sama z dvema?
Še ena izmed mnogih zgodb: stara sva 30, skupaj sva 7 let, imava dva otroka stara 2,5 in pol leta (!!). babica servisa skoraj ni. in zdaj mi on prijavi, da ne čuti več tako do mene, da se čudno počuti, da sva se oddaljila, da sem se spremenila, da nisem več vesela, da sori ker je tako hladen do mene, da si me več ne želi! Da rabi čas zase, da si družino ni tako predstavljal, da sem ga zanemarjala…gnusi se mu moje mleko, ko dojim, ko šprica naokoli, če mali bruha mu tako smrdi da skoraj še on dol pade. Res sem bila noseča, rojevala, hormoni, dojim, cele dneve in noči skrbim za otroke! In on rabi čas zase, rabi šport, saj vem da ga, tudi jaz ga, ampak ko si on v nedeljo privošči hribe, sem jaz cel dan sama z dvema, in ko pride zvečer domov sem sesuta in tečna. In kadar sem jaz tečna bi jasno on najraje kar šel. Rekel mi je da je skoraj že šel, pa da ni imel jajc…počutim se res potolčeno! Ko sva bila še sama, je bilo vse lepo, vse popoldneve in vikende sva hodila naokoli, izleti, hribi, kolesarjenje. Zdaj pa njega ni več. Res nimava več časa zase. Medtem ko se jaz trudim in matram za najine otroke, za katere sva se skupaj odločila, sem ga zanemarjala. Ni mi bilo do sexa, nisem bila več vedno nasmejana, po porodih se tudi počutila nisem več sexi. Zdaj sva se začela o tem pogovarjat. Kar nekaterih svojih tipičnih napak se zavedam. Tudi npr. dojenje se mi je še do pred enim mesecem zdelo res super, nekaj najboljšega kar lahko narediš, ponosna sem bila da sem prvega otroka dojila 1 leto, no zdaj vem da bi bilo morda bolje da sploh ne bi dojila, ampak bi otroku dala zvečer flašo, in bi celo noč spal, jaz bi se pa posvečala partnerju!?! Mali je bil star pol leta, začela sem mu dodajat hrano, dobila sem menstruacijo, nisem več tako izčrpana, všeč sem si. In si ga želim. On pa mene ne! Da ne more kar preklopit. Da se je odvadil sexat…saj ne pričakujem da bo zdaj pa kar noro skočil name, lahko pa bi se malo potrudil, tako kot sem se jaz, pokazal vsaj malo nežnosti. Objame me, malo stisne k sebi, to je pa vse.
Njegov odnos do mene in njegovi odhodi so me zelo jezili. Počutila sem se samo! In to v času ko smo imeli dojenčka. Pred kakšnim mesecem sem mu zato rekla, da naj se kar spoka, ker ga itak nič ni. Čeprav je kljub vsemu zelo dober in mi veliko pomaga. Vse kar mi je rekel me je zelo prizadelo, čeprav me je vprašal če bi bilo bolje če mi ne bi povedal, da saj sem opazila da sva se oddaljila. Rekla sem mu že da če ne bi bilo otrok bi ga takoj nagnala. Imam ga zelo rada. In predvsem bi rada da imajo najini otroci starša. In že tako je naporno če sva oba, kaj šele če bi bila sama. Si ne predstavljam.
Kaj se plete po moški glavi? Ali lahko kaj naredim?
Spoštovana xxxy,
to, kar opisujete, da se vama dogaja, ni nekaj nenavadnega, je pa seveda včasih res boleče in naporno, sploh pa vam, ki ste dojenčku nujno na razpolago noč in dan tako telesno kot čustveno. Za to se vam ni potrebno čutiti krivo, saj to počno vse mame! Za otroka sta se seveda odločila oba, in je zato odgovornost za obveznosti in pravice, ki v novih odnosih prevladujejo, na obeh starših, ne le na materi; potrebno se je iskreno pogovoriti o vsem tem in si pojasniti vloge in pričakovanja; toda, kot opisujete, vaš partner kljub vsemu še ni pripravljen na to. Namreč, popolnoma normalno je, da je vajina intima, zlasti telesna, prva, ki mora na »prisilni dopust«.
Vsak nov otrok partnerski odnos in osebne intimne potrebe potisne v ozadje in zatišje – narava je naredila to tako, da postavlja potrebe otroka in družine na 1. mesto in ne partnerske potrebe. Vendar to ne pomeni, da partnerstva ni – seveda je, zdaj je šele na preizkušnji pokaže kako partnerja čustveno sprejmeta izzive vodenja družine, kjer so v ospredju prijateljstvo, podpora in razumevanje vlog! Vaš partner je tudi sam oče, ima odgovornosti, predvsem kot starš ter seveda kot odrasla, samostojna in zrela oseba. Enako je pri vas, nenazadnje tudi vi morate svoje potrebe postaviti v ozadje, le da je to za vas bolj spontano in naravno, ker ste v prvi vrsti mati in TRENUTNO nimate niti energije niti časa veliko razmišljati o spolnosti, o pohajkovnju,o športu…pa čeprav si vse to še kako želite in tudi morate prej ali slej dobiti.
In je krivično do vas (in posledično tudi do otrok), da vam partner s potiskanjem svojih potreb v ospredje obrača hrbet. Seveda je tako težko vzgajati in negovati otroke, ker ostajate zlasti čustveno zanemarjena, kar pa je nedopustno in neodgovorno. Kar potrebujete, je sočuten in odziven partner, ki ve kaj pomeni skrbeti za družino, saj je tudi sam starš in ima jasno vlogo: pri negi in vzgoji otroka mami pomagati, kolikor je v njegovi moči. Toda pri tem se mora ODLOČITI, da bo to zares prevzel nase in da je vreden zaupanja, saj je tega zmožen. Zato pa pišem, da najbrž še ni resnično pripravljen na to odločitev, zato čuti jezo, ker ima premalo časa zase, ker ne more do vas tako kot nekoč, ker ga »zanemarjate«, najraje bi našel krivca za svojo stisko, za ohlajen odnos, saj si on tega ni tako predstavljal itn; in vi ste upravičeno jezna in razočarana, ko vas s tem zavrača in vam čustveno ni v oporo. To pa se lahko uredi, potrebno si je zaupati in pokazati zaupanje drugemu.
Morda je potrebno dojeti le izhodiščno razliko med žensko in moškim, ko ta ustvarita družino in postaneta starša: ženska se v nosečnosti že naravno pripravlja na porod, in ko rodi, je hočeš nočeš »vržena« v materinstvo, fizične in psihične spremembe so nagle, učinkovite itn., kar pa pri moškem povzroči zmedo, strah, jezo, skratka stres, saj je naenkrat tako telesno kot čustveno na 2.mestu! Jasno, oče otroka (pri)čaka izven telesa (tj. čisto socialno) ter tudi čustveno se odziva drugače. Moškemu se očetovstvo dogaja sproti in potrebuje malce več časa, da se “vživi v vlogo”, ki je nekaj povsem drugega, čeprav še zmeraj nujno dopolnjujoča materinstvu; to še posebej velja v prvih letih otrokovega življenja; njegova prva odgovornost je, da najprej poskrbi zase tako materialno kot čustveno, da s tem ščiti družino in pomaga mami pri opravilih, ki jih je zmožen. Da se razumemo, tega NE ZAHTEVA PARTNERKA, TEMVEČ OTROKOV RAZVOJ, ki potrebuje najprej mamo in šele nato očeta; mama je prvi objekt otroku in ona poskrbi za notranjo varnost, hrano in bližino oz. toplino, itn., oče pa sprva predstavlja oporo mami, da lahko svojo vidno napornejšo vlogo sploh odigra kot je treba, obenem pa oče otroku predstavlja najboljšo igračo in animatorja na svetu (da mama medtem malo počiva); igra je tista, ki poveže očeta in otroka v poseben psihosocialni odnos in je ravno tako ključna za njegov razvoj. Z razvojem se seveda vse te vloge in naloge prilagodijo…
Zatorej, oča in mama bosta odlična partnerja in šefa družine le, če OBA 1. mesto podelita zmagovalcu – otroku, pa naj se onadva skupaj stiskata na stopnički nižje (a jima je tam res tako hudo?). Pa naj se čim več iskreno pogovarjata o vseh teh temah! Ko je prenaporno, si morata vzeti čas zase in vzdrževati partnerstvo, od katerega je družina popolnoma odvisna, saj sta vidva SKUPAJ v iskreni vzajemnosti edini motor družine. Za postopno odpravo stiske potrebujeta morda le malce več zaupanja in vztrajnosti. Oboje si lahko v najboljši meri izkazujeta edino vidva. In šele potem lahko vstopi čas za slajši del…
Vse lepo vam želim in srečno!
Dedc, Da se je odvadil sexat?
Mogoče… doma…
Za mene, sami prazni izgovori in prelaganje odgovornosti, bo pa čas pokazal…
Ne bodi preveč presenečena, če bo to mlada sodelavka…
Kot praviš ga itak nič ni, potem je bolje da gre in imaš ti eno skrb manj.
Starša bosta še vedno oba, živite skupaj ali ne.
Če do tebe ne čuti več, kaj ti bo življenje z njim?
Ne trpinčita sebe in otrok.
Zelo dober odgovor g.Duraković a kje dandanes najti tako predanega in odgovornega partnerja? Na drugem planetu?
Spoštovana halo!!
Verjamem, da je težko verjeti v te možnosti sploh pa takrat, ko si že tolikokrat izkusil bolečino, nezaupanje, strah. A partnerja si v prvi vrsti ne najdemo, temveč se nam najprej zgodi. Saj ljudi za intimo ne izberemo po kriterijih razuma, temveč spontano, “po naključju” oz. v romanci, kot pravimo. Naša volja nastopi šele takrat, ko se z osebo ODLOČIMO imeti zaupen, ranljiv in iskren odnos (v dobrem in slabem). Šele tu se lahko rodi odgovornost za uspeh ali pa neuspeh v partnerstvu. Romanca je takorekoč “predigra”, ki nas napolni z božanskostjo, da jo lahko investiramo v pravo igro življenja, OSEBNOSTNI RAZVOJ.
če je posameznik odrasel v okolju, ki spodbuja iskrenost in spoštljivost najprej do sebe, tj. da odgovarja svojim telesnim, čustvenim in intelektualnim potrebam, potem se mu zgodijo in dogajajo ravno takšni odnosi z drugimi, tj. odnosi, ki jih zapolnjujejo varnost, zaupanje in odgovornost (kar je dejanska ljubezen). Seveda drži, da noben človek nima idealnega odraščanja, sicer bi ne bilo toliko stresa, problemov in bolečine v osebnem življenju, partnerstvu in družinskih odnosih, ko se človek nauči živeti s plašči obrambnih mehanizmov, ki ga držijo na varni razdalji do ranljivosti in stiske in niti za trenutek ne podvomi, da morda pa živi v izkrivljeni resnici, v laži in zanikanju (stiske, bolečine, skratka resnice).
Zato partner, ki ga gledamo iz dneva v dan, je človek, ki nam je ravno tak in noben drug namenjen – da z njim/njo predelamo omenjene zaplete in stisko otroštva oz. preteklega življenja, saj le tako obojestransko rastemo, se razvijamo v zrele osebe, polne življenja in strasti. Toda brez trdnih odločitev ne gre, kajti ljubezen NI že hkrati zaljubljenost oz. romanca, temveč šele posledica odločitve za usodni “DA”, za sprejem sebe takega kot sem in to deliti s človekom, ki ga sprejmemo takega, kot je – v čisti iskrenosti, pa naj bo življenje z njim včasih sladko, včasih grenko. Kaj bo prevladovalo, je odvisno samo od OBEH, nikoli od enega.
Vse dobro!
Pozdravljena
ima dva malčka in moža, ki je oh in sploh zaposlen, s tem da imam jaz oba otroka doma, aja v paket spada še super tašča. Saj mi jih res kar pomerka sam za to bi mogel bit moj dec.
Pri meni so se zadeve zelo izboljšale ko sem dejansko pokazala, da ne sfolgam, da se mi bo zmešal, non stop planice bruhanje, jok…. Postavila sem se zase in mu rekla da ne zmorem, ker na otroke stresam slabo energijo, da se že zutri čist sitna zbudim. Da ne omenjam kok nenaspana sem okol hodila, kakšni grozni glavoboli. To ni bil en pogovor ampak jamranje na polno vsaj 3 tedne, da mu je res kapnil, kaj mu sporočam. Sedaj ko pride s šihta on v miru poje in potem grem jaz vsaj vsak drug dan sama ven na sprehod za slaba ura in si nafilam baterije.
Dedci se podzavestno čist zavedajo kakšen breme je na ramenih matere!!!! A od nas je odvisno ali jih znamo prav prositi, da nam pomagajo In s tem ko si sitna to sigurno ni pravi način. Ti mu kar jamri kok je naporn, kok te glava boli, kdaj daj set pomitih talerjev v hladilnik al pa kak polover od tamalga pa take, da mu bo kapnil da mogoče pa res ne sfolgaš.
prav prizadel me je stavek:”…gnusi se mu moje mleko ko dojim in šprica naokoli…in ko mali bruha še on skoraj pade dol…”…
Kaj to pomeni? Iz kje izvira tak odpor?
mar ni dojenje najbolj ženska stvar in ali ni ženska v tem najlepša?
pa otrok, ki bruha in verjetno tudi kaka…- mar ni bil soudeležen pri stvarjenju?
Kakšni moški lahko to prezirajo z gnusom? Ali to vsi prezirjo in si dovolji celo na nek zaničevalen – norčav način dojemati?
To vprašanje sem zastavila, ker se bojim, da bi se tudi sama kdaj znajdla v taki BEDNI in pomilovanja vredni sceni – zasnovo oz. dediščino imam že tako oz. primero…
čeprav nimam otrok, niti primernega moškega za ta podvig – pa zadnje leto precej razmišljam o sebi kot ženski (kot si to sploh lahko) in tudi o otrocih …
sama imam precej občutek oz. sem nagnjena k nekim vidikom, da moški gledajo žensko samo kot spolni objekt oz. rehabilitacijski center za svoje take in drugačne potrebe…zdraven pa svetohlisnko cvilijo: Rad te imam…” delajo pa precej v nasprotju s tem navedenim…
imam par znank ki ravno tako kot xxxy navajajo podobno sranje v zvezi s partnerskim odnosom, nosečnostjo, porodom, otroki in vsem kar paše zdraven, … ostajajo same – kot da so samo one starš, gospodje pa godrnjajo in negodujejo ali še kaj (žal)hujšega in se rekreirajo po hribih, s smučanjem, begom od doma (morda tudi k drugi ženski, ki še ne! doji..)itd…
sxali bi – odgovornosti pa ne bi prevzeli…ampak sxali pa bi… o, ja to pa bi …
tudi sama sodelujem (zaenkrat še) z enim takim mentalnim lenuhom, ki samo godrnja, vpije od nezadovoljstva in najbolj ironično je to, da mi včasih vrže naprej, da bi rad družino oz. otroka !tako kot normalni ljudje!…
jaz pa (k sreči) žal nisem normalna in tudi nočem bit v takem odnosu…
“Otrok” bi imel rad otroka…, amapk on je vendar moški-dec in se ne bo ukvarjal s takimi bolanostmi kot so partnerske terapije – kamor veselo hodim sama za oba…
težko pravzaprav sploh verjamem, da je po par letih še kaj od odnosa vrednega…zares vrednega…, ko enkrat opojna substanca-zaljubljenost ali pa vsaj začetniški zanos-midva, mine in mine vedno, ostane kr neki, brez veze,…
kok se da sploh tok zapacan odnos, ki je bil poln žalitev, poniževanj, prizadevanja, omalovaževanj….sploh še “pozdravit”?
kakšna strast? Nobenega sledu o nobeni strasti, pripadnosti, vzajemnosti, občutka: ti si moj in jaz sem tvoja…, intimnem zaupanju…
Prav žalostna sem, da je tako kot je in tako kot je bedno. Zakj bi se šlovek sploh reproduciral…
samo eno brezvezje oz. boj…
bi se pa še enkrat osredotočila na prvi odstavek- zakaj tak odpor in kaj to pomeni – ta gnus?
Spoštovana še ena taka,
naj poudarim, da je o tem je potrebno v prvi vrsti povprašati osebo, ki ta gnus doživlja. To je osebna zadeva, ki je ne gre posploševati na “moške” ali “ženske”, gre za točno določenega partnerja.
Poleg tega menim, da to ni pomemben vidik izvornega vprašanja, je pa vas močno nagovorilo, zatorej: če oseba ne zmore prenesti teh prizorov, je to zavračujoči telesni odziv na nekaj novega ali pa mora imeti zadaj določeno izkušnjo, nek neprijeten spomin v zvezi s tem. Seveda je nenavadno, da bi nek oče, ki ima že drugega otroka, ne bi že zdavnaj prerasel neprijetnih vonjav, prizorov ipd. doživetij, ki so pogosti sploh v prvem letu otrokovega hranjenja. Zato poudarjam, je zgolj nenavadno, ne pa kakorkoli kritično.
Zato po drugi strani ne gre zanemariti psihološkega dejavnika zavračanja kot obrambe: lahko da je to le čustveni upor partnerja, ki ne more ali noče sprejeti dejstva, da ga partnerka zavoljo zgoraj opisanih materinskih obveznosti zavrača, zato se na neprimeren način temu upira. Za to lahko in mora prevzeti odgovornost.
Skratka, naj vas pomirim – strah pred tem je čisto odveč. O tem vam veliko znajo povedati sestre, babice in zdravniki porodničarji na šoli za starše, saj se ravno tam pridobe temeljna znanja in informacije za pripravo na porod in sprejem novorojenca v dom. Povsem običajno je, da se starša prvorojenca morata na vse to še privaditi in to gre v praksi precej hitro; zato če sta se za otroka odločila, bosta zanj prav lepo skrbela in se pravzaprav ukvarjala z veliko bolj pomembnimi vidiki otrokovega razvoja.
Lepo pozdravljeni!
Kaj se plete po moški glavi?
Te osebe jaz ne morem vprašati …,… sprašujem pa vas ker ste strokovnjak in še moški po vrhu…
Ta osebna zadeva je po moje kar precej, žal, posplošena in teh točno določenih oseb je čist preveč!? 🙂
Velikokrat poslušam (kot stranski opazovalec/poslušalec) debate oz. komentarje med moškimi, vključno svojega soproga…tok je enega direktnega ali pa indirektnega zaničevanja, posmehovanja žensk oz. ravno iz naslova ženskega funkcioniranja, pa hormonov oz. norčevanje iz ženske narave oz. pomilovanje in minimaliziranje in tudi takega otročjega prezirljivega obnašanja- na kar mi asociira zgoraj navedeno…
Nevem kako bi bilo,če bi ženska mirno odkorakala v hribe ali na smučanje doma pa pustila par mesecev starega otroka soprogu…moški si lahko privoščijo tako neodgovorno obnašanje do žene, do otroka in za povrhu še krvijo nezadovolno in nezadovoljujočo ženo…
kozla se mi od te patološke patriarhalne usmerjenosti (ŽAL ŠE VEDNO)s katero sem tudi sama zatrupljena…
Ja saj se strinjam, da se najdemo taki ki smo v danem trenutku najbolj kompatibilni…privlačiš kar si…
Mislim pa da strah pred tem ni odveč!!! In še dobro da je – to je pa moja obramba…
kok se jih je “zagnalo” naivno v reprodukcijo in na koncu je v ogromno primerih oz. preveč primerih tako da ženska patološko cvili: “za vse sama”…, moški pa bluzi kot kak zbezljani pubrtetni 15 letnik…
A TO JE TO ??? PREMAL IN PRESLABO, V TO SRANJE PA POTEGNEŠ ŠE NEDOLŽNE OTROKE, JIH OKUŽIŠ IN GRE TO SRANJE IZ RODA V ROD KOT ZAČARAN KROG…TO PA TA STVAR ZARADI KATERE SE MENI DVIGUJE ŽELODEC IN MISLIM DA OPRAVIČENO…
itak pa NE nameravam imeti otrok- mi je pa zelo žal, da sem tle kjer pač sem…
sicer pa hvala za vaš odgovor; ste pa lepo napisali predzadnji odgovor….
Hvala za odgovor g. Duraković. Res je, vse je odvisno od obeh, če se samo eden trudi je škoda časa in vložene energije.
Pravite, da smo si taki kakršni smo, namenjeni, a tega ne morem razumeti npr. pri varanju, prevarani, ljubimci-ce, alkoholiki, nasilneži. A so tem nesrečnežem res namenjeni taki partnerji?
halo!!
pomen “namenjenosti” v partnerstvu izvira iz avtomatiziranih, nezavednih procesov zbliževanja dveh ljudi v intimo, ki se dogaja v romanci; pomeni, da se dva “slučajno” (kar se samo zdi slučaj) srečata v nekem kontekstu, in imata podobno duševno zgradbo (sistem misli, čustev, vedenj) preteklih odnosov iz svojih primarnih družin, pa sta lahko iz dveh popolnoma različnih koncev in izvorov. Sprožilcev privlačnosti je nešteto, a pomembno pri tem je zlasti VZDUŠJE, ki je karizmatično (tj. splet zunanjih okoliščin in osebnega počutja v danem odnosu).
V romantičnem odnosu se nam zdi skoraj vse, če ne prav vse, možno in pozitivno, svojega partnerja/ko idealiziramo, tj. ne vidimo ga/jo v celotni podobi, takega, kot je v resnici. Ne pozabimo, da je romanca “čustveni nadrealizem”. Živimo, kakor, da problemov, ki obljubljajo razvoj sploh ni, in da smo za vekomaj zliti v neločljivo eno itn. Saj s tem ni nič narobe, to je “trik” narave, da ljudje ostanemo v nam znanih oz. domačih in takih odnosih, ki nam NEKOČ obljubljajo odrešenje. Kdaj pa bo prišel ta “nekoč” pa ni več odvisno samo od narave, temveč predvsem od odločne volje in zrelosti človeka.
In problem, ki ga doživljamo že kot tragiko, se pojavi, ko pričnemo vse težje sprejemati partnerjevo razkrivajočo se različnost, drugačnost, posebnost, če hočete, “napačnost” in čedalje več je problematičnosti. A šele na tej točki se lahko prične graditi zaupen odnos za ljubezen in v ljubezni – z ODLOČITVIJO, ali čutim, želim in hočem s tem človekom delati na sebi ali ne?
Skrajnosti, o katerih vi govorite, so posledica dolgotrajnega nesoočanja, zanikanja te stvarne in iskrene slike odnosa. Problemi v odnosih so rešljivi samo z iskrenostjo, zaupanjem in odgovornostjo – to niso floskule, kot jih premnogi tako jemljejo, zanje je potrebno delati, garati, da se razvijamo – kot že rečeno – v obojenstranskem odločilnostnem partnerskem odnosu. Če kaj od tega manjka ali ga je premalo, prihaja do negotovosti, strahu in OBRAMBNIH MEHANIZMOV (teh je res veliko), ki v skrajni obliki izgledajo , kot ste jih že našteli in še veliko več. In služijo nam za zaščito pred bolečino, ki jo obljublja resnica, iskrenost. Z njimi, če hočete, si pomagamo živeti v veliko znosnejšem, lažnem življenju, ki mu lahko pričnemo tako verjeti, da je groza: nekritično si pričnemo zmišljevati, se izgovarjati, (samo)obtoževati, sramotiti, poniževati…vse to s samoumevnostjo, kot bi dihali.
Zatorej: nekdo, ki npr. “v sebi nosi” (beri: mu je domače in ponotranjeno iz prim. družine) vzdušje nezvestobe ter vsa pripadajoča čustva sramu, gnusa itn. sreča v romanci partnerja, ki je popolno nasprotje tega, kar smo doživljali doma, pri njem se zdi – to je to, rešeno! Zvestoba do groba, sem in čutim, da sem končno srečen/-na! Greva do poroke in naj nikoli ne mine! Žal se počasi mora pokazati kakšni odnosi tega človeka zaznamujejo, prej ali slej bo, v kolikor ni iskrenosti in zaupanja, nezvestoba nazaj zasedla novi odnos…in drama peklenskega plesa se lahko prične začenši z obtoževanjem itn do skrajnosti, do psihosomatskih obolenj ali resnejših mentalnih motenj.
Končno, človek je kompleksno socialno bitje, ki se lahko razvija ali pa ne samo in izključno v ODNOSU. Toda razvoj ne poteka po liniji najmanjšega odpora. Ti so bili, so in bodo tako kot človek vselej KOMPLEKSNI. Kompleksni problemi pa zahtevajo kompleksno soočanje, ki smo ga ljudje še kako zmožni. Povsem drugo pa je vprašanje ali smo za razreševanje oz. razvoj pripravljeni tudi kaj tvegati.
Lepo pozdravljam!
Imamo tri otroke in takrat ko so se rojevali se pri nas ni dogajalo nič podobnega,kar se avtorici tega besedila.
Če ga otroci zanimajo ne bo tekal po hribih in se izogibal povečani družini,še manj pa zajebaval mlado mamico kako ga je minilo do nje.
Pa še strokovnjaki radi omenjate,da je to čisto normalno.Saj je,pa tudi ni.Odvisno kakšen je človek.Normalnost je relativna.To tudi ni opravičilo,ker si mlada mamica bo do groba zapomnila,kako ji je njen dragi zagodel.Si brusil jezik,obračal hrbet,ko ga je najbolj rabila.Sama pa najbolj občutljiva in ranljiva.Pa še trudila se je,da bi mu ugodila,pa čeprav v škodo otrok.
Se ne čudim,da družine razpadajo kot po tekočem traku.Kdo hoče živeti in si ustvarjati družino s takšnim,ki mu ne pomeniš veliko,oziroma,ko dobiš otroka še manj.
Se strinjam s 3x. Dodala bi še to – moški bo do svoje žene in otrok tak, kakor se je naučil v svoji primarni družini.
Za “Še ena taka” – preveč nezaupanja tli v vas. Jaz se ne strinjam z vašimi trditvami. Nikoli nisem v naši družbi med prijatelji zasledila ponižujočega odnosa do žensk. Ravno nasprotno. Torej – ne družite se z ljudmi, ki slabo vplivajo na vas. Sami odločate o svojem življenju torej se tudi sami odločate za prijatelje in moške okrog vas. Mi smo imeli v naši družbi enega takega falota, ki je vedno imel zelo šovinistične opazke.. no, nihče se več ne druži z njim, ker se nam ni zdel glih normalen. Jaz se izogibam ljudi, ki ne spoštujejo soljudi. Poskusite tudi vi. Boste videli, da so še dobri moški, ki so pošteni do žensk in ki imajo zelo radi svoje otroke. Upam, da boste spremenili prepričanje glede reprodukcije in se odločili za otroka….
. Ker verjamem v ljubezen in verjamem, da so na tem svetu še dobri moški.