bilo pri duši? Si predstavljaš, kako bi bilo tvojim staršem, da bi na tak način izgubili hčerko?
Vsi imamo probleme, le redki so, ki jim gre vse gladko. Ljudi pestijo različni problemi: zdravstveni, finančni, ljubezenski, a naj si vsi potem kar nabavijo močno vrv?
Če imaš finančne težave, požri ponos, prosi koga za pomoč. Obrni se na brata, na starše, na CSD, na sindikat, na Zvezo prijateljev mladine, morda ti uspe dobiti kakšna sredstva pri sindikatu. Vse dobro ti želim,