Pozdravljeni!

Tudi jaz imam eno težavo in ne vem kaj narditi. Želim le najbolje za sina.
Situacija je pa sledeča: Sama sem s sinom živela v hiši svojih staršev kjer sva imela mansardno stanovanje. Sin je star 13 let in je zelo navezan na moje starše, se pravi dedka in babico.
S starši se že par mescev ne razumemo in zato sem se odločila odseliti. Seveda bi s seboj vzela tudi sina. Ampak on noče, se upira, želi ostati pri mojih starših. Res da je več z njima kot z mano, saj sem od 9 do 17 v službi. Moj bivši partner in oče otroka je rekel da sina ne bo pustil pri mojih starših in da če ne bo šel z mano oz ne bo šlo drugače bo dal vse skupaj na sodišče. Vložil prošnjo za skrbništvo. Otrok se mi smili, ampak jaz doma več ne morem zdržati. Cel dan drenje, žaljenje, ponižujejo me, kot da nisem nič vredna. Sama sem pa taka da se ne kregam ampak se raje umaknem.

Zdaj pa ne vem kaj nardit, želim da otrok gre z mano, ampak on se upira. Nebi šel ne k meni ne k očetu. Želi ostati pri mojih starših.
V primeru da oče otroka da vlogo za skrbništvo na sodišče me zanima če upoštevajo tudi otrokove želje. Nekje sem prebrala da se lahko odloča le med mano in svojim očetom. Z očetom ima stike, vsak 2. teden vikend preživi pri njemu. Vem da mu tam nebi šlo slabo, ampak strah me je zanj. Da ga bomo na silo nekam vlekli, da mu bo vdarilo na psiho. Z njim sem se veliko pogovarjala, ga prosila da bi šel z mano, ampak nisem nič dosegla.

Kaj v tem primeru nardit? Kot omenjeno želim le najboljše za otroka… Prosim za kak nasvet…

Hvala in lep pozdrav…

Spoštovani Shera!

Najprej se vam opravičujem, da ste tako dolgo čakali na odgovor. Upam,da vam bo vseeno še prišel prav. Verjetno ste se medtem počutili podobno odrinjeni in neupoštevani kot se verjetno počutite doma, pa ni prav, da je tako. Žal mi je. Opisujete situacijo, ki mora biti gotovo zelo naporna za doživljati, saj je dretje, žaljenje, poniževanje in dajanje občutkov nevrednosti psihično nasilje, ki vam ga ni potrebno prenašati in še najmanj, da mora vse to tako ali drugače poslušati tudi vaš sin.

Tako vam kot sinu pripada, da živita v miru in tako kot vidva želita, brez da bi morala vsakodnevno poslušati očitke in jezo kogarkoli, še manj pa, da bi se vam bilo treba zagovarjati za vaše oz. vajino življenje. To je še zlasti krivično, ker bi vam pripadalo, da bi vas razumeli vsaj starši, pa tudi tu žal ne dobite razumevanja. Shera, odrasli ste, službo imate, mama ste, za sabo imate razhod s partnerjem in verjetno še kako težko situacijo, kar ste vse preživeli. Gotovo ste v sebi močni, čeprav se navzven morda doživljate drugače. Prav je, da poslušate sebe in poskrbite za to, da se boste vi s sinom dobro počutili. Menite, da je odselitev korak, ki vam bo pri tem pomagal in sama vas v tem lahko le podprem. Sin sicer navzven deluje kot da skuša zaščititi stare starše, ki naj bi po vajini odselitvi ostali sami, vendar sinu te posredniške vloge ni potrebno opravljati. Verjetno se je niti vi, niti on ne zaveda, kar še toliko bolj pomeni,da je najbolj pomembno, da ga skušate kot mama rešiti iz situacije, kjer zanj in za njegove potrebe in želje niti ni pravega prostora (ker je očitno toliko usmerjen na potrebe drugih, tokrat starih staršev, ki pa verjetno čisto zmorejo poskrbeti sami zase ali pa to storiti s kako drugo pomočjo, kar pa nikakor ni naloga vašega sina, ki je otrok oz. najstnik in ima pravico živeti življenje mladega fanta, ki naj bi ga zanimale čisto druge stvari kot so napeti družinski odnosi in skrb za stare starše… ). Saj se razumeva, sinu ni vseeno za stare starše in verjamem, da mu je pri njih marsikaj lahko tudi všeč in prijetno, toda tako močna želja ostati pri njih je gotovo zgolj vloga, v katero je ta trenutek potisnjen. Lahko začutite njegovo stisko in mu daste dovoljenje, da mu verjamete, da bi rad poskrbel za stare starše in da dobro čuti kako jim je, vendar ste vi mama in vi ste se odločili, da se bosta odselila in živela tako, da bo zanj, za vaju in za vse lažje oz. bolj varno in mirno. Bo pa lahko ostal v stikih in hodil k starim staršem, če bo želel in odselitev ne pomeni, da bo moral prekiniti vse stike. Zagotovo pa bodo redkejši in takrat, ko boste želeli it tja. Ali pa ko si bo želel on.

Kot ste opisali situacijo doma, gre za psihično nasilje s strani staršev do vas (vprašanje koliko in kdaj so takšni tudi do vašega sina?) in v takem primeru ste vi celo dolžni poskrbeti za zdrav razvoj otroka, da ga pred nasiljem zaščitite. Nasilje je v primeru odločanja kje ostati sigurno oteževalna okoliščina, itak pa otrok po zakonu ostaja pri starših in ne starih starših. Vsekakor je prav in dobro, da poskrbite za bivanje tam, kjer se boste vi počutili varni, mirni in brez vtikanj staršev, saj boste tako tudi najboljša mama za vašega sina. Na silo z njim tudi v resnici ne boste ničesar dosegli, toda saj vam ni potrebno nič delati na silo. Vam ga ni potrebno prositi, pač pa mirno in odločno vztrajati in ga skušati razumeti in začutiti. Kaj vam pa reče zakaj bi rad ostal s starimi starši? In zakaj še? In če bi se to zgodilo, bi bilo kaj….? Kaj si pa on v resnici želi, če bi smel poslušati res samo sebe in se mu ni potrebno ukvarjati z vsemi drugimi? Kaj ima on rad? Kaj ga veseli?… Z njim se bo vsekakor potrebno začeti tudi več pogovarjati, najti kake skupne interese (ki so njegovi, npr. kak šport, glasba, tehnika… ) in začutiti kako mu je, iskati nove načine stikov z njim, poskrbeti za kake »zaposlitve«, hobije oz. aktivnosti v času, ko vas ne bo doma in tudi za njegovo druženje z vrstniki. Ali to morda pomeni tudi selitev v drugo okolje, menjava sošolcev in prijateljev, niste omenjali. To vsekakor ni prijetno in je sina potrebno v tem tudi razumeti ( te razumem, da ti je težko…, da te je strah kako boš našel nove…) vendar odločitev je še vedno vaša. Še eno se mi zdi pomembno, dokler vi v sebi še niste dokončno odločeni it stran (ko se z njim pregovarjate), to nekako čuti tudi sin in mu zato tudi ni treba it, ko pa boste vi v sebi prišli do odločitve, da gresta stran (seveda oba), bo sin šel z vami. Kaj pa mu drugega preostane?

Vse dobro vam želim in veliko poguma. To niso lahki koraki, toda z zavedanjem, da vam oz. vama to pripada in da bosta z večjo samostojnostjo samo pridobila, bo lažje.