Pa naj že spet malo jaz nekaj denem: Doma smo seveda odstranili vse kasete z groznimi kriki požrtih kozličkov – če je bilo strah mene, zakaj bi strašila svojega otroka. Smo pa zato (čeprav je šele za otroke o 3. leta naprej) kupili sineku kasetofon (chicco) za otroke – mikrofon sem skrila – in zdaj hodi okoli z njim in posluša moje najljubše – Čebelico Majo!!! Zanimivo je, da naš otrok kljub kriznim situacijam, ko čebelico lovi pajkovka, ali pa človek z muholovcem, ne reagira negativno. Samo včasih me vpraša – mami belica maja okej? – pa mu reče, da bo vedno okej, potem pa se pomiri. Tudi videokasete (tiste risanke, drage mamice, ki smo jih že me gledale) so pri njem zelo priljubljene, pa še uči se, kaj je to kobilica, kakšna je bogomoljka, črv, hrošč, pikapolonica…
T.

No, mene pa zanima, kaj menite o grozljivki na krožniku. Z malim si najprej ogledujeva knjige in gledava kravice in pujske in puhaste piščančke. Če imamo srečo si tudi na izletih ogledujemo vso to živo hrano in jih božamo in ljubkujemo.. potem pa mu postrežem večerjo .Neštetokrat sem se že ugriznila v jezik, ko sem ga spodbujala naj poje še malo ribice, piščančka ali pa zajčka . In v zadnjem hipu izustila meso. No, ostali pa nimajo tega v zavesti in sem ga že videla kako debelo je gledal v krožnik pri babici, ko mu je rekla naj poje še malo piščančka.

Kako se pa ve spopadate s tem? Mar ni tudi to grozljivka na krožniku?

P.s.. Blagor vegetarijancem…

Ja, dobro vprašanje – tudi sama sem že v šali lopnila moža po rami, ko je rekel, da bomo malo piščančka popapali oziroma mu je enkrat celo razlagal, da mi papamo kravico. To je še ena od težav, s katero se bomo morali spopasti – zanimivo je, da je ribico čisto brez težav sprejel – zadnjič jo je namreč po televiziji jedla Minka in je bilo kul. Kako bi bilo, če bi vedel, kaj je na naših krožnikih, ne vem, zaenkrat jemo samo MESO.
T.

S to težavo pa se spopadamo tudi mi. Doma imamo namreč dva velika akvarija…kjer plavajo…ribice in potem jemo…ribice. Naš sicer še ne zna govoriti a naju zelo čudno gleda, ko mu rečeva naj poje še malo ribice in ponavadi odkima, da ne bo, če pa mu rečeva naj poje malo meseka pa takoj vzame! Kako bo šele kasneje!? Verjetno bo potrebno še kar nekaj časa vztrajati da je to meso in ne ribica ali piščanec ali kravica ali pujsek…

Pozdrav,
Miša

Jaz povem, da bomo jedli piščanca ali purana. Zadnjič pa je starejša rekla, da se kravic ne je. ‘Ja, kaj si pa ti jedla v vrtcu?’ sem vprašala. ‘Tisto je bilo meso!’ je rekla naša 4.5 letnica.

Pozdravljeni vsi skupaj!

Ne morem si kaj, da ne bi tudi jaz eno napisala. Spomnim se, ko smo šli v gledališče gledat Sneguljčico in sedem palčkov in je Sneguljčica zaspala, je starejši sin (4 leta) začel na ves glas hlipat in jokat, da je umrla. Po krajšem razlaganju (sej ni nič slišal, ker se je neutolažljivo jokal) in tolažbi, smo se celotna družina odpravila proti domu. Potem je bil mir. Dobro, o smrti in o tem , da kdo umre itd. se ne pogovarjamo. Ampak, nekje je moral slišati-mogoče v vrtcu.
Hec pa je bil, ko smo prišli domov in so bili na POP TV HROŠČEBORGI. Omenjena serija oz. nanizanka mi je kot “mala šola nasilja”. Zgodilo pa se je, da je Luka ves žareč v obraz in vesel zaklical: mami, mami, glej zdej bojo pa hroščeborgi ta zlobne napadl in bojo umrli! Skratka nasilna nanizanka,
Ne vem več.Pri Hroščeborgih so kaj pa vem – tko mi je antipatična nanizanka, da se vsako soboto in nedeljo za 30 min “pokvari televizor” Ko pa želim, da bi jima kaj prebrala, pa žal sploh ne želita poslušat. Kakšne kratke zgodbice iz CICIDOJA ali ZMAJČKA – pa kakšna pesmica se tudi preživi, drugače pa ni šans.

Pa še glede grozljivka na krožniku:

Živimo na kmetiji in zadnjič smo imeli koline. Seveda enga pujska ni bilo v svinjaku (imeli smo samo 2, če bi jih bilo več mogoče ne bi poštudirala) , hvala bogu, da nista šla v prostor kjer so štimali meso. Naslednje jutro smo imeli krvavice in kaj je Luka rekel, Lovro (2 leti) še ni probal mesa (to je pa druga mora)

Oh, pa tko sem te futral! Krožnik je odmaknil in vstal od mize. Ostala sem brez besed. To da je njegov pujsek končal na krožniku, ga je res potrlo. Zdej je že bolje, ker imamo kravco, ki bo imela telička in imata .oba mala delavčka delo, kje bo ležal, kaj bo jedel….

En prelep (zdej že sončen) pozdrav!

Sanda

Lep pozdrav ! Ta teme je tudi mene zanimala. Ker pri nas veliko beremo in ima starejša hčerka ( 5 let) proste roke pri izbiri knjig v knjižnici, smo se tudi mi srečali s klasičnimi pravljicami. Sama sem jih rada prebirala, kot mama pa sem razočarana ugotovila, da so vse po vrsti male grozljivke in dokler sem sama izbirala sem se jim izogibala v velikem loku. Sedaj pa mi pridejo v roke tudi te. Presenečena sem nad reakcijami mojih deklic( 5 in 2 leti ), ki hočeta, da knjigo prebiram spet in spet in tako potrjujeta terapevtsko teorijo teh pravljic. Kakšnih strahov pri nas ni bilo, ko sta me vprašali, če bo prišel volk,sem jima rekla da volkovi v gozdu varujejo svoje mladičke in jima pokazala kako mama volkulja stisne svoje mladičke in kako skrbi za njih. Še vedno pa imam rajši novejše pravljice, navdušena sem nad Svetlano, tudi njene pravljice na kasetah radi poslušamo. Ko se odločam za video kasete pa imamo radi Medvedka Pu-ja, Čebelico Majo,…
In tudi pri nas jemo meso, ker se mi je zdelo kruto, ko smo razlagali kako je lep piščanček pa majhen in sploh čudovit in potem ko smo sedli za mizo pa naj poje piščančka.
Sončen dan vam želim !

Ja, kot smo ugotovili, je očitno res odločilnega pomena za pravilno izbiro pravljic – starost otroka. Strinjam se namreč, da otrok sčasoma mora izvedeti vse o faktih življenja – da je smrt, žalost, rojstvo, bolezen, trpljenje. Eden zelo krasnih povodov za pogovor o smrti je risanka Levji kralj – ampak tista originalna od Disneya. Malemu levčku namreč umre očka kralj… Toda potem na koncu premaga hijene in zlobnega strica, prava mala pravljica o zmagi šibkejšega a dobrega nad zlom.
Za Tanjo E pa – Živ Žav je ob nedeljah prekrasna zadeva, zato ni treba ravno “pokvariti” televizorja, le s POP tvja na TV SLO 1 je treba preklopiti.
Mimogrede, kaj menite o Bisergori????
T.

Že včeraj sem prebirala tole temo, pa ni in ni bilo časa, da se vam pridružim. Z dojenčico sva imeli cepljenje, popldne pa je minilo v sestavljanu in oblikovanju rojstnodnevnih vabil za sina.
V času, ko so nastajale Grimmove pravljice in še mnogo kasneje (ponekod še danes) so imeli otroci povsem drugačno vlogo, kot danes. Ni šlo za nikakršne sončke, ki bi jih imeli vsi radi. Pogosto so bili prav “bogi”. Te pravljice, v katerih je pogost kanibalizem, hudobne mačehe, čarovnice in podobno so bile namenjene strašenju otrok, starši in ostali pa so se ob tem sila zabavali. O tem pričajo tudi razni običaji, npr. parklji pri Miklavževanju. Še danes ponekod strašijo uboge otroke in ob tem neznansko uživajo. Mimogrede, otroci so bili neprimerno manj pomembni, kot odrasli. Tudi smrt otroka ni bila nič posebnega, daleč manj žalostna od smrti odraslega.
Starši, preberite knjigo Zgodovina otroštva na Slovenskem, mene je hudo pretresla.
Po moje je najbolje, da vsak sam, glede na reakcijo otroka presodi, kako, kdaj in v kakšni meri se bo otrok soočil s tovrstnimi groznimi pravljicami. Pri mojem sinu niso povzročile nikakršnih negativnih posledic. Knjigice je sam našel (bile so moje)in želel, naj jih berem (približno pri treh letih). Sama mu jih prav gotovo ne bi, saj se mi zdijo grozne.
Mimogrede, imamo tudi (mojega) Ostržka, ki je bil meni kot otroku najbolj grozna in zoprna knjiga, še danes je ne želim niti pogledati, kaj šele brati.

Lep dan vsem, Vesna.

Ja, tudi sama sem prebrala to kknjigo o otroštvu v preteklosti . naši sončki so najpomembnejša stvar na svetu, zato je prev hudo pomisliti, da so bili otroci včasih nekaj, kar je pač bog dal, če pa vzame, bomo drugega naredili, oziroma, da so bili v bistvu delovna sila predvsem pa nepomembni…
T.

Glede pokvarjenega televizorja sem pisala jaz, ne Tanja E (oprosti Tanja),
Ob nedeljah nam tistih 30 minut ne kaže POP TV-ja, oooo, ŽIV ŽAV na nacionalni
TV pa absolutno gledamo, saj se mi risanke zdijo prav prmerne za male prince in princeskice.

Kot sem že pisala, naša mala viteza ne marata brati pravljic, jih pa velikokrat sama pripovedujem preden gremo v kinpo mižule (sanjsko deželo).
Pravljico npr.Rdeča Kapica sem pripovedovala tako, da je volk babico skril v omaro, ker je vedel, da bo prišla Rdeča Kapica in bo prinesla dobrote….skratka priredila sem pravljico. Prav tako pri Janku in Metki itd. Problem pa je nastal, da
sta v vrtcu izvedela za originalno verzijo in jima je bolj všeč.
Upam, da nisem naredila prevelike napake, da SE MAMI LAŽE in govori čudne pravljice. Ampak zaenkrat še zaupata vame in mislim, da nisem tok grozno kiksnila.V prihodnje bom bolj pazila.

Lep pzdrav vsem skupaj

Sanda

Nič hudega. Tudi pri nas ob nedeljah kraljuje Živ- Žav, ki je v kvaliteti daleč pred vsemi. Risanka malo pred sedmo pa je sploh zakon. Lep pozdrav !

Sem pozabila na Tinkarino vprašanje. Mislim, da sem pred časom zasledila zgodbo o Mojci Pokrajculji v isti zasedbi. Lutke in izvedba so mi bile zelo čudne skoraj grde in skrajno neprimerne za otroke. A glej čudo, naša petletnica je sedela kot vkopana in gledala, stvar smo tudi posneli in ogledala si jo je še večkrat. Ko so začeli s predvajanjem bisergore je bilo moje mnenje enako . A zopet sta deklici stvar takoj vzeli za svojo. In tako jo gledamo dvakrat na teden in vedno bolj mi všeč, zdaj smo mi biba Mice, pa biba Lumpe in da niti ne govorim kolikokrat si pojem sama refren.
Še ena krasna knjiga o čarovnicah na drugačen način je Čarovnica Vilma, za malo večje pa Mala čarovnica, Svetlane Makarovič.

Ja , pri nas je tudi: “Biba Tone, a ti pa n’č ku ku?” in že poje: UJaz pa n’č kuku, ti pa n’č kuku, gem na bisegoo, svoga fibca past (mami , kaj to fi’bca).”
Bisergoro moram pohvaliti, ker se mi zdi, da poskrbijo za nenevadno sceno, zanimive pogovore, (tista kurja mama je prav hecna), pa še številke ponavljajo (mi smo zdaj v fazi – ena, da, tli)…Morda pa bom kaj napisala v Vikendu o tem…
T.

lep dan!
sicer govorite o pravljicah, ampak ker jih jaz ne poznam, razen seveda osnovnih, bom napisala nekaj drugega. no, smo v pričakovanju otročka in spet me bodo zanimale pravljice in risanke. meni niso nikoli brali pravljic, kar staršem še vedno zamerim. zelo rada pa gledam risanke. ampak to, kar se dogaja na TV, je kriminal!!! živ žav je še nekako, ampak drugače so vse risanke nasilne, s popačenimi ali spačenimi junaki ali vesoljskimi facami, tako da me je prav strah, kaj bodo gledali moji otroci. v času moje mladosti in kasneje (ne v otroštvu) sem najraje gledala Medvedka Uhca, Barbapapo, Čebelico Majo, Smrkce, Jakec in čarobna lučka, Krtka, Palčka Smuka…. A niso bile to enkratne risanke??? Sem gledala zadnjič po trgovinah, dobro da imajo še kaj videokaset s temi risankami.
Kar se pa tiče Svetlane M., ima dobre stvari, ampak njena osebnost, usmerjena proti otrokom (da jih že kar sovraži) mi preprečuje, da bi jih brala. Bom mogla to oviro nekako premagati…
Lepo se imejte vsi in še lepo berite pravljice otročkom. Jaz komaj čakam na to…

Hej, aleksa, dobrodošla!
Tako, vse tiste risanke, ki si jih naštela, pa še kakšen Mojster Miha in seveda Telebajski (naj se tebi zdijo neumni, so – dokazano s psihološkimi raziskavami in tudi izkušnjami staršev – idealni za otroke od 18. mes. tam do 3. leta) se dobijo na videokasetah. Mi jih imamo cel kup in tudi radi gledamo televizijo – Živ Žav je fantastičen, poleg tega na TVS NI NASILNIH RISANK!!!
Kar pa se knjig tiče – Svetlana M. je res nastrojena proti otrokom, vendar je večina njenih knjig enkratna – veš, otroke ne zanima, kaj kdo misli, knjigice pa so res super.
Je pa (veččinoma v založbi EPTA) izšlo veliko nežnih, vzgojnih in zabavnih prevodov tujih knjig – serija Mavrične ribice, Veliki in Mali medo, pa še veliko drugih – slov. je tudi ljubka serija ŽLOPI (prešernova z.)
Sama sem malo pred porodom šla na izobraževalni izlet v pionirsko knjižnico in se si tam ogledala, kakšna je ponudba za male nadebudneže…In smo kakšno knjigico kupili še preden je mali princ privekal na svet.
Mačka Murija pa je podedoval od mamice. Povem ti nekaj . Meni so vedno brali (moji sestrici pa mnogo manj, ker ni bilo več časa) – zrasla sem v knjižnega molja, ki velikokrat ugasne teve, da se vsi spravimo k knjigam – vsak svojo in beremo. Sine pa pred spanjem itak mora vsaj prelistati kup slikanic – zdaj mi Sapramiško in Muco Copatarico že kar sam pove po slikicah.
Lepo branje zdaj in čez celo življenje
T.

HALO! Prejšnji post je za Alekso – in seveda še koga!
T.

tudi jaz sem knjižni molj….
sicer pa delam v knjižnici hahaha… samo v specialni, ne splošni, tako da moj otroček ne bo našel tudi ene knjige ne zase. no, saj jih ima očka na tone še od svojega otroštva. jih je toliko, da se še jaz nisem skozi prebila.
lepo se imejte vsi skupaj!

Pozdravček!

Tudi mi prirejamo pravljice kot so Volk in 7 kozličkov, Sneguljčica in Rdeča kapica. Ko je slišal pravo verzijo jo je vzel le kot zanimivost. Trenutno smo pa v fazi Čarovnice Vilme na 1001 način. Tale mu je najbolj všeč, takoj zatem pa Mavrična ribica. Mimogrede – stari smo 3 leta.

LP

Neda

Lep pozdrav!
Večkrat berem vaše teme in mnogo zanimivega izvem, vendar se nisem še nikdar oglasila. Zdaj pa moram povedat, da se dobijo lušne male knjigice (Marjan knjiga) teh pravljic, katere so prirejene za malčke. Volk bo tam zaprl kozličke v kletko , babica pri rdeči kapici bo volku ušla v omaro ipd… Kasneje pa lahko otroku preberete tudi klasične izvedbe!
Me pa zanima, kaj menite o Mojci Pokrajculji, kajti jaz ne vidim vzroka, zakaj je to dobra pravljica.
Lep dan še naprej!