Rojstni dan?!
Pri nas pa v bistvu zares praznujemo. Tako želita starejši bratec in mlajša sestrica, pa tudi midva z možem sva prišla do spoznanja, da je prav tako! Na ta prav poseben dan najprej gremo na grobek – ponavadi nesemo poseben šopek in večjo-lepšo svečko, otoka zapojeta kar na pokopališču Vse najboljše. Doma nas čaka torta na kateri skupaj upihnemo svečke. Nato prelistamo album s slikicami (čeprav jih je le nekaj, poslovila se je namreč kmalu po rojstvu) in se pogovorimo o sestrici. Iz posebne škatle s spomini vzamemo tistih nekaj stvari, ki nas še posebej spominjajo na drugorojenko in so bile le njena “last” (clerblue test, copatki, telegrami, rojstni list, izpisek iz knjige umrlih, govor na pogrebu, obdukcijski izvid, knjigica, ki smo jo dobili ob rojstvu v porodnošnici, zapestnici, ki sva jih dobili v porodnišnici – skratka vse drobne stvari, ki dokazujejo, da je bila). Zadnji dve leti preberemo tudi pravljico – zgodbico o dečku na belem oblaku (avtor:Nina Kokelj: Deček na belem oblaku – zgodbica, ki je sicer namenjena otrokom, priporočam pa jo predvsem strašem, ki se bojujejo z neizmerno bolečino in žalostjo ob izgubi otroka, da skozi oči malega Domna na svojo zgodbo pogledajo še z druge strani). Včasih se nam pridružijo tudi stari starši, drugih sorodnikov in prijateljev pa ne vabimo ravno. Moram pa priznati, da se sama na to “praznovanje” pripravim že kar nekaj časa prej, podoživim vse tiste grozne trenutke izgube in izjočem svojo globoko žalost vsaj nekaj dni prej, tako da res skušam ta dan otrokoma prikazati kot dan veselja, ko je bila rojena njuna sestrica.
Draga Mateja in Enna, mogoče je prav prvi rojstni dan najtežje praznovati, sploh če nimata drugih otrok, vama pa polagam na srce, da se v prihodnje skušata svojih angelčkov na ta poseben dan spomniti kot neizmeren dar s hvaležnostjo za vse skupne trenutke, ki so vam bili dani. To bi Gašperja zagotovo tudi hotela in to si tudi zaslužita.
Gašperja vse najboljše! Stojta ob strani mamicam v teh težkih trenutkih!
Jaz pa vama pošiljam en topel objem z željo, da bosta spoznali bogastvo, ki vam je bilo namenjeno s tema otokoma in preizkušnjami, ki sta jih prinesla s sabo!
Zelo lepo praznujete rojstni dan drugorojenke! Sem se kr razjokala zraven. Najin Gašper se je poslovil par ur preden se je rodil 11.3.2008. Imava le eno fotografijo, pa še ta je bila narejena s gsm aparatom, tako da ni glih lepa. Čeprav je najlepša, ker je na njej najin sinko.
Hvala za vse lepe besede, ki si nama jih zaželela. Midva nimava drugih otrok. Še ta je bil s težavo spočet in tako težko pričakovan.
Bom pa naredila ikebano – srčka iz marjetk.
Hvala!
Enna, en velik objem tudi tebi! Zdaj bodo težki dnevi pred nami.
Najlepše se vama zahvaljujem za lepe besede, tudi midva nimava drugih otrok in tudi najin Gašper je bil spočet z veliko truda, midva se o njemu sploh ne pogovarjava, on noče, jaz pa tudi ne, edino slika in večna lučka na omari naju vsak dan spremlja. Upam, da bom tudi jaz kdaj ta dan lahko praznovala srečna s kakšnim njegovim bratcem ali sestrico.
En velik objem tudi vama. Andreja
Tudi mi praznujemo rojstvo naše deklice. Na grob ji nesemo cvetlično tortico in vpihnemo svečke, primemo se za roke v krogu in smo skupaj z njo v naših mislih…potem smo v družbi najboljših prijateljev in ožjih sorodnikov.V njen spomin ji v cerkvi zadonijo orgle, ki jih zaigra moja prijateljica in nekaj misli združimo v besedilo in postojimo na njenem grobu…Njen mesec je naš mesec, tako kot rojstni dnevi živečih otrok.
Drugače pa je ob obletnicah njene smrti.Takrat nam je težje pa vendar zmoremo.In smo ji hvaležni, da je bila pa čeprav kratek čas, med nami.In nas naučila…
drage mamice, verjamem, da bo tudi za vas nekoč tako, tudi ve boste lahko.Čez čas…ko bolečina ne bo več tako boleča.Ko jo boste sprejele za svojo – potem ne bo več tako bolela.Potem obletnice ne bodo več tako boleče ampak jih boste pričakovale.Verjamem, da bo skozi žalost, ki jo nosite v srcu zasijal tudi sonček.Zmore se.Zmoremo.Vedno.
vse dobro,
Tudi mi na nek način praznujemo. Imam še dve deklici – eno mlajšo in eno starejšo. Prvega marca smo praznovali že tretji rojstni dan našega dragega Samota – s petletno hčerko sva naredili preprosto mini tortico, upihnili smo svečke, zapeli vse najboljše…
Imam pa dilemo, kaj pravzaprav praznujemo… Naš Samo je umrl par dni preden se je rodil. Čas njegovega rojstva ni bil preveč srečen dogodek – ob rojstvu ni zajokal, bil je negiben, mrtev.
Ni dneva, da ne bi pomislila nanj. Večinoma s hvaležnostjo, da je bil. Da sem čutila njegove gibe. Da ga včasih še vedno čutim ob sebi. Da si je za svojo mamo izbral ravno mene… Včasih pa mi je tako neizmerno hudo. Sploh tale zadnji teden v februarju, ko podoživljam dogodke, ki so se zvrstili z neznansko hitrostjo, čeprav je do takrat nosečnost potekala brez težav. V nekaj dneh se mi je sesul svet. In potem… nisem več čutila gibov. Naslednji dan je bil moj Samo mrtev. Rodil se je čez 5 dni.
Torej praznujemo rojstni dan, ki to pravzaprav ni. Pa vendar se na ta način kot družina spomnimo nanj. Nimamo posebnih spominov – le par slikic z UZ-ja, materinsko knjižico, mojo zapestnico s porodnišnice in izpis iz knjige umrlih. Midva sva tista, ki veva, da je bil resnično živ, da je obstajal, kljub temu, da ni posebnih stvarnih dokazov o tem. Verjamem, da bo v naših srcih živel naprej – dokler se ga bomo spominjali, ne bo povsem umrl.
Zato praznujemo njegov “rojstni dan”, o njem pripovedujem hčerkama, skupaj gremo prižgat svečko na Žale… Ker želim, da ne bo pozabljen.
Včasih se moramo zjokati, da lahko gremo spet z dvignjeno glavo in nasmehom naprej. Zato pogum! Tudi za nas je nekje mavrica…
Tudi jaz nisem nic praznovala. Sele letos, ko je bila nasa drugorojenka na svetu, smo se odpravili v Park zvonckov. To je bilo vse. Svecke ji nisem prizgala se nobene, ker mi to ni blizu, v mojih mislih je pa itak vedno.
Morda ko bo sestrica malo vecja in ko bo razumela, bomo spekli tudi nasi zvezdici kak kolacek. Ja prva leta je pa res ena sama zalost, kasneje potem morda nekoliko drugace gledas na zadevo in morda kaksno stvar naredis drugace, kot na zacetku, ko si cisto omamljen od bolecine.
Mateja KK!
Zelo lepo sta naredila. Gašper je bil sigurno vesel!
Čeprav bi kar tulila zdele: dejte nam otroke nazaj!!!!!!!!!!! To ni fer.
jokam ker mojega Gala ni pri meni in ker je tvoj Gašper tam kjer nebi smel biti, in ker je miljon drugih malih otročkov v parku zvončkov, morali pa bi biti pri mamicah. katastrofa.
Zadnjič sem gledala reklamo za Simobil. Tisto kjer gre življenje po dveh poteh. No, tkole bi lahko zdele filmček o mojem življenju naredil. Katastrofa. S tem da hočem vedet kako pridem nazaj v paralelno življenje. KEr tole kar zdele živim… ni življenje.
Mamica angelčka, drži se. Vem da ti je hudo zdaj, ampak verjemi, tudi tvoje življenje se bo počasi obrnilo na bolje. Se še boš smejala, se zabavala, bila vesela…čeprav se ti morda ta trenutek zdi, da ta žalost in groza nebo nikoli minila, pa bo. Bo ostala brazgotina, grenak priokus, ampak naučila se boš živet s tem in boš kljub vsem grozotam zopet srečna. Zdaj pa le joči, bodi jezna, žaluj, ker imaš za vse to pravico. Drži se!
Prav je, da praznujete njihove rojstne dneve. Prepričana sem, da so poleg vas,da vse to vidijo in tudi zaslužijo torto s svečkami. Ne morejo sami upihniti svečke, ne pojesti košča torte ampak zato imajo vas, ki se jih spominjate. Oni svečke upihnejo na višji ravni, ki je za nas ta hip nerazumljiva.
Ne morem si sicer predstavljati, kako velika je bolečina ob izgubi otroka in srčno upam, da tega ne bom nikoli doživela. Vendar vedite, da njihova smrt ni zaman. Čeprav so bili kratek čas v vašem življenju, so in imajo velik vpliv na njega. Zaradi teh bolečih izkušenj ste postali boljši ljudje kot večina nas ostalih.