sad but true
ko berem nekatere poste, vidim in čutim, kako smo zj****, kako je vzgoja NEKATERIH naših staršev vplivala na nas, kao je njihova vplivala na njih. sprašujem se, koliko resnice premorejo nekatere božje zapovedi in h kakšnim prepričanjem vse nas sili vera. ja, sem ena redkih, najbrž, ki se nikakor ne moram strinjat s tem, ko nekdo pravi: “kot otrok sem si želel ljubezni in topline staršev, še danes hrepenim tem. tega mi nikoli niso dali, oh, najbrž niso znali, vsak dan znova sem mučim s tem, da jim oprostim za njihove packarije, ker so bili nasilni, ker me pravzaprav niso sprejeli takega kot sem. tako sem si želel, da bi mama imela rada, pa ni znala…, kljub temu pa vedno ko me pokličejo, tečem k njim, ker me tako zelo rabijo, saj jih vendar MORAM spoštovat, ob tem pa se sekiram, da premalo časa preživim s SVOJO družino. ampak kaj ko so pa starši stari in ubogi, saj je vendar moja dolžnost, da jih spoštujem in strežem njihovim muham.”
ampak, ali to res počnemo zato, ker si to želimo, ali se počutimo ob tem dobro ali res globoko v sebi čutimo, da si to zaslužijo, da posrkajo iz nas energijo, ki pripada nam in jo lahko mirne duše usmerimo drugam, ali pač preprosto počnemo stvari iz dolžnosti, ob tem pa čutimo eno samo jezo, sebičnost in nespoštovanje staršev do nas.
ob vsem tem spoznavam, da s takimi prepričanji živimo, da služimo drugim. pa je vredno? resnica je ta, da ljubezni staršev ne bomo dobili nikoli, pa jim vseeno služimo še naprej. kaj nas torej veže na njih? vera, prepričanja taka in drugačna, odvisnost od njih, ker še vedno pričakujemo tisto, česar nikoli ni bilo.
moje življenje je zaradi takih prepričanj postalo ena velika bolečina. vem, da moram v prvi vrsti poskrbeti zase in za svoje zdravje. mati je itak odpovedala že kot sem bila zelo majhna, torej tega kar sem rabila ne bom dobila od nje nikoli. to si dam lahko danes sama. padla je maska pridne deklice, ki se je tako zelo trudila ustreči njemi željam, da bi me imela vsaj malo rada. tudi danes neke ljubezni med nama ni, jaz je ne čutim, saj je bilo itak vse zlagano, v resnici je ljubezen zamenjalo sovraštvo. ne čutim spoštovanja in nobene dolžnosti. ja, spljuvajte me, ampak zdaj sem pa jaz odpovedala, tako kot je takrat ona. konec je. ne mučim se več s prepričanjem, da je pa za mirno vest, vendarle treba odpustiti staršem. ampak zakaj, kako naj odpustim, če pa se moje telo temu upira, če pa se jaz zaradi tega slabo počutim. ali je res bolje potlačiti vso jezo in odpustiti, na silo? ne, jaz tega ne zmorem. sem pa zaradi tega danes svobodna in imam mir v duši!
Svobodnadanes,
se strinjam z naslovom..resnično in hkrati žalostno…in tako pač je..in zakaj ?
Ker smo ljudje kot stroji. Sledimo svojim pridobljenim vzorcem in naučenim navadam, pa če hočemo ali ne. Za vzorec sam ni pomembno ali je dobro ali žalostno ali pravično…za vzorec sam je pomembno, da se uresničuje v vsakdanjem življenju. In naš um razmišlja po tem programu ali vzorcih….
Citiram:”ob vsem tem spoznavam, da s takimi prepričanji živimo, da služimo drugim. pa je vredno? “
Kot sem omenil, ne gre se za druge ali za nas..ampak zato, da služimo svojim vzorcem, ki so v nas.
Ker so ti vzorci razmišljanja v nas, na koncu koncev vedno služimo sebi…drugi so le naša projekcija, v katere projiciramo lastne misli in občutke. Saj seveda ne vemo, kaj čuti ali misli drugi…
Na koncu omenjaš, da si svobodna..ampak zakaj si svobodna, če pa opažaš iste vzorce, ki jih ne maraš tudi pri sebi ?
Sprašuješ se tudi, zakaj se nekateri vračajo k staršem, čeprav jim starši niso nudili ljubezni..A veš to je zato, ker niso svobodni..zato, ker jih nerazčiščeni in neizživeti občutki vračajo k samemu izvoru, da bi se potešili….
Bom še izdal skrivnost..a veš kaj osvobaja ?
Ljubezen. Samo ljubezen osvobaja.
In ker nekateri niso dobili dovolj ljubezni, da bi se osvobodili, se vedno znova vračajo nazaj in pričakujejo, da bodo dobili dovolj ljubezni in se tako osvobodili in dosegli notranji mir, h kateremu vsi težimo.
Robi.
Draga “svobodnadanes”!
Hm, ja. S starši imamo več ali manj vsi neko frko. To so večne zgodbe, šale, ankdote, zamere, so večni prepiri, očitki, neprijetni občutki, večna sovraštva, nerazumevanja, pritoževanja,… Starši, oh, starši!
Večina terapevtov skuša ljudem pomagati tako, da jih vrača v otroštvo, da pridejo v stik s svojimi čustvi iz tiste dobe, da podoživijo odnos s starši. Je pa to po moje zelo klasičen način, ki do neke mere pride in dejansko pomaga, potem pa vseeno obstane na neki točki in naprej ne gre. Na tem mestu bi zato za boljše razumevanje predlagala branje dveh knjig avtorice Robin Norwood (upam, da sem prav zapisala): ŽENSKE, KI PREVEČ LJUBIJO in ZAKAJ JAZ? ZAKAJ ZDAJ? ZAKAJ TO? V prvi knjigi tako lahko spremljamo način dela in razmišljanja klasične terapevtke, v drugi pa se je terapevtka že sama obrnila k drugačnemu modelu pomoči. Meni se je zdelo zanimivo brati obe knjigi!
In naj potem navežem svoje pisanje še na pristop zdaj žal že pokojnega Gerkmana, ki je nekoč odgovarjal mami, ki se je počutila zelo krivo za sinov samomor. Menil je, da si starši pripisujejo vse preveč zaslug za otrokovo vzgojo. Iskreno je povedal, DA DRUŽINA NIKDAR NI VZROK ZA NEKAJ, KAR GRE PRI OTROKU NAROBE, AMPAK ZGOLJ SPROŽILKA.
Zelo te razumem, da ne moreš kar na silo odpustiti-da bi si razumsko to govorila in bi zadeva delovala. Ne, to naj bi se zgodilo samo od sebe. Če se bo, prav, če pa ne, pa tudi prav. Je pa gotovo res, da ko nekomu odpustiš, ga od-pustiš in je tudi tebi lažje. Ker drugače hočeš nočeš nekoga vlečeš za seboj kot breme, če si nanj jezen itd.
Ker sem sama mamica treh majhnih otrok, ti lahko povem še nekaj. Dejstvo je, da dosti samih sebe mi prinesemo že s seboj. Ne vem, koliko od vas na Forumu kaj verjame v reinkarnacijo. Jaz npr. verjamem vanjo, zato mi je blizu mišljenje, da smo že živeli kdaj prej. In če je tako, je možno, da tudi dober ali pa manj dober odnos z mamo in očetom tudi že prinesemo na nek način s seboj. Od nas pa je potem odvisno, kaj bomo naredili v primeru, da se z enim ali drugim ali pa z obema sploh ne razumeš. Lahko se preprosto obrneš stran, lahko se prepiraš, lahko zahtevaš, lahko, skratka, počneš, kar te je volja. Gotovo nam bo v enem izmed poskusov uspelo pritisniti na pravo tipko.
Da ne pozabim: Ob tvojem pisanju mi je prišlo na misel, da omenim 2 članka, ki sta bila objavljena v Jani o NELI REP: prvi 16.02.2010, drugi 06.04.2010. Pisanje je precej povezano s tem, kar sem pisala odstavek predtem. Oba članka imam, tako da če bi ju želela prebrati ti ali pa kdo drug, javi-te. Meni sta bila zelo všeč!!!
Nanizala sem nekaj svojega razmišljanja. Upam, da ti bo vsaj delec nekje prav prišel!
Maja
Svobodnadanes: Resnica je ta, da ljubezni staršev ne bomo dobili nikoli, pa jim vseeno služimo še naprej. Kaj nas torej veže na njih?
Upanje.
Prav neverjetno kako lahko okolje vpiva nate. V mojem primeru, dalj časa kot sem doma (pri starših) bolj sem ‘napadalen’. Enostavno so tako negativni, da si prisiljen imeti ves čas dvignjen svoj (besedni) ščit, ker te drugače enostavno zabodejo v hrbet, spet in spet, dokler nisi pošast kot oni sami.
Jaz osebno se ne bi mogel nikoli spremeniti doma. Si preveč zaposlen z drugimi in ti nekako ne dovolijo, da bi lahko odkril samega sebe (z drugimi besedami: ne dovolijo, da bi naredil kaj posvoje; takoj je vedno eden zraven, ki vsiljuje svojo voljo). Ne vem, a so starši res tako neumni, da ne vidijo koliko avtoritete imajo? Nekje globoko v sebi čutiš kar neko krivdo, ker nisi izpolnil njihove volje.
Tako, en par kratkih stavkov kako stvari stojijo pri nas, da vidiš, da nisi za odstrel, ker dvomiš o svojih starših. Meni je ta problem najbolj pomagala rešiti osamljenost. Ta je ključna. Da ni nikogar, ki bi zadrževal ta process zdravljenja psihe in da ne moreš projecirati problemov na druge. Če bi bil na primer živel s punco, bi lahko padel v past kaj vse je naredila narobe in misli bi se vrtele okrog “ona je kriva za moje trpljenje”. Ker pa si v tem obdobju sam, se pa ne morejo. Po eni strani je biti sam v tem svetu luksuz in tabu, tako da ne vem če je izvedljivo zate. V primeru, da še nimaš svojih otrok lahko izkoristiš razhod s svojim fantom (ali pa ločitev, če pride do tega) za 1-2 letno osamo, t.j. živeti v lastnem stanovanju brez drugih. Kaj delaš zunaj je vseeno, pomembno je samo, da si doma sama. Da imaš prostor kjer te ne more noben ‘napasti’. Tako okolje ti bo omogočilo, da spustiš svoj ščit.
David1…hvala ti:)
se strinjam, da bi mi samota najbolj pomagala, je pa bolj kot ne neizvedljivo, saj nisem sama, imam dva otroka in partnerja ob katerem pa se zares počutim ujeta….ja začaran krog. nikakor ne morem izrazit sebe na ta pravi način, zdi se kot da nosim neko masko, ki jo lahko odvržem šele, ko sem sama, pa še takrat potem več nisem zihr, če je varno. in ja zelo trpim, vse je tako nekje globoko vraščeno vame….imam pa upanje, vsak dan bolj se zavedam, da bom zmogla. dolžna sem to najprej sebi, takoj zatem pa še svojima hčerama. mnogo tega sem se že skozi vzgojo mojih otrok naučila. predvsem potrpežljivosti do otrok, spoštovanja, brezpogojne ljubezni, ki jima jo dajem, poslušanja…….skratka, zavedam se, da bijem bitko za svoj obstoj. zavedam se, za koliko reči sem bila prikrajšana sama in tega ne bi mogla nikoli naredit svojima hčerama. vidim razlike, vidim, da zmorem, čeprav se še marsičesa učim.