Pozdravljeni,
skoraj popolnoma enake probleme, kot jih ima Dina, doživljam tudi jaz. Svoja občutja, strahove itd, ko pride do zvez z moškimi in zapuščanji, je opisala tako kot bi jih jaz zase.
Edina razlika je to, da mene, vsaj da bi se spomnila, ni v otroštvu zapustil nihče. Vsaj ne od domačih, starša sta se ločila šele ko sem prekoračila 25 let. In vseeno imam te strahove+izkušnje. Nekako ne morem opredeliti ali sem jih sicer imela na tak način, to je predvsem v povezavi z moškimi, preden me je zapustil prvi fant po več letih zveze (hoditi sva začela pri mojih 18) ali se je tako intenzivno začelo po koncu te zveze. Ampak dejstvo je, da zadnjih 10 let enostavno ne zaupam moškim, tist, ki jih spustim v svoje žviljenje in razvijem čustva, pa ko to ugotovijo, da “mi ni ravno”, povzročijo točno to bolečino, ki jo doživiš, ko te zapusti nekdo, ki ga imaš rad in verjameš da je obratno tudi tako…. In priznam prav groza me je, da bi bila v dolgi zvezi in da bi se končala. ker prebolevanje, pa čeprav samo nekaj mesečne povezave, je zame nekaj, kar boli enostavno preveč, se bojim tega. Nočem več doživeti…a vseeno bi rada imela nekoga, ki bi ga lahko imela brezpogojno rada, mu to tudi izdala, mu zaupala lahko, in da bi bilo takotudi obratno… A se mi zdi tako nemogoče…

Hodila sem tudi na terapijo 1 leto, pa ni kaj veliko pomagalo, še vedno sem na istem kot se bila, ne vem zakaj se mi to dogaja ali kako naj si pomagam…

lp