Prav si razumela, prav. Oprosti LIla včasih pišem kot kura.

Ja, pri otrocih mejinih se dostikrat omenja Stckoholski sindrom, ko se žrtev postavi na stran mučitelja, se mi zdi, da zato, ker ji je drugače prehudo vse skupaj. (nisem prav dosti študirala to, zgolj bežno)

Večina takih družin so izoliranih, se mi zdi, da zato, ker tak človek namenoma izolira svoje bliižnje, že zaradi narave motnje, pa tudi ker tako lažje prikrije, kaj se dogaja. Vseeno pa sem skoraj prepičana, da je okolica vedela ( vsaj v večini primerov). Sama sedaj že na kilometer zavoham zlorabljanega otroka in vsak socialni delavec ali učitelj v šoli ( če ne že sosedje) vreden svojega imena bi lahko po vedenju, oblačilih in podobnih znakih opazil, da je nekaj narobe. Verjetno ne bi mogel prav dosti storiti, ampak takrat bi veliko pomenilo že to, da nekdo opazi tvojo stisko, jo razume in ti da potrditev, da s teboj ni nič narobe, da so resnične težave doma pri starših.

Tvoj oče je vedel, drugače ne bi zbežal pred tvojo pripovedjo. Pa je raje pustil, da si kasirala in se s tem ukvarjala ti, ker drugače bi se moral on. Ali pa se vsaj soočiti s svojo odogvornostjo, da te ni zaščitil kot otroka.

Tudi sama se spomnim enega samega trenutka, ko sem bila neizmerno hvlažena in sem čutila bližino s svojo mamo in to enkrat na začetku osnovne šole.. Peljali smo se na morje , včasih je bila to doooolga in zavita pot in mene je pritisnilo na stranišče. Sem prosila, če lahko ustavimo, zelo zelo na tiho verjetno, ker je bil oče totalni kolerik in mu je šla vsaka potreba, ki ni bila njegova totalno na živce in je bil sposoben res totalno ven past. Ker je začel bentit, da kako se moora revež zaradi smrkavcev ustavljat sem bila raje tiho. Seveda sem se pokakala in ko je začelo že smrdeti jo oče besneč se ustavil ( bencinska, gostilna) in je šla mama z menoj, da bi mi pomagala se očistit. Nič me ni kregala, bila je tiho in me umivala. Takrat sem čutila neskončno hvaležnost in ljubezen, ker mi pomaga, ne da bi me kregala. Seveda mi takrat še na misel ni prišlo, da bi me morala zaščitit in ona rečt naj ustavi in se postavit zame in da sem čutila hvaležnost in ljubezen, ker tokrat ni bila ona grda, temveč je bil oče še bolj.

Kasneje pa sem tudi ugotovila, da je z mano v redu zgolj takrat, kadar se ji zdi, da jaz kaj hudega doživljam. Ampak ne, da bi čutila empatijo ali sočutje, temveč zato, ker ni nikoli prenesla, da bi mi bilo dobro, da bi s čim uspela, da bi se imela fajn in se ji je dobro zdelo, da je nekdo tudi nesrečen, kot se je ves čas v svoji vlogi Žrtve počutila ona. Vem, da je čudno slišat, ampak taka je. Če se mi je dobro godilo me začenja napadat ali stokat, kako je njej hudo in me poskušati prirpavti do tega, da bi vse spustila in se začela ukvarjati zgolj z njo ( predvsem pa, da jaz ne bi bila več srečna) Če se mi je kaj hudega zgodilo je dobosedno zacvetela. Ne, da bi mi ponudila pomoč ali podporo ( vedno je našla razlog zakaj ne more) amapk ker je v tem uživala.

Dokler mi ni kapnilo sem namenoma povedala zgolj negativne stvari in zamolčala vse lepo, ker se je potem z njo še dalo pogovarjati. Ko sem s stem prenehala in je ugotivila, da se imam čisto v redu v svojem živlenju me je najprej začela napadati, potem pa, ko ni delovalo je začela o meni govoriti res grde stvari naokoli.

Tudi sama sem dolgo razmišljala in poskušala ugotoviti zakaj je takšna kot je in kako je lahko nekdo tako brezčuten in prefinjeno zloben do lastnega otroka.Zadnji košček v sestavljanki je bil, ko se odkrila mejno osebnostno motnjo. Takšna pač je, takšna je njena osebnost. In ke je v njej še kanček sociopatije pač ni zmožna sočutja in upoštevanja kogarkoli razen same sebe. Kljub vsemu je imela izbire in kot vsak čloek se mora sama soočiti z odgovornostjo nad njenimi odločitvami.

Neštetokrat sem ji poskušala pomagati, pa je vse odklonila, včasih je dobesedno odklonila nekaj, za kar je vedela, da bi bilo dobro zanjo in kar ji je bilo morda celo zelo všeč, samo zato, ker potem ne bi mogla biti več Žrtev in plesti svojih iger. Potem sem s tem prenehala in jo pustila, da je kakršna je. Sebe pa zaščitila tako, da ji ne dopustim, da mi počne kaj, kar mi škodi ( govoric ne morem preperečiti, niti se mi da s tem ukvarjat) in sem z njo samo in zgolj toliko, kolikor mi je v redu in kolikor je zdravo za mene. Minimalno.

GittaAna

Lilia pozdravljena!

O tem, ko pises, da si pobegnila v drug navidezno boljsi svet sem ze nekaj prebrala. To se
zgodi takrat, ko ne mores vec prenasati realnega zivljenja, ker je prevec bolecin in je
navidezni svet tvoja resitev, da se ti ne “zrola”.
Resuje te tvoja pozitivna naravnanost in vera v boljse zivljenje. Bravo!!!

Pis, hvala. 🙂

Ja, domišljijski svet je bil takrat res rešitev zame. Moj skrivni dom je bil kot iz nadaljevanke Hišica v preriji. V njem sem si zamislila čisto vse podrobnosti: od postelje do krožnikov in pisanega prta na mizi, slik na stenah, knjižne omare, šolske torbe in zvezkov v njej … V domišljiji sem lahko oddoživela alternativo svojega dne: od zajtrka do umivanja zob pred spanjem, vmes pa šolo, druženje s prijateljicami … V tem svetu je obstajal celo zobar. Starši pa ne.

Kadar ni bilo pravega miru za sanjarjenje ali pa če sem bila preveč obremenjena z domačim dogajanjem, da bi se lahko skoncentrirala na domišljijski svet, mi je pa zelo pomagalo “drgnjenje kamnov”. To sem včasih počela cele popoldneve. Na dvorišču je poleg nizke škarpe ležal kup različnega kamenja. Vzela sem kos peščenjaka zanimive barve in ga drgnila po škarpi, da je nastajal fin prah, ki sem ga z dlanjo pometala v globoko vdolbino v škarpi. Sčasoma se je v njej nabralo za desetine ur pudrastega prahu. Čeprav ni bilo od tega početja prav nobene koristi, me je to neverjetno pomirjalo.

Pa zelo veliko sem brala. Tudi s pomočjo knjig sem se lahko preklapljala v druge svetove.

GittaAna, ne vem, če se da prepoznati znake tako prikritega nasilja. Moje obleke so bile sicer zelo nenavadne in skrajno nepraktične, ampak če bi me kakšna učiteljica ali pa šolska psihologinja vprašala, ali sem rada tako oblečena, bi verjetno prikimala, da ja. Drugače pa, če ne bi bilo teh čudnih oblačil, bi bila popolnoma neopazna. Na videz mi ni nič manjkalo. Samo malo presuha sem bila, pa zelo resnobna, tiha in nesamozavestna … Ampak takih deklic je vse polno! Nobenih problemov nisem povzročala in, za razliko od brata, zame ni nikoli nihče posumil, da je kaj narobe.

Razen morda očeta. To je res. Čeprav ga skorajda nikoli ni bilo zraven, je skorajda nemogoče, da ne bi vedel. Oh, kolikokrat sem ga prosila, naj ne hodi več za tako dolgo od doma, da mi ni lepo, kadar ga ni … Enkrat sem mu nogo z gumitvistom privezala k mizi. Ker nisem hotela v posteljo, da ne bi med mojim spancem odšel, mi je sveto obljubil, da bo še nekaj dni ostal doma. Ko sem se zjutraj zbudila, je gumitvist ležal na tleh, njega pa ni bilo več …

Oče je živel predvsem za svojo službo, vse drugo očitno ni bilo dovolj pomembno. Niti jaz ne. Po moje je samega sebe prepričal, da je naša mama zlata mama, podobno kot sem se v to prepričevala tudi jaz. Globoko v sebi sem pa vseeno vedela, da je vse narobe.

GittaAna, žal mi je za naju obe … Očitno sva si podobni v tem, da sva na življenjski loteriji zadeli še družinski bonus: ti poleg MOM mame še NOM očeta alkoholika, jaz pa MOM+NOM brata.

Točna taka je bila tudi moja! In njene igre Žrtve so bile lahko totalno bizarne ali pa celo nevarne zanjo. Enkrat mi je sama pripovedovala, da sta z očetom nekega dne, še preden sem se jaz rodila, pospravljala ostanke gradbenega materiala okoli hiše. Pri tem sta se nekaj spričkala. Čez nekaj časa se je mama z boso nogo nabodla na velik zarjavel žebelj, ki je molel s tal. Oče jo je hotel takoj odpeljat k zdravniku, da bi razkužili globoko rano in da bi dobila injekcijo proti tetanusu, ampak mama ni hotela. Ker je bila še vedno grozno prizadeta zaradi prepira, mu je zabrusila, da ji je čisto vseeno, če zboli in umre in da bi bila to v bistvu idealna rešitev zanjo. Ji vsaj ne bo treba več trpeti z njim … V glavnem, popustila je šele, ko je oče po več urah brezuspešnih pogajanj padel pred njo dobesedno na kolena in jo ves skesan prosil, naj gre vendar z njim k zdravniku …

Še 15 let kasneje se ji je med opisovanjem tega dogodka na obrazu risal zmagoslaven nasmešek …

Pozdravljene!
Berem vse vaše pisanej preko konca tedna, sama se takrat kar malo izklopim, da vsaj ves čas ne mislim na vse hudo in na to, da prihaja nov teden in nov obisk pri mami in nova slabost v želodcu.

Tudi jaz, kot Lila sem brala veliko knjig , celo svoje življanje, in verjetno tudi sama predvsem s tem želela pobegniti pred realnim svetom. Berem še vedno veliko in k sreči so otroci odrasli in lahko ponovno veliko časa namenim temu. Ko vzamem v roke knjigo se mi zdi, kot da bi skočila v vodo in plavala,plavala,… nekam daleč, odnese me čisto v drug svet – ja to mi je ostalo od otroštva. tako sem se skrila pred mamo in večinoma mi je takrat kar dala mir, ker sem tudi študirala jezike in tako je bilo vedno veliko literature, priročne za pobeg.

Tudi sama sem razmišljala kaj je bilo tisto kar je mama naredila po moji želji, okusu. Pa ne vem, se sploh ne spomnim. Večinoma je dalala stvari, hrano na primer, kar je tudi imela sama rada, nikoli me ni vprašala kaj bi pa jaz želela za kosilo in mi ustregla. Tudi kadar sva šli kam na obisk, tudi jaz nisem smela jesti in nič z mize vzeti, enako, če je bil pri nas kdo na obisku. Tudi jaz sem bila samo enkrat na obisku pri sorodnikih, kjer je bila doma njena mama, ko je prišla na obisk sestra stare mame iz Kanade in potem nikoli več. Sorodnikov s strani njenega očeta nisem nikoli srečala. Nič mi ni pripovedovala iz otroštva, tako da nič ne vem. Nisva pa imeli pravzaprav kontakta z njenimi bratranci in sestričnami. Sedaj, ko bi me kaj od tega zanimalo, pa povečini niso več živi. Je pa res, da je imela kar žalostno otroštvo, vojna, okupacija in potem so doživeli še to, da so ji odpeljali brata in ga umorili. Mislim, da je to njeno družino zelo zaznamovalo in se mi včasih kar smili. Vedno so čakali, da se ta brat vrne in se pojavi na vratih, ampak ga ni bilo, to je bila tudi neka tabu tema njene družine, morda so se tudi zato hermetično zaprli in o družini se ni pogovarjalo.
Moja polsestra in oče sta zaradi njenega obnašanja, vedenja, postopanja, odšla in jasno, da sta bila tagrda in da me nista marala, tako nisem imela 11 nibenega kontakta z njima. Bilo je zelo hudo, zelo se ju pogrešala. Sem pa prepričana, kot pravi GitAna, da so ljudje kaj od tega, kako se obnaša vedeli. Sedaj, ko sem se vrnila domov in sem se z nekaterimi pogovarjala, so mi pravili kakšna je bila v službi, kakšna je bila kot soseda, tudi oče me je vprašal, ko sem se vrnila, kako pa bom z njo živela, saj veš kakšna je. Nekoč sem pred hišo pometala in se je ustavil neki gospod in me vprašal, če sem jaz njena hčerka. Ko sem mu pritrdila, je rekel ja kako pa boste skupaj živeli, saj je nemogoča? Očitno so jo drugi prej spregledali, kot jaz, čeprav mi je povzročala toliko hudega. In tisto leto po poroki, ko sva z možem še stanovala doma, je bila ena sama mora, kar naprej je “nagajala” in nama grenila življenje. Jaz sem celo otroštvo to skrivala pred sošolkami in se, ko sem pisala prosti spis lagala kam sva vse skupaj šli, pa kaj mi je kupila, kako sva se v nedeljo zabavali, pa da sem obiskovala očeta na morju, ki je živel takrat v Portorožu…

Tudi jaz nimam stikov s sorodniki. Vse vezi z njimi je pretrgala že moja mama. Raznih bratrancev in sestričen in njihovih otrok sploh ne poznam. Tudi z bratom že dolgo nimam nobenih stikov več. Oče pa je tudi že umrl. Nobenega maminega znanca ne poznam. Prijateljev ni imela. Včasih, ko je bila še zdrava, je mimogrede malo poklepetala s kakšno sosedo, to je bilo pa tudi vse. Nikogar ni, ki bi mi lahko še kaj povedal o njej. Sicer pa si tega niti ne želim.

Očitno je to še en naš skupni imenovalec: izolacija družine in skrivanje dogajanja pred ostalim svetom …

Tudi jaz sem včasih malo prikrojila resnico pred sošolkami ali pa sem se celo zatekla v kakšno nedolžno laž, da so stvari delovale bolj normalne, kot so bile v resnici. Če me je že kdo kaj vprašal. Drugače sem preprosto molčala. Najbrž sem se jim zdela obupno dolgočasna. Težko sem navezala stik z vrstniki. Njim so se po glavi podile čisto druge stvari kot meni. V gimnaziji mi je najboljša prijateljica vsak ponedeljek razlagala, kje sta bila čez vikend s fantom in kako je bilo … Jaz sem samo vneto poslušala in kimala in se smehljala. Sama nisem imela kaj povedati. Nikoli se ni nič dogajalo. Razen da se mi je podiral svet in da sem imela doma obsedeno stanje … Ampak to je bilo vse “unspeakable”. Povedala sem samo, da je mama bolna, da ima raka. In nihče ni nič spraševal naprej …

Kot sem že povedala, ne maram poletja. V teh vročih dneh včasih pomislim, kako fajn mi je, da sem odrasla in da mi nihče več ne zapoveduje, kaj bi morala početi. Lahko se skrivam v senci in se požvižgam na svojo bledo polt. Kakšno razkošje je to!

V času mojega otroštva z družino poleti nikoli nikamor nismo šli. Mama je vseeno želela, da sem videti kot otroci, ki so se ravnokar vrnili s tritedenskih počitnic na morju. Zagorela polt je takrat veljala za sinonim zdravja. Na spisku mojih počitniških obveznosti je bilo tako tudi več ur vsakodnevnega sončenja na terasi, kjer je bilo za crknit vroče, od bele fasade in tal se je odbijalo toliko svetlobe, da niti brati nisem mogla, sončnih očal pa seveda nisem imela … Mogoče se to ne sliši nič takega, ampak meni je bilo vse skupaj zelo mučno. Moja svetla polt ni tako zlahka porjavela. Zelo, zelo veliko ur sem morala preležati na žgočem soncu. Ničkolikokrat me je opeklo, bilo mi je dolgčas, bolela me je glava, kopala sem se v znoju, pikali so me obadi … Dokler se nisem nekoč, že kot najstnica, zaradi vročinske izčrpanosti onesvestila, takoj zatem ko sem se vsa vrtoglava vrnila v stanovanje. Takrat se je mama malce ustrašila in je nekoliko popustila v svojih pričakovanjih, kako temen bi moral biti odtenek moje kože.

Pa še nekaj. Vsako poletje sem sicer komaj čakala, da se bo spet začela šola, sovražila pa sem tiste tipične pogovore sošolcev takoj po začetku pouka: kje so bili, kaj so počeli, in vprašanja, kje sem bila pa jaz … Nikoli ne bom pozabila čisto prve ure slovenščine v 5. razredu. Učiteljica se je odločila, da bomo imeli kar govorne vaje, kako smo se imeli med počitnicami. Ni nas še poznala, zato je iz redovalnice naključno izbirala imena. Spomnim se, kako mi je šel srh po telesu, samo ne mene, samo ne mene … In potem je poklicala ravno moje ime. Še zdaj vem, katera prijateljica je bila na vrsti pred mano in da je pripovedovala, kako sta z bratom plavala do nekega otočka … Jaz pa nisem imela povedati kaj. Za mano so bile najbolj grozne šolske počitnice dotlej, dogajale so se res zelo slabe stvari, takšne, ki niti niso za na javni forum … Šla nisem nikamor, še sosedova hči je bila cele počitnice pri sorodnikih … In tako sem stala tam pred tablo, osramočena do dna duše in kljub vsem svojim verbalnim sposobnostim sem takrat z največjo težavo uspela sestavili le nekaj brezveznih stavkov. Učiteljica me je gledala z rahlim odporom, nekaj sošolcev se je muzalo … Bilo je grozno!

V višjih letnikih sem se že nekoliko bolje znašla. Če me je npr. kdo vprašal, kje sem bila za novo leto, sem na kratko odgovorila, da smo tokrat praznovali kar doma … čeprav sem polnoč v resnici pričakala sama v svoji sobi, tako kot še vsako leto dotlej. Če me je kdo vprašal, kaj sem dobila za miklavža/božička/dedka mraza, sem si preprosto izmislila, da čokolado ali pa kakšne druge sladkarije … V resnici nisem dobila nič. No, v mojih mlajših letih se je oče vsaj toliko potrudil, da je nabavil jelko. Skupaj sva jo okrasila in potem na božični večer sama prepevala božične pesmi (medtem ko se je mama kujala v svoji sobi). Kmalu pa niti tega ni bilo več. Kako sem si želela, da bi kdaj dobila darilo: tako čisto pravo, zavito v okrasni papir, s pentljo na vrhu! Tudi če bi bila notri samo kakšna poceni malenkost. Pa ga nisem dobila, nikoli, čeprav sem ob “dobrih dneh” večkrat namignila, da si tega resnično zelo želim. Za rojstnodnevno darilo je običajno obveljalo tisto oblačilo, ki ga je mama spletla nekje okoli mojega rojstnega dne, ali pa še to ne. Oče je pa itak vedno pozabil na moj rojstni dan, kljub temu, da jaz nikoli nisem pozabila na njegovega. On pravzaprav še tega ni vedel, koliko sem stara in v katerem razredu sem …

Velik privilegij odraslosti je, da vse to lahko spremeniš, da imaš možnost narediti svoje življenje lepše, da lahko izbiraš, da vsega tistega, česar sam nisi imel, lahko daš vsaj svojim otrokom … Pa da se v svojem domu dobro počutiš, da si na varnem, na toplem, obdan z ljudmi, ki te imajo radi …

Ne vem, kako je z vami, ampak jaz zase imam občutek, da je v meni ostalo še vedno kar precej otroka. To je lahko tudi dobro. Včasih sem prav po otroško razposajena (mogoče tudi zato, ker je mož take sorte), velikokrat čutim čisto otroško veselje, začudenje in navdušenje nad življenjem. Najbrž sem taka že po naravi.

Žal mi nič ne bo moglo zares povrniti izgubljenega otroštva in nič ne more izbrisati žalostnega dejstva, da sta me oba roditelja pustila na cedilu … Zadnji teden, ko sem sem tole pisala, sem bila velikokrat zagrenjena in jezna, hkrati pa sem med premišljevanjem o tem in onem nekajkrat razločno začutila sočutje in naklonjenost do sebe … Kljub temu, da mi je bilo ničkolikokrat dano vedeti, da nisem vredna ljubezni in pozornosti, mislim, da sem bila resnično zelo v redu deklica in da bi si vsak starš lahko samo želel takega otroka. Mislim, da isto velja za vaju, GittaAna in pitra. V to sem prepričana!

Kar se pa teh naših zapisov tiče, res upam, da jih bo kdaj prebral tudi kdo, ki bi moral vedeti … Mogoče kdo, ki razmišlja o tem, da bi si ustvaril družino z MOM partnerjem, ali pa celo kdo, ki že ima otroke z MOM osebo, pa si zaradi ljubega miru ves čas zatiska oči pred resnico ali pa tako težko prenaša življenje s svojim zakoncem, da beži v delo ali kamorkoli pač, samo da se izogne nasilju nad sabo, medtem ko otroci te izbire pač nimajo. Ne zapustite jih, ne pustite, da jih MOM izolira! Naj vas niti za trenutek ne zavede misel, da ob takšni vzgoji lahko otrok postane bolj trpežen, ubogljiv, priden, odgovoren, samostojen in podobne neumnosti. Ne pozabite, da vi in druge osebe, kot je bila pitrina teta, lahko pomagate otroku ne le preživeti, ampak tudi ohraniti njegovo identiteto in duševno zdravje. In morda obstaja upanje, da se tudi kakšna MOM mama kdaj zamisli, kako prekleto težko je streči njenim muham in kako poguben vpliv ima lahko njena motnja na razvoj otrokove osebnosti in samopodobe. Samo tisti MOM, ki se tega zavedajo in ki jim ni vseeno za druge, lahko postanejo dobri starši.

Lilia prepričana sem, da si čudovita oseba ( že tvoje pisanje in razmišljane kažeta na to) in super, da si uspela ohraniti otroka v sebi. Vem, kako je to lahko težko, pri takem otroštvu.

Tale forum bere 100 + ljudi, le da je mnogim še težko pistai in zgolj berejo. To vem po odzivih in po pripovedovanju ali mailih, ki jih dobim kot moderator. To tudi ostane zapisano in prepričana sem, da bo še mnogo ljudi prebiralo in jim bo v veliko pomoč. Dostikrat noranje rane postanejo gnojne, če ne daš nekako tega ven in pisanje ali govorjenje je prvi korak, da se začnejo nekateri zdravilni procesi. Če pri tem pomagaš še drugim toliko bolje, je od tvojega trpljenja vsaj kakšna korist. Velikokrat je bilo tudi napisano: Takšno vedenje ima ime? To doživljajo tudi drugi? Je res možno iz tega?

Vsakič znova me preseneti, ko mi ljudje povejo ( ali napišejo) da jim je ta forum spremenil življenje. V tem času odkar obstaja je nekaj ljudi že pošteno pospravilo pri sebi, pa tudi doma…:-)
GittaAna

Lilia prepričana sem, da si čudovita oseba ( že tvoje pisanje in razmišljane kažeta na to) in super, da si uspela ohraniti otroka v sebi. Vem, kako je to lahko težko, pri takem otroštvu.

Tale forum bere vsaj 100 + ljudi, le da je mnogim še težko pistai in zgolj berejo. To vem po odzivih in po pripovedovanju ali mailih, ki jih dobim kot moderator. To tudi ostane zapisano in prepričana sem, da bo še mnogo ljudi prebiralo in jim bo v veliko pomoč. Dostikrat noranje rane postanejo gnojne, če ne daš nekako tega ven in pisanje ali govorjenje je prvi korak, da se začnejo nekateri zdravilni procesi. Če pri tem pomagaš še drugim toliko bolje, je od tvojega trpljenja vsaj kakšna korist. Velikokrat je bilo tudi napisano: Takšno vedenje ima ime? To doživljajo tudi drugi? Je res možno iz tega?

Vsakič znova me preseneti, ko mi ljudje povejo ( ali napišejo) da jim je ta forum spremenil življenje. V tem času odkar obstaja je nekaj ljudi že pošteno pospravilo pri sebi, pa tudi doma…:-)
GittaAna