Od kar sem rodila drugega otroka, se ne uspevam več kontrolirati do svojega prvega otroka, ki ima slabi dve leti. Nekajkrat sem ga udarila po riti, nahrulila in enkrat celo klofnila. Verjamem, da izvajam nasilje, zato me zanima kako si naj pomagam, da ne bo otrok nastradal.

Barakuda

Ali lahko dveletni otrok naredi karkoli takega, da bi si zaslužil, da se ga nahruli, kaj šele, da se ga udari? Odgovor je samo eden: NE!! Povsem enak odgovor velja za vsakega otroka ne glede na njegovo starost. Starš, ki se kakorkoli znaša nad svojimi otroki, ima resne težave – s sabo. Tudi vi, gospa, jih imate. Verjamem, da ste se po rojstvu drugega otroka znašli v neki novi ali samo močnejši stiski. Toda to ni nobeno opravičilo. Kar počnete je hudo narobe. Če se sami ne zmorete zadržati in kontrolirati, potem rabite pomoč. Nima smisla pisati in ugibati o razlogih, zakaj. Zelo verjetno se je tudi vam kot otroku dogajalo podobno. Sicer se ne spomnite, kako je bilo pri vaših dveh letih, vprašanje je, če se, kako je bilo kasneje, ko pa bi se lahko spomnili. Malo je možnosti, da bi bili nasilni do otrok, če sami ne bi odraščali v nasilnem okolju.

Jeza, ki jo čutite ob otroku, je lahko upravičena. Nič ni narobe, če jo čutite, če npr. otrok ne uboga. Jeza ni problematična, problematično je nasilje. To pišem zato, ker mnogo ljudi tega sploh ne loči. Zato ni prava pot, da zatirate svojo jezo, ampak da se naučite z njo upravljati. Mar res lahko dveletni otrok povzroči toliko jeze? Koliko te vaše jeze bi moralo biti v resnici usmerjene na partnerja, ki vam očitno bolj slabo pomaga. Koliko jeze, ne da bi se sploh zavedali, je namenjene vašim staršem? Upravljanje z jezo bi poenostavljeno rečeno pomenilo, da se najprej sploh zaveste, da ste jezni. Potem ugotoviti, zakaj in na koga ste v resnici jezni. Čisto na koncu pa na ustrezen in do drugih spoštljiv način izrazite svojo jezo tistim, ki so jo dejansko povzročili. Bom veliko zgrešil, če napišem, da ste verjetno oseba, ki se zelo težko zjezi, ki poskuša mirno požirati krivice in je navajena potrpeti. Ampak nekje se mora ta potlačena jeza razkaditi. Otroci za to pridejo zelo prav, ker so tako nemočni in (navidez) vse prenesejo in vedno znova odpustijo. Verjamejo celo, da so si nekontrolirane izbruhe jeze in nasilja zaslužili. Ob tem pa utrpijo veliko škode. Vašim otrokom (obema!) se ta škoda že dela. Na vas je, da jo ustavite in čim bolj odpravite posledice. Če ne znate, ne zmorete si poiščite pomoč. Najbolje kar oba s partnerjem. Prva tri leta so za otroka izjemno pomembna, čeprav se jih ne spomnimo. V samo treh letih se postavijo temelji osebnosti, kasneje se to ne spreminja več s tako lahkoto. Sram, nevrednost in ponižanje, ki spremljajo nasilje, se že »vgrajujejo« v temelje osebnosti vašega otroka. Zaradi obeh vam želim, da se boste zmogli ustaviti in mu dati bolj trdne temelje. Ker si jih zasluži. Vam jih niso dali, boste to naredili zanj? Vse, kar boste naredili za otroka, bo ojačalo tudi vaše temelje, na nek način popravilo krivice, narejene vam.

Lepo vas pozdravljam

Zraven tega, da vas razumem, v tem smislu, da vam je verjetno velika stiska, zaradi katere prihaja do tega, da otroka udarite, vam želim povedati tudi to:

poskusite se vživeti v tega vašega 2. letneg otročka –
pravkar je dobil bratca ali sestrico – svet se mu je sesul, mama ni več samo zanj tam, sedaj nov otrok dobiva vso pozornost, ki jo je prejemal prej on, mama je precej čustveno odsotna v odnosu do njega, ker namenja ljubezen temu novo rojenemu bitju, ki jo sedaj 100 % potrebuje. Rad bi mamico nazaj, strah ga je kaj se dogaja, zato morda ponagaja več, ko je kdaj prej, ker želi, da se mami ukvarja z njim, pa čeprav na način, da ga okrega, čeprav upa, da ga bo namesto kreganja pocartala, stisnila k sebi – kot nekoč, ko še ni bilo novega družinskega člana. In kaj dobi – udarec, novo zavrnitev, … kako se mora ta vaš še ne 2. letnik počutiti – verjetno precej sam, boleče je to in zna pustiti močne posledice – in potem se ljudje sprašujejo, zakaj se en otrok trajno zapre vase, ustvarja izgrede doma in v šoli… kliče pa le po ljubezni.

In res, še ve ne, da dela narobe, kako bi ga sploh lahko kaznovali – opazuje le to, če napravi to ali ono se bo mamica malce posvetila tudi njemu, pa čeprav samo tako, da ga bo udarila. Vsaj to, vsaj nekaj od nje dobi… In ko otrok nagaja iz klica po ljubezni je res – naj bo velik ali majhen, odgovor naj ne bi bil v udarcu…

Kje je vaš partner, da ste tako preobremenjena, da morate odreagirati na otroka tako, da zadate rano obema – mati, ki udarja svoje malo bitjece ob tem udarja tudi sebe, le da se teh darcev in ran zaveda šele, ko je prepozno. Za nazaj ne boste mogli popravljati, lahko pa ukrepate sedaj.
Udarite raje po mizi in situacijo okrog vas uredite tako, da boste prejeli od tistih, ki bi vam naj dali oporo, dovolj pomoči, da se razbremenite, potem bo vse lažje.

Že to, da ste o tem vprašali na forumu kaže na to, da vi želite drugače, kot počnete, le da vam je kot kaže zelo težko. V glavnem vsi starši poznajo ta stavek: tako ob živce me spravi, da se komaj zadržim, ampak res komaj, da ga ne udarim… poskusite se oprijeti tega stavka, ko postane tako hudo – tisto jezo, ki se nabere usmerite v moč da se zadržite, in bo šlo.

Pa srečno,

Sončnica

Oj Oj mamica

tudi jaz imam dojenčka in 2let starega otroka, ki je trmast za znoret. Zlo hitr me … Parkrat sem ga ze probala vzgojno po riti, a enostavno vidim da to nima nikakršnega pozitivnega učinka. Otrok ne neha trmarit, ne neha nagajat, ne neha se dret… V teh trenutkih jeze ploskam z rokami, velikat me orng pečejo, a moja vest je pomirjena. Vem da se smešno sliš, a ne mislim delat tega.Ne želim da moj otrok pri 30letih ko bo že odrasel ugotovi da ni bil nič kriv, ker jih je toliko fasal kot otrok….in vse to le ker so bili starši prezaposleni in niso znal prisluhnit.
Drugače pa mmoraš otroku znat prisluhnit, jest sem par knjig prebrala glede vzgoje in kaj nam otrok skozi obnašanje sporoča.

Vedno imaš izbiro kaj boš narerdila….on je nima, on je le nedolžen otrok

Spoštovani Izidor Gašperlin!

Z vsem spoštovanjem se obračam na vas z vprašanjem, s čim sem si zaslužil vašo ignoranco. Napisal sem odgovor brez kakršnih koli žalitev ali napadov na kogarkoli. Kulturno sem izrazil svoje mnenje. Zakaj je bil moj post tako
“kritičen”, da ga niste objavili?

Za vaš argumentiran odgovor se prijazno zahvaljujem!

Spoštovani “tak sem”

Odgovor na vaše vprašanje je zelo enostaven. Vašega mnenja oz. odziva na to temo (in tudi druge) ni med nepotrjenimi sporočili. Ali se je kaj zalomilo pri vas ali pa je sporočilo izginilo nekje “v spletnem vesolju”. Predlagam, da ga pošljete še enkrat. V letu dni, odkar sem moderator, mislim, da nisem objavil samo dveh odzivov, ki pa sta bila res izrazito nestrpna in žaljiva do ostalih udeležencev.

Lep pozdrav

Sicer je že sončnica lepo napisala tisto, kar bi tudi sama. A vendar bi rada dodala še nekaj v razmislek.

Dvoletni otrok je zelo majhen otrok. In ko dobi bratca, ga včasih tudi mami vidi dobesedno čez noč kot “velikega”. A ni takšen. Še vedno je tisti malček, kot je bil, preden je družina dobila novega člana. Ki je že v fazi nosečnosti čedalje težje zlezel k mamici v naročje, saj mu je bil “v napoto” njen veliki trebuh. Po nekajdnevni odsotnosti se mami v njegovo veliko olajšanje vrne – a z malo, “deročo” kepico, ki jo vsi vzdihujoče gledajo, kako je lepa. Ta kepica ima flašo, ima dudo, plenice, ki jih je sam morda že prerasel, kup novih, zanimivih igračk. V nočeh ima mesto neposredno ob postelji staršev. Včasih moraš počakati, da se ljudje okoli tebe nehajo ukvarjati z dojenčkom, da te sploh poslušajo, vidijo, kaj bi rad … Ob vsem tem pa te še kaznujejo tako, da te boli.

Razmisli, katere dnevne obveznosti so nujne in pri katerih ti lahko pomagajo ljudje okoli tebe. Skušaj čas, ko otroka zaspita, izkoristiti zase. Verjemi: iz meseca v mesec boš v boljši fizični in psihični kondiciji tudi zato, ker boš videla, da se vse težave uredijo, prej ali kasneje. Ko ti je težko, poišči človeka, ki mu lahko zaupaš in preko pogovora z njim umiriš svoje misli. Tudi tukaj, na MON-ovih forumih obstaja sklop Obporodnih stisk, kjer so svetovalke, ki pomagajo ženskam v takih, hormonsko nestabilnih obdobjih. Dostopne so tudi po telefonu.

http://med.over.net/forum5/list.php?123

Zato, da se boš znala – v trenutku, ko te bo “veliki” otrok z napadom trmice, neposlušnostjo, morda nepravilnim ravnanjem razjezil – ustaviti, zadihati in ga videti kot nekoga, ki te potrebuje bolj, kot kogarkoli drugega na svetu. Tudi zato, ker je tvoj.