Pozdravljeni!
Naši učiteljica in vzgojiteljica v drugem razredu devetletke sta me uspeli pošteno presenetiti. Sklicali sta izreden roditeljski sestanek. Ko smo prišli, sta nam najprej ponudili pecivo in čokoladne bombone (mmmm), nato pa smo si morali popolnoma presenečeni starši izbrati barvni listek. No, potem smo se starši z enakimi listki posedli v kroge. Učiteljica je povedala, da je nastopil čas, da se še malo bolje spoznamo med seboj. Po parih smo se predstavljali drg drugemu, potem pa so vsi pari predstavljali svoje sogovornike celotnemu razredu. To bi morali slišati: eni so govorili samo o otrocih, drugi o umetnosti, tretji o filozofiji, urbanizmu, medicini,…
Po predstavitvi je vsak krog prejel listek s perečim vprašanjem: npr.:
1. Kaj storimo, če pride otrok iz šole opraskan, umazan, raztrgan?
2. Kaj storimo, če je otrok popolnoma brez koncentracije, zanimanja za šolo, nemiren?
3. Kaj storimo, če otrok sploh noče v šolo?
…
O vseh vprašanjih so najprej razpravljale skupine, pripravile pisni odgovor, nato smo komentirali vsi skupaj.
Na koncu se je učiteljica zahvalila vsem sodelujočim. Povedala je, da so mnoga vprašanja prišla iz razreda samega in da je bil to najboljši način, da jih rešimo skupaj.
Bilo je podobno kot tale naš Forum in takle možganski trening prav priporočam še komu za reševanje problemov v šoli (in s šolo).
Nina

Draga Nina,
no, kaj takega! Ali takšne učiteljice sploh obstajajo ali pa si napisala pravljico? Si imela res takšno srečo z izbiro šole ali pa se časi spreminjajo? Vsekakor zelo zelo vzpodbudno.
Če se spomnim svojih izkušenj z roditeljski sestanki, mi kar malo postane slabo. Šla sem itak samo na tiste obvezne, na govorilne ure pa sploh ne. Ni bilo potrebno. Ampak, kaj smo se pogovarjali! Saj, bilo je še v časih socializma, pa vseeno. V vseh letih hčerinega šolanja se ne spomnim niti ene učiteljice, ki bi bila vredna kakšne posebne pozornosti. Od tiste v prvem razredu, ki mi je očitala, da ima moja hči preveč lepe (!) šolske potrebščine in torbico ( bila je rožnata z belimi oblački, ki si jo je sama izbrala), do učiteljice telesne vzgoje, ki ni dovolila opravičevanja zaradi menzesa. Moja hči ga je dobila že v petem razredu, obilnega, v povezavi z močnimi krči , na šoli pa niso imeli tušev in slačilnic. Sem kar penila, a ni nič pomagalo. No, mogoče pa imaš ti drugačno mnenje o tem.
V glavnem, na šolo imam slabe spomine, tvoja pripoved pa je bila tako drugačna in zanimiva… Novi časi? Upam.

Lenja

Dobro jutro!

Nekaj takega organizirajo pri nas v vrtcu pod nazivom Šola za starše. Skupaj s psihologinjo se bomo vsega skupaj srečali trikrat (dvakrat je že bilo, tako da to ni samo obljuba), tudi pri nas smo naredili nekaj skupinic, v okviru katerih smo se pogovarjali o temi srečanja, potem pa smo med seboj predstavljali rezultate pogovorov. Jaz sem nad tem navdušena. Zadevica je namreč tolažeča, vzpodbudna, skratka prijetna.
Morda pa so to res…novi časi.

Pozdrav,
A.

Dobro jutro vsem skupaj,

Nina, kam pa hodi Vaš-a šolar-ka v šolo?!!!! Tudi šola v katero bosta hodila moja sinova je lani uvedla program devetletke in bila bi prav, prav vesela, če bi tudi pri nas uvajali take projekte. Se mi zdi, da zbliža odnose med starši šolarčkov, predvsem pa vnesejo zaupanje v učitelje. Včasu, ko sem jaz hodila v šolo (Lenja je prav lepo opisala), sem imela občutek(bolj v višji stopnji),da smo samo številke, ki jih je treba čimbolj prestrašit kakšen bav, bav je šola. Da ne govorim o učiteljici v prvem razredu, ki nas je (če nisi kaj znal, ali pa zastopil, kar je razlagala), veselo parkrat užgala s šopom ključev direkt po glavi.

Lepo je slišat, da so še nekje učiteljice in ne mučiteljice. Mogoče se pa sistem izboljšuje.Bilo bi enkratno!

Pri nas zelo hvalijo devetletko, pa me zanima, ali program res temelji na tem, da otroci bolj kot ne snov spoznavajo skozi igro….Moram priznati, da me je kar malo strah, ko bo naš starejši sin vstopil v svet domačih nalog in učenja….

lep pozdrav
Sanda

Moji deklici hodita na OŠ Tone Čufar v Ljubljani; ena je v drugem, druga pa v tretjem razredu devetletke. Program in vse naše štiri učiteljice (pravzaprav 2 vzgojiteljici in 2 učiteljici) so zelo prizadevne. Otroci so v šoli od 8.30 do 14.30. Vse naredijo v šoli, domov zvezkov in knjig ne nosijo (razen po želji). Moram reči, da smo s šolo izjemno zadovoljni, predvsem zato, ker naši otroci radi hodijo v šolo (če bi bilo po želji mojih hčera, bi prišli domov šele ob 18. uri). Program devetletke je (vsaj na tej šoli) otrokom prijazen, saj gre skozi igro. Uporabljajo metodologijo “korak za korakom”, ki so jo prej že nekaj generacij izvajali v klasični osemletni šoli.
Jaz se svoje šole spominjam kot hudega bavbava, čeprav sem bila vedno 100% odličnakinja, tako v OŠ koz tudi v gimnaziji. Prvi razred je bil npr. zame pravi stres, saj sem tri mesece vsak dan pred šolo bruhala (ko sem zagledala šolo, se nisem mogla premagati). Vstop svojih otrok v šolo sem pričakovala z odporom, moram da reči, da sem iz leta v leto bolj pozitivno presenečena. Naši otroci (starši se med seboj ogromno pogovarjamo) radi in veliko berejo, sami hodijo v knjižnico. Moja Mariša ima status športnika, učiteljica in sošolci jo sami od sebe spodbujajo (v mojih časih so športnikom delali kar velike težave).
Zdaj sem pa že preveč naložila. Torej o naši OŠ vse naj…
Nina