Danes sem čisto na tleh, upam, da mi bo malo bolje, ko vam izlijem svoje težave.

Letos bova praznovala 10. obletnico poroke, imava dva čudovita otroka, živiva v skupnem gospodinjstvu z mojimi starši, kar je ogromna napaka, priznam, saj zidamo hišo, a pri tako nizkih plačah gre vse zelo počasi. Stara sva 36 in 38 let. Stari starši nama pomagajo v tem norem tempu življenja, da nama razvažajo otroke, kuhajo,… Krasno, čudovito, le kaj bi rada, boste rekli?
Z možem se večkrat spreva in oba sva zelo vzkipljiva in se zdereva en na drugega, kar slišijo tudi otroci in vem, da to ni dobro z njihov razvoj. Ampak nobeden od naju se ne da, poveva si kar nama pripada, potem pa se ne drživa eden na drugega in pozabiva vse skupaj. Včasih pa pride, da zdereva in se mulava. Tako je bilo tudi včeraj. Čisto iz malenkosti. Nisva šla tam, kamor sva nameravala iti, ker sva zamujala in sem jaz rekla, da nima nobene skrbi, da bi kaj pripravil, da je vse na meni, da bolje da ne greva. In on je vzel smrtno resno in nisva šla. Zgleda, da je imel slab dan. Sva se zdrla in pod nos vrgla vse za nazaj in naprej. Mene je to prizadelo, se nisem pogovarjala z njim, on ne z menoj, zvečer sem se jokala v postelji, ni prišel do mene, da bi me potolažil, objel, ker edino kar sem si v tistem trenutku najbolj želela je bil objem, a tega ni bilo od nikoder. Zjutraj sva se odmikala eden drugemu, kot bi bila okužena. Telefon je tih, ne morem se skoncentrirati, ves čas imam solzne oči. Sem trmasta, prvega koraka ne bom naredila, ker vem, da nisem toliko kriva, da bi se moral toliko mulati. Včasih se vprašam kakšen smisel ima vse to? Danes se mi to vprašanje postavlja nenehno.

Boste rekli pogovor- saj je v situacijah, ko sva se kregala in jokala potem tudi pogovorila in sva sklenila, da bova oba pazila, ampak ko se zavrti kolo je zopet enako, zgleda, da ne moreva iz svoje kože. Grozno je, da trpita otroka in si uničujemo življenje vsi skupaj. Le kaj nam bo nova hiša?

Hvala za spodbudne besede in izkušnje!

Lepo pozdravljeni!

Gospa, od kje to, da vi sami jokate v postelji, ker želite objem in tolažbo, a tega ni od nikoder. Nekaj zelo globokega, močnega, starega in zavezujočega se je prebudilo med vama. Stari odnos, odnos, ki ga poznata od doma. Le ta vama nenehno prihaja v ospredje in vama ruši zakon. Zjutraj pa se vedeta, kod da sta okužena, vi pa imate solze v očeh. Ko berem vašo zgodbo se mi zazdita, kot dva otroka, vsak v svojem svetu, vsak se muli po svoje in želi od drugega, da bi bil objet, sprejet in razumljen ter predvsem začuten. Ob tem pa nobeden ne naredi koraka k drugemu, ker ve da ni vsega kriv in trmasto vztraja pri svojem. Gospa, zakaj se morata vidva toliko preigravati na otroških bolečinah? Ravno tam si najbolj zadajata rane, kjer vaju najbolj boli. Točno to čustveno dinamiko odnosa, ki ste jo opisali, vse to kar se je »včeraj« zgodilo, vidva zelo dobro poznata od doma. Oba sta drug drugemu prebudila tiste vrzeli, ki še niso zapolnjene. Zanimivo, da se mi je ob vas pojavila ta beseda vrzel, kar pomeni prazen prostor, nastal zaradi manjkanja najmanj enega člena kake celote. Kaj je tisti člen, ki manjka in ga vidva v zakonu ne moreta in ne znata zapolniti? Ali, kdo je bil tisti člen, ki bi moral objeti, potolažiti, videti in začutiti solze, a tega ni bilo od nikoder? Oba imata ta manjkajoči košček, zato sta se poročila, da si to vrzel zapolnita. Vendar, dokler bosta trmasto čakala, da bo drugi zadovoljiv vajine potrebe, bosta ostajala na nivoju otroških preigravanj. Lahko pa se odločite in danes zase, za moža in za otroke, naredite nekaj drugače. Vsedite se k možu, ko bosta sama in ga vprašajte, koliko je bil prizadet, si je želel objema, koliko ga niste razumeli v tem kar on doživlja? Če bosta vidva našla stik v razbolelosti, ki si jo prebujata, se bo odnos sprostil. Tudi on je v sebi najverjetneje zelo žalosten in osamljen, samo jokati ne zna, ker je izgubil svoje solze, jokate pa vi. Rešitev obstaja, preko svojega čustvenega sveta, preko tega kar vi doživljate, naslovite pri njem čutenja. Torej če se vi počutite sami, žalostni in nerazumljeni, preverite, koliko teh čutenj nosi tudi on. Presenečeni boste, kaj je vse tam v njegovem svetu, pa vam nikoli na glas ne pove, pove pa vam s čutenji, da vas pusti samo, v solzah in stiski, ob tihem telefonu, v čakanju. Koga pa on čaka? Vas? Preverite.

Vse dobro vama želim v prihodnje, pa srečno.

Sabina Stanovnik, zakonska in družinska terapevtka
Midva-zakonski in družinski center, Ptuj
041/867-856
[email protected]

Zvončica,

ko berem vašo zgodbo, se mi zdi, kot da pišete o meni in mojem fantu. Pri nama je enako. Se imava sicer zelo rada, a se kregava zaradi malenkosti. Recimo: on nekaj obljubi in jaz pričakujem, da bo to izpolnil in potem tega ne izpolni. Takrat sem tako besna nanj, užaljena in se skregava in potem ne govoriva dva dni, čez dva dni pa vse to pozabiva in je spet vse po starem. Moj fant je bolj “zapečkarski tip”, bil bi vedno doma, gledal tv, poslušal glasbo, če greva kam, je to vedno le naše mesto, sprehod, nakupovanje.. nikoli nisva šla kam dlje, na dopust sama, razen ko sva šla k sorodnikom. In ko sva bila tam, sem mislila, da bova šla malo mesto pogledat, ker nisem še nikoli bila v tistem mestu, pa se mojemu dragemu ni dalo it, ker njemu so muzeji in zgodovina brez veze, trgovine tudi.. Jaz pa ne mislim it na dopust in biti ves dan v hiši ter pol dneva prespati. 🙂
Priznam, da je tak od začetka in sem ga takega sprejela, z vsemi plusi in minusi, a na trenutke me moti, da se ne more prilagodit… No, letos greva prvič sama na dopust in komaj čakam.

Večkrat sem se spraševala, zakaj se vedeva kot dva razvajena otroka, ki jima starša nočeta kupiti igrače. In prišla sem do zaključka, da vse izvira iz najinega otroštva. V otroštvu sem bila prikrajšana za marsikatero stvar. Starša sta se zgodaj ločila, ostala sem sama z mamo in bratom. Mama je imela skromen dohodek in nama ni mogla veliko privoščiti. Ta želja, da si nekaj želim, pa mi tega drugi ne izpolni, me spremlja še danes. Tudi moja mama mi je obljubljala počitnice, igrače.. pa je ostalo samo pri obljubah. In tega ne maram. Da mi nekdo nekaj obljubi, pa tega ne izpolni. In tudi jaz potem kuham mulo. Problem je, da sva užaljena in trmasta oba in da nobeden od naju ne popusti. No, na koncu sem ponavadi jaz tista, ki se prva opogumim.

Jaz mislim, da se morata z možem pogovoriti, morda ti pristopiš k njemu. Če ne drugega, pa zaradi otrok, da jima ni treba gledati sprtih staršev. Pa srečno!

Najbrž sta po desetih letih bivanja v skupnem gospodinjstvu s tvojimi in še z gradnjo, oba že od vsega utrujena.
Za začetek začni pri sebi. Predvsem mu takrat, ko se spreta ne meči naprej vsega za nazaj, ker s tem ne moreš reševat trenutne situacije, ampak slabe stvari le še poslabšaš. Zavedaj se, da je življenje le eno, vsaka ura neponovljiva in vsaka minuta slabe volje izgubljen čas.
Začni misliti pozitivno, ko popeniš in odpreš usta raje zadihaj namesto da vpiješ. Pojdita kam sama, magari v naravo, tam lahko tudi sexata. Spominjaj se lepih stvari, grde pa pozabi in jih ne vlači s sabo kot plesnivo prtljago. In veseli se vaše nove hiške, ko je toplo preživite čimveč časa tam in preselite se čimprej, zares potrebujete le centralno, štedilnik in hladilnik, kopalnico, jogije in ljubezen.
Preberi Teorijo izbire W. Glasserja, poglobi se vanjo in videla boš, da je vic v mišljenju in da se da dokaj enostavno iz začaranega kroga.

Nekako se mi zdi, da bi od njega brali zelo podobno izpoved.