Pozdravljeni,

s fantom sva skupaj 3 leta in pol. Imela sva vzpone in padce, preživela sva vse. Do sedaj. Iz danes na jutri se je v meni nekaj premaknilo. Zlomilo. Kot da sem umrla. V sebi. Fant je ljubeč, skrben. Zelo me ima rad. Tudi jaz sem ga imela. Trenutno pa se počutim prazno. Ne vem več, kaj naj. Ko mi reče, ljubim te, kar otrpnem. Sploh ne morem odpreti ust. Naj povem, da pišem diplomo, naslednji mesec sva se imela namen vseliti skupaj, česar sem si dolgo želela. A starši niso odobravali. Zdaj so končno pristali. Meša se mi od tega, občutek imam, da bom znorela. In ne najdem poti ven iz tega. Ko me je vprašal, če nočem več biti z njim, sem le planila v jok. Od kod vse to? Kako naj mu pojasnim, če še sama ne vem, kaj mi je? Je to sploh normalno? Zakaj pride do takšne močne čustvene blokade? Ne morem se pomiriti. Najraje bi zbežala nekam stran od vseh. Zakaj se enostavno ne morem predati lepim trenutkom in uživati življenja? Nočem ga izgubiti, a se bojim, da ga bom. Naj povem, da imam težave z anksioznimi motnjami, tesnobo, strahom. Na trenutke imam občutek, da bom znorela. Dobesedno. Kaj naj storim? Kako naj se rešim tega pekla?

Spoštovana dark_rose

verjamem, da vam mora biti grozno ob tem. Pišete tudi, da trpite za tesnobno motnjo. To pomeni, da vas muči že dlje časa in jo je stresen dogodek kot je odhod od doma, le sprožil. Kako je sicer s strahom in tesnobo – kdaj, koga in česa vas je strah? Kaj se z vami dogaja telesno v času akutne stiske poleg občutka, da boste znorela? Te situacije in simptome je dobro poznati. Ali za tesnobo jemljete kakšna zdravila (npr. anksiolitike, pomirjevala)? Ne vem ali ste bili v strokovni obravnavi, priporočam obisk osebnega zdravnika, da se ugotovi splošno zdravstveno stanje, v vsakem primeru pa lahko obiščete bližnjega zakonskega in družinskega terapevta, ki mu lahko zaupate duševno stisko, v varnem strokovnem odnosu boste naslovila strahove, ozavestila in ovrednotila pretekle izkušnje, in počasi pridobila nadzor nad afekti. Če se ob fantu počutite varno, naj se vam pri iskanju pomoči pridruži ali pa kdo od bližnjih. Skratka, ključno je, da niste sama z bolečino, da imate varen odnos, kjer se lahko psihično razbremenite in umirite. In tako pričnete z dolgoročnim delom na sebi.

Za normalno funkcioniranje mi moramo vedeti kaj nas muči, zato smo odgovorni, da s tem nekaj naredimo, kajti čakanje s tem je večje trpljenje. Strah kot afekt ima evolucijsko funkcijo v življenju, moteč postane šele, če se poveže z močnimi oz. stresnimi izkušnjami, ki jih iz dol. razlogov nismo utegnili nadzorovati, razumeti in varno integrirati v osebnost. Če vas to kaj pomirja, strah kot tak nima moči, da nas spravi do norosti, je le močan afekt, ki v odnosih in izkušnjah gradi tesnobo, zato je pomembno, da se na varen in sočuten način soočimo z njegovimi izvori oz. sprožilci.

Nevroznanstveniki bi dejali, da vse, kar potrebujemo za duševni mir in blaginjo, je trajna vodoravna (leva in desna polovica) in navpična sprava (pametnih in “plazilskih”) možganov. V družinskem kontekstu, če hočete, je podobna dinamika med očetom, mamo in otrokom. Logična leva polovica vse vzroke in posledice hoče s pomočjo idej, predstav in jezika povezati v nek smisel, pomen; toda za to nujno potrebuje desno polovico, da ji posreduje snov – telesne senzacije, afekte, čutenja in spomine iz malih, t.i. primitivnejših delov možganov, ki nas opremljajo za avtomatsko odzivanje. Če zdaj dodamo podnapise, bi rekli: kar ljudje potrebujemo v stiski, je sočutje oz. varen odnos, ki nam edini omogoča, da se v stiski zopet najdemo, osmislimo in z višjo odgovornostjo zrastemo v nekaj novega, močnejšega.

V upanju, da boste tudi sama kmalu na poti te moči, vas lepo pozdravljam.