Tole je moje zivljenje.
Saj ne vem, zakaj objavljam tule, mogoce si zelim samo, da vsaj nekomu povem, kako je v resnici za naso navidez urejeno, vzorno druzino.
Toliko je bilo vsega, prepirov, obtozevanj, zmerjanja. Zdaj se sicer vsaj manj kregava, ampak to zato, ker se tudi skorajda vec ne pogovarjava. Najnujnejse stvari, ali pa si posiljava mejle. Ampak to sem nekako stoicno sprejela kot nujno zlo. Najhuje je, da mi otrok raste cez glavo in ga ne zmorem vec krotit. V soli je zelo priden, prijeten, ubogljiv (tako pravi uciteljica), doma pa katastrofa – tepe, brca, pljuva, vse si mi upa naredit. Jaz pa samo se kricim nanj, kaj kricim, rjovim, na koncu sem z zivci. Kolikokrat sem se ze zjokala od nemoci v kuhinji, ko bi najraje pobegnila nekam in ne prisla vec nazaj, kolikokrat me je ze tako znerviral, da sem od sile bruhala ali dobila astmaticni napad …
Od moza itak nobene podpore, prihaja domov zmeraj bolj pozno, ima kao ful dela, pa razne “sluzbene” zurke za rojstni dan, poslovilne, hodi na privat ure s svojo trenerko itd. Zivi svoje zivljenje v prepricanju, da je ful super oce, ker sina pelje ob sobotah k McDonaldsu na junk food. Zanj sem histericna in vrescim za prazen nic, saj mi nic ne manjka. Otrok se mi ful smili, ker vem, da je v stiski, tako kot sem jaz, in ker vem, da je taksen zato, ker njegova mama nima jajc, da bi spokala kufre in odsla. Potem pa mi vsi, z mozem in tasco na celu, pametujejo, kako otroku tega in tega ne smem dovolit, kako se tako in tako ne sme obnasat, nihce pa ne bi s prstom mignil, da bi mi pomagal. Pri babici ni bil se niti en dan na pocitnicah, ker “ona pa tega ne zmore”. Ampak veste, tudi za spokat kufre in odit moras imeti dovolj moci, jaz pa sem z njo na dnu. In tako zelo sama.

Opisuješ duhovno trpljnje. Prav po šolsko, sta si čedalje bolj nasilna, in vajin otrok vama to jasno in nedvoumno kaže. Molk je zadnji stadij nasilja, tako da ni več daleč čas, ko bo počilo. To boš lahko jemala kot strašno grozo, lahko pa kot čudovito priložnost.

Vse pa je odvisno od tebe, kako znaš upravljati s svojim življenjem… (bolj natančno-čustvi)

Glede moža ti je, vidim, več ali manj jasno. Tega dejansko nimaš več, je samo še na papirju. Otroka ima še manj, kot če bi bila ločena in bi imel stike z njim.
Torej se začni obnašat, kot da sta z otrokom sama. Začni razmišljat, kot da se res ne moreš zanesti na nikogar drugega več kot le nase. No, saj tako tudi je.

Glede babic – imajo prav, ne zmorejo. To je tudi njihova pravica. Ti si mama in otrok je tvoj, zakaj bi ga moral prevzeti kdorkoli drug? Kolikokrat si pa ti spala pri babici, ko si bila majhna?

Tvoj sin je v stiski in ti ne znaš odgovoriti nanjo. Pa ni tako težko. V sebi poišči ljubezen, mir, naklonjenost. Tako tudi ravnaj. Izbruhe je najlaže preprečevati, pa ne tako, da otroku v vsem ustrežeš, ampak tako, da se z njim pogovarjaš, mu namenjaš pozornost, si uravnovešena in trdna. Reci si, da se bosta od zdaj naprej imela fajn. Z otrokom se igraj, smej, trapaj, nori … obnašaj skratka kot srečna, zadovoljna mama, kar bi tudi morala biti, ker imaš zdravega, bistrega, lepega otroka. Otroku pripoveduj o svojem dnevu, o službi, o vsakdanjih pripetljajih, za katere sicer misliš, da niso nič posebnega, sinu bodo pa zanimivi in spodbudila ga boš, da bo tudi on začel pripovedovati o sebi. Kar poskusi, boš prijetno presenečena. Lahko poveš, kaj se ti je zgodilo na cesti, da ti je padel telefon na tla, da si v službi polila kavo … res karkoli. S takimi brezveznimi temami se naučiš komunicirati z otrokom in mu hkrati daš možnost, da pove kaj o sebi. Če ga vprašaš: Kako je bilo v šoli? bo rekel V redu. Mogoče bo povedal še kaj res ful posebnega, kar se je zgodilo, potem bo pa že konec.

Ko bosta odprla kanal pogovorov, bo tudi glede ostalega lažje. Namesto da daš možnost za njegov izbruh, pojdita po šoli raje na sprehod, na igrišče, igrajta karte, sestavljajta legokocke … karkoli. Pusti gospodinjska opravila, kuhanje in take traparije. Če bosta lačna, naredita piknik na tleh v otroški sobi. Tvoj sin pogreša starše. Ti si fizično prisotna, z mislimi si pa predvsem pri svojem nesrečnem zakonu.

Ampak to ni otrokov problem, s tem problemom moraš ti k prijateljicam ali strokovnjakom, ne k svojemu otroku.

Boš videla, da bo šlo, samo naredi prvi korak. Otrok ga ne more in ga ne bo, ker je otrok. In prav je, da ostane otrok še toliko let, kot mu pač pripada.
Ločitev je težka stvar in ni enostavno oditi. Glede tega si ne očitaj. Ko bo prišel pravi čas, boš zmogla tudi to, vendar si ne delaj iluzij, da bodo potem vsi problemi kar izpuhteli. Ne bodo. Še vedno boš žalostna, nesrečna, potrta, v stiski zaradi propadlega zakona. In to ne en mesec ali dva, ampak dolgo časa. In odnos z otrokom se ne bo čudežno izboljšal samo zato, ker bosta šla stran od moža oz. očeta. Ne bo se, če ne boš nekaj naredila. Tvoj odnos z otrokom je odvisen samo in izključno od tebe, kar je pravzaprav dobra novica, ker ga ni tako težko vzpostaviti.

Mogoče še to: bodi brez skrbi, da je vsem jasno, kako je pri vas, glede na možev urnik in dnevni ritem. Vajin zakon ni več niti na videz vzoren, žal, in vaša družina ni več niti na videz urejena. Dobri zakoni in urejene družine se že na prvi pogled močno razlikujejo od tega, kar ti opisuješ. Saj boš videla, verjetno bo zelo malo ljudi presenečenih, če/ko se bosta ločila.

Nočem, da te moje besede bolijo, hočem ti samo vliti poguma, da z nekom spregovoriš in da narediš tisto, kar mislim, da lahko.

Res je bilo toliko vsega. A ob vsem tem še največ sprenevedanja. Lažje je smeti le pometati pod preprogo, a kaj ko tudi preproga enkrat postane premajhna za vse nakopičene smeti in začnejo smeti na drugem koncu leziti ven.
Otrok samo odslikava tvojo nemoč in zafrustriranost zaradi nakopičenih problemov.
Ker nekako dvomim, da se boš sposobna sama soočiti s posledicami, priporočam kakšno strokovno pomoč.
Ostalo pa so že predhodniki napisali, zato ne vidim smisla ponavljati.