Ne vem kam se naj obrnem, na živce mi gre vse in samo bi jokala….. Hvala bogu, da je konec s prazniki, bili so prava mora, vsi veseli, jaz pa kot da bi priletela z drugega planeta….
Bliža se moj dan, rok ko bi morala rodit svojo zlato punčko, 13.01., jaz pa samo padam, vedno nižje k tlom. Sem že mislila, da je bolečina izgube blažja, da se pobiram in sem začela že na novo planirat svoje življenje, novo pikico….. Zdaj pa gre spet vse navzdol…. Prebrala sem tudi knjigo, ki sem jo dobila na silvestrovo, Prazna zibka, strto srce. Skoz sem jokala…. Bojim se depresije, bojim se da ne bom zmogla in bo vedno huje. Minevajo 3 meseci od izgube moje Leice, pa še kar ne gre in ne gre… Rada bi imela družino, malo štručko, smisel življenja, ostaja pa samo praznina. Tako hrepenim po otročku, da me že kar boli. Ne vem kaj je to na tem svetu, da nam nekaterim ni dana sreča, nekateri pa jo kar zavržejo… Vem da bom morala naprej, ampak v tem trenutku nimam nikakršne volje. Molim samo da bi prestala še ta januar, ko bi po pravem morala postati najbolj srečen človek na svetu, pa me je usoda grdo udarila in mi vzela tisto, kar mi je največ pomenilo.
HUdo je tudi, ko vidim, koliko se jih je med praziki rodilo, med njimi je rodila tudi znanka, ki je imela rok enako kot jaz. Včasih sem res polna sovraštva, upam da me razumete….
Resnično si včasih želim, da bi z mojo Leo odšla tudi jaz. Ne vem zakaj me je Bog pustil na zemlji s to bolečino…
Vem da se vam bodo moje besede zdele zelo črnoglede, ampak tako pač trenutno čutim. Mislim da je vsaki izmed vas, ki ste izgubile svoje sončke bilo kdaj enako. Kaj ste naredile, kako ste se potolažile? Povejte mi.
Simona

Zelo dobro te razumem. Tudi sama včasih čutim veliko sovraštva. Pravkar imamo na obisku bratranca. Prišel je za en teden s svojim čudovitim sinčkom in nosečo ženo. Tako kot sem se veselila, da bom videla bratranca, me je bilo strah srečanja z njegovo ženo. Ko jo vidim vso okroglo in s tistim blaženim nasbeškom, ki je tako značilen za nosečnice, bi najraje kričala. Zdi se mi, kot da bi se mi posmehovala. Saj vem, da mi nihče nič noče in jim je žal zame, a boli, ko jo moram cele dneve gledati. Najraje bi videla, da se nihče na svetu ne bi več rodil, dokler tudi sama ne bi imela svojega otročička. Včasih se prav prestrašim svojih čustev glede tega. Saj ne da bi kumu želela kaj slabega. Nikoli ne bi nikumur privoščila, da bi šel skozi isti pekel kot jaz. A včasih prav sovražim vse nosečnice.

Mislila sem, da imam samo jaz tako čudne občutke in da je z mano kaj narobe. A verjetno nas je kar nekaj takšnih. So dnevi, ko si nekoliko boljše volje in so dnevi, ko te popolnoma dotolče in bi najraje umrl. In tekrat se ti zdi tako krivično, da so drugi lahko srečni.

Kaj naj ti rečem? Da bo jutri bolje? Še sama v to ne verjamem. Oprosti, ker ti težim še s svojimi problemi, namesto da bi ti pomagala, a sem tudi sama trenutno čisto na tleh. Boljše bi bilo, če bi vse skupaj kar izbrisala.

Helena

Ne zatirajta čustev, ne tlačita žalosti. Žalovanje za nerojenim otrokom je tako intimna stvar, saj je pravzaprav bil živ predvsem za mamo in očeta, ona dva sta ga čutila, pričakovala, ugibala, kakšen bo, ali bo zdrav, bo imel lase… Za druge so otroci v trebuhu skoraj abstraktni…
Ko človek žaluje, si drugi stežka drznejo podrezati v to, saj ne vedo, kaj je bolje – molčati ali neposredno vprašati. Podobno kot pri nekaterih boleznih. Tako smo vzgojeni – ob potencialno neprijetnih vprašanjih so starši zasikali psst, vsaj pri nas. Moja mama je izgubila dvojčka in to je pri nas tabu tema, ki se je ne omenja. O tem se z mano pogovarja šele zdaj, ko sem tudi sama mama in po tistem, ko se je prva nosečnost že zelo zgodaj končala s spontanim splavom. Povedali pa so mi, ko sem bila že v srednji šoli, ko je od njune smrti minilo že skoraj 25 let. Še danes mi je težko ob spominu na splav, pa me je prav sram ob misli, da tako čutim, saj moja izguba ni nič v primerjavi s tem, če izgubiš otroka v pozni nosečnosti. Razumem pa vas vseeno.
Mogoče poskusite same načeti to temo – ko je bil bratranec na obisku, je bila odlična priložnost, da poveš, kako se je končala tvoja nosečnost – če sta ti bratranec in njegova žena toliko blizu, da bi jima lahko razgalila svojo bolečino in se zjokala v njuni bližini. Vsi ljudje nočejo molčati in vsem ljudem ni neprijetno, če jim kdo pove, kako mu je hudo. A vsi ljudje tudi ne morejo narediti prvega koraka, čeprav bi ga mogoče radi.

Simona, moje sožalje.

Vem kako hudo je. Meni je deklica umrla v 33. tednu. Zgodilo se je maja. Prvič me je res zvilo od žalosti in bolečine po pogrebu. Kasneje spet takrat ko bi se morala roditi. Zelo hudo mi je bilo tudi zdaj decembra. In še prejšnji teden bi napisala enako kot si ti. Res, kot da bi brala svoje misli, ko berem tvojo zgodbo. Ampak zdaj mi je nekako odleglo. Te evforije je končno konec. Tistih mučnih trenutkov, ko ljudje izrekajo voščila in bi radi dodali še nekaj v tolažbo, tudi.
Tudi tebi bo počasi lažje. Skozi različne faze žalovanja je bilo zelo različno, ampak na koncu verjemi bo počasi le še vedno lažje. So pa prazniki in obletnice še posebej težki in boleči. Čeprav se ti zdi neverjetno, tudi tebi bi enkrat malo lažje pri srcu in tudi tebi bo enkrat posijalo sonce.

Nisi sama, na žalost nas je kar precej, ki se spominjamo naših zvezdic in angelčkov s prižiganjem svečk na pokopališču.

Še dobro, da obstaja ta forum. Oglasi se kadar si v stiski – pomaga.

Pozdravljena…

Nekaj sem ti že napisala v prejšnjem postu. Sama sem izgubila sinčka v 28. tednu in hčerkico v 31. tednu nosečnosti. Oba sta od 17. tedna dalje zaostajala v rasti. Pri prvi nosečnosti, niso zdravniki niti dali preveč pozornosti na to…saj je prva nosečnost, to je normalno… In je umrl. Sesul se mi je svet. Niti v najhujših sanjah tega nisem pričakovala. Ne pričakovala, niti pomislila nisem nikoli na to. Bilo je grozno. Po tej hudi novici, me je čakal porod. Bil je…nenormalno grozen. 26 ur muk in trpljenja. želela sem si umreti. Poslušala sem nsečnice kako je hudo…one so pričakovale živega otroka, jaz sem vedel, da moj otrok ne bo zajokal. In še vedno sem upala…kaj pa, če le bo… In ni… Vsi so bili tiho, samo odnesli so ga.

Drugič je bilo tudi tako. Od 17. tedna sem ležala v porodnišnici. Upanje je bilo veliko, zelo veliko, kljub strahu, ki me je razjedal. v 26. tednu so mi povedali, da pomoči ni. Kaj je narobe…nihče ne ve. 5 tednov csem vsak dan hodila poslušati na ultrazvok, če še bilje srček… Vsak dan so mi govorili, kaj vse odpoveduje… Nisem hotela slišati, nič, nič… Samo čakala sem. čakala in počasi umirala. Tisto nisem bila več jaz. Preklinjala sem vse, cel svet. Zakaj, zakaj jaz, zakaj moja otroka? Zakaj je svet tako neusmiljen in krut?? In prišel je konec… Po tem sem celo naravne popadke dobila. kako je to možno, ne ve nihče. Bila je punčka.

Spominjala sem se besed moje babice… Bog naloži križ tistemu, ki ga znan nositi… Ampak… zakaj meni?

Me je nekaj zafrkaval računalnik…sem uspela poslat napisano…zdaj pa nadaljujem…

Takrat sem obsojala vse in vsakogar. Nisem se mogla sprijazniti s tem, kar se mi je zgodilo…In še sedaj, po 6 letih, se mi včasih zgodi… Dvom, sovraštvo, bolečina…

Prestala sem zelo hudo depresijo in živim…živim naprej… Z upanjem, upanjem na boljše. Ali sploh kdaj bo?

želim ti veliko moči, upanja in vere…vere vase, v boljše!

Tanja

Draga Monka!

Najprej bi ti rada izrazila moje sožalje ob izgubi hčere.

Ja, te faze, ki jih opisuješ so “normalne”. Najbrž res moramo skozi to obdobje. Tudi jaz sem komaj preživela to bolečino, strah me je bilo, da ne bom zmogla. Danes mineva 9. mesecev od izgube mojega drugega otroka in leto in štiri mesece od prvega. Res je, da se je moja bolečina po drugi izgubi podvojila in močno pridobila na jakosti. Eno izgubo sem nekako prenesla in vzela kot nesrečno naključje, po drugi izgubi pa sem bila povsem na tleh.
In danes? Ravno danes sem imela spet svoj izbruh žalosti, še vedno nisem zares sprejela izgube obeh otrok. Kot da se to ni zares zgodilo meni. Narava nas varuje tako, da se lahko postopno soočamo z bolečino. Le tako jo lahko prenesemo.

Dva tedna pred mano je imela rok žena od bratranca. Ne zmorem iti gledat otroka. Preveč bi me bolelo. Tudi jezna sem in ne razumem zakaj ravno jaz? Kot da se nesreča kar naprej lepi name.

Umreti?! To bi bilo veliko lažje kot prenašati to bolečino. Želja po tem, da bi z otrokoma tudi sama umrla me je držala kake štiri mesece, šele nato sem potopno čutila, da pa vendar še ne bi umrla in da me naj otroka pač počakati onkraj našega sveta. In tam me zagotovo bosta pričakala in se ju bom razveselila.

Prazniki?! Če je bilo voščilo iskreno, sem lahko kar sprejela. Praznovanja sem se izognila. Vesele praznike pa sem preslišala. Ti niso čutili z menoj.

Čimprej si želiš drugega otroka?
Mislim, da si želiš tega in bi bilo lažje takoj dobiti nadomestek ali pa gotovost, da bo drugič bolje.
Šele tri mesece je preteklo od izgube Leje. Vzemi si čas za slovo od nje, tudi to si naši otroci zaslužijo. Ena mama se je čez tri leta počutila kot slaba mama, ker je premalo žalovala za otrokom. Takrat je nadoknadila zamujeno.
Žalovanju ne moreš uiti, niti ubrati bližnjice.

Kaj ti svetujem? Jokaj, tuli, se meči na tla (meni so tla bila najljubše mesto), piši pesmi, pisma, zgodbo, pusti se objeti, jokaj s partnerjem in prijatelji.

Izjokaj vse solze, vzemi si čas.

Javi se, če želiš lahko naveževa tudi osebni kontakt. Sem s teboj.

..kar velikokrat se oglašam na našem forumu…
zato, ker čutim z vami in vas razumem.
Kot verjetno že veste, moja Birna je umrla, ko je bila stara 6 dni.
Vendar bolečina in žalovanje so bili in so podobni vašim občutjem.
Danes bi bila Brina stara 2 leti in skoraj 9 mesecev.
Kar nekaj časa je že preteklo od moje izgube.
In kako sem? Na začetku je bilo zelo, zelo težko. Vrtela sem se v začaranem krogu. Kar naprej sem se spraševala :Zakaj jaz? Zakaj Brina?
Zakaj,zakaj… a odgovora nisem nikoli dobila. Velikokrat sem si želela ,da bi odšla za njo …
In prijatelji, sorodniki ? Kot, da se ni nič zgodilo. Razen besed : “Bodi vesela saj imaš še dva zdrava otroka .” Pa ni tako. Ali si moja Birna ne zaslući,da žalujem za njo? In zaradi takšnih reakcij sem se zaprla pred svetom …
Nihče me ni nič vprašal, vsem je bilo čudno moje obnašanje, moja ignorancija, izogibanje prijateljic, ki so rodile ali imele doma dojenčka… izogibanje nosečnic …
Tudi sama sem čutila jezo, bes, žalost, razočaranje, obup …vsa čustva so bila zelo intenzvina. Kar pa je čisto normalno. Imela sem občutek,da se mi meša. Ljudi nisem prepoznala, velikokrat sem iskala avto po parkirnem prostoru, vozila sem se pa se nisem spomnila kam sem namenjena…in nočne more in najhujša mora ponoči, ko sem želela poklicati moža pa se nisem spomnila kako mu je ime… kdor to ne doživi ne more verjeti, da je to res.
Vendar, prijateljice moje… še vedno sem tukaj in … živim.Preteči je moralo kar nekaj solz in časa, da sem se navadila na bolečino, ki jo nosim v srcu.
Če je bolečina manjša ? Ne bi rekla, da ravno manjša …vendar sprejela sem jo in jo vzela za svojo in naučila sem se živeti z njo. Dolgo časa sem se spraševala : ” Kaj naj se naučim iz te bolečine? Če je tu jo moram sprejeti in nekaj narediti zase, za mojo družino in nenazadnje tudi za mojo Brino.”
Najbolj sem pogrešala prijateljice, mamice, ki jih je doletela podobna usoda. In po dolgem času mi jih je uspelo najti in deliti bolečino tudi z njimi in pomagati pri ustvarjanju knjige, ki sem jo tako pogrešala tudi sama, ko sem bila v največji krizi.
In tako sem sedaj tu.
Prazniki,obletnice, praznovanja rojstnih dni, rojstva … vse me še vedno vrže iz tira in je še vedno hudo. Takrat še vedno padem ( lahko preberete v enem izmed prejšnih pošt ). Še vedno na hodim na obiske k novorojenčkom…. Vendar – živim naprej. Z bolečo izkušnjo, ki mi je prinesla tudi nove poglede na svet, izkušnja, ki me je duhovno obogatila, izkušnja, ki me je povezala z dobrimi ljudmi ob katerih se učim živeti in dajati.
Vem, da marsikatera ne more verjeti, da bo kdaj bolje, da bo še prišel čas, ko bo tudi zanjo zopet posijalo sonce. Vendar rabimo čas za žalovanje in kot sem že napisala še velikokrat pride dan, ko si mislim, da ni nič vredno
vendar potem dobim spet moč, da se izvlečem iz krize.

Punce, verjemite mi, čez čas bo bolje. Navadile se boste na bolečino in jo vzele za svojo. Vendar, preteči mora čas in pustiti si morate žalovati in se ne ozirati na okolico.

Recepta pa na žalost ni. Vsak žaluje na svoj način. Vsakemu pomaga drugačen način.
Kaj pomaga meni?
Kakšno je moje poslanstvo?
Mislila, upala sem, da bom še enkrat postala mamica. Vendar … ne bom.
Tudi jaz bi morala danes biti noseča in roditi v aprilu kot sem Birno, pa mi ni usojeno. Spontani splav. Zakaj ? Ne vem…ne vedo …

Moje poslanstvo?
Delo v društvu, pomoč žalujočim družinam, bratcem, sestricam… sebi in moji družini…

Draga Monka in ostale !

Pogumno naprej in verjemite mi …. USPELO VAM BO .

Lep pozdrav, Petra

Hvala vsem, danes sem že bolje. Zjutraj sem prižgala svečko moji Lei in se z njo malo pogovarjala, videla sem da gorijo tudi druge svečke in zopet me je potolažila misel, da moja punčka ni sama, žalostno, ampak resnično.
Se bom še kaj oglasila, ker me sedaj čakajo težki dnevi.
SImona