RDEČA KAPICA in podobne grozljivke
Punce, eno vprašanje: Pri nas doma že od prvih nekaj mesecev beremo knjige – prej smo jih bolj mečkali, zdaj poslušamo tudi celo slikanico (sploh Muco Copatarico in Sapramiško) čisto pri miru kot miške. So se pa seveda s časom med našimi (beri: kupljenimi s strani mene in moža) znašle tudi slikanice kot so Rdeča kapica, Volk in 7 kozličkov, Trinajstek, Janko in Metka, Stanovitni kositrni vojak in podobne ne vedno najbolj vesele in vzpodbudne a klasične in večne zgodbice o volkovih, ki pojejo majhne punčke, o čarovnicah in starših, ki svoje otroke kar pustijo v gozdu in podobno. So otroci sploh pripravljeni na vse te grozljivke? Vedo, kaj je zgodba in kaj je resničnost? Kdaj dojamejo, da je nekaj le izmišljija? Živimo ob gozdu, volkov in medvedov sicer ni, zato pa so srnjaki, ki glasno rukajo v gozdu, so lisice, ki jih včasih vidimo, kako prečkajo pot, velikokrat gremo na sprehod v gozd in tak naprej…
Torej – vprašanje: Ali otroku brati take zgodbice? Ste jih ali jih boste in zakaj ter kako otroku vse razložiti?
Ne želim otroka, ki bi se bal stopiti v gozd, da ga ne bi pojedel medved ali volk…ali pa da bi se preprosto bal vseh glasov, ki včasih prihajajo iz goščave…
Čakam na vaše odgovore
T.
Tole, kar ti bom zdaj povedala, ne bo čisto nič moje mnenje ne podlagi izkušenj z našo malo, ker (na mamičino žalost) še nič pametnega ne počnemo z zgodbicami, pravljicami in podobnim. Če je pa treba pri branju pri miru bit, nooo :))
Čisto resno: neke tri tedne nazaj sem bila na delavnici Šole za starše, ki jo organizirajo v našem vrtcu, in tema je med drugim bila tudi O groznih pravljicah. Psihologinja je razlagala, da naj bi vse te pravljice bile pravzaprav terapevtske. Otroci naj bi se poistovetili z junaki. Nenazadnje je pri vseh teh pravljicah čisto res, da dobro obvezno premaga zlo. Zato otrok v bistvu v varnem okolju doživi strah, se z njim sooči in ga celo premaga. Nekaj staršev starejših otrok se je s povedanim strinjalo, tako da…ne vem, presodi sama na podlagi povedanega.
Aha, pa še to je svetovala psihologinja: če se otrok boji “strašnih” živali, se z njimi igrajte te živali, in to tako, da ste enkrat volk (ali medved ali …) vi, drugikrat pa otrok…
To bi bilo to, če ti kaj pomaga. Ko bom sama na tem, pa te pobezam spet, da vidim, kaj si v tem času ugotovila :))
Pozdrav in srečno in uspešno vijuganje med brundači, renčači in ostalo druščino,
A.
Zdravo, Andreja!
v bistvu je tako: na faksu sem pri predmetu Sociologija vzgoje celo delala seminarsko z naslovom Vzgojnost pravljic. Prvi del sem posvetila tem groznim pravljicam in prebrala cel kup knjig na to temo. Moje mnenje je bilo tako kot si mi ga ti napisala – torej terapevtska zadevaščina in tako naprej. Zdaj pa, ko se kot starš sama lotevam branja knjig z malčkom in ga potem poslušam, kako mi vsak večer reče, da moramo pospraviti copatke (vsi, ne samo on!) ali pa celo, da jih danes ne bo pospravil, ker hoče, da pride muca copatarica na obisk… potem me malo zaskrbi, kako bo reagiral na tiste bolj grozne. Ne vem, morda delam slona iz muhe, vendar se mi zdi, da so otroci občutljive in dojemljive osebice, ki jih včasih preveč hitro seznanjamo s krutostmi sveta. Morda tega v pravljicah ne bilo treba biti.
Sem pa zato velikanski oboževalec Velikega in malega meda (Jaz in ti, Mali medo; Te je strah, Mali medo?; Ne moreš spati, Mali medo), zelo ljubka se mi zdi zgodba o Požrešni gosenici – to obožuje tudi naš mali – potem Žlopi (cela serija) so enkratni spremljevalci nadebudnežev.
Čisto iskreno – a vas pa ni bilo kot otroke nikoli strah čarovnic in volkov zaradi takih pravljic?
Zase vem, da sem kar cvikala…
T.
Naj ti jaz povem zgodbo o Rdeči kapici in podobnih zgodbic. Prebrali smo zgodbico Rdeča kapica. Od takrat naprej smo imeli reci piši, ne pretiravam, tri mesece težave s tem. Hči se je vsako noč zbujala in histerično jokala, v spanju. Tako sem jo zbudila, včasih ni šlo drugače, kot, da sem jo odnesla v kuhinjo prižgala vse luči in jo dobesedno tresla, da se je zbudila. Vsak dan se je zbujala ob isti uri,okol pol desetih zvečer. Potem pa podobnih pravljic sploh nismo brali. Med njimi je tudi Ostžek. Njej se zdi grozen, ker se mu daljša nos. Nisem mogla verjeti, kaj lahko naredi v bistu za večino ljudi nedolžna pravljica.
Prej nisem nikoli razmišljala o teh groznih pravljicah, zdaj ob Tinkarinem mnenju sem nekako ugotovila, da našemu petletniku (dvoletnica se med branjem veselo skriva pod odejo in se igra skrivalnice), nismo nikoli prebirali teh pravljic.Vpisali smo se v knjižnico in si tam sposojali krasne slikanice (Mavrična ribica in ostale zgodbice o mavričnih ribicah – te knjige so tudi enkratne za pogledat, pa cela zbirka zgodbic o deklici Lari, zadnjič pa sta z atijem odkrila zgodbice o krtu- včasih je bila risanka na TV IN TE SO ZDAJ ZAKON)in nekako do teh klasičnih pravljic nismo prišli.V vrtcu poteka tudi nekakšna bralna značka Palček bralček – po starosti so tudi razdeljene knjige, ki so primerne za otroke.Doma imam cele zbirke Grimmovih pravljic in ostalih (še mojih), a zaenkrat še niso zanimive, ker niso slikanice – v njih ni slik.
Ja, sem ravno razmišljala o mavrični ribici, ki je nič več ni strah. A ni totalno luštkana? Meni so všeč slovenske zgodbice, sploh od Svetlane Makarovič (le Potepuh in nočna lučka mi ni všeč, je grozljivka za odrasle) – Sapramiška, Ščeper in Omba, Sovica Oka — pa seveda Maček Muri, Šivilja in škarjice (Kette), Muca, ki sem jo že nekajkrat omenila, potem pa še Pedenjped pesmice….
zvečer preden gremo spat se oborožimo s slikanicami in jih potem beremo in beremo in beremo….in se pogovarjamo.
Noja, zdi se mi, da bomo tiste ta grozne pospravili v omaro – vsaj še za nekaj let.
Zanimivo je, da je Frucka omenila Ostržka -zanj res ne bi msilila, da je grozljiv… a če dobro pomislim…
T.
Ja, Tinkara, tvoji dvomi so bili tudi moji dvomi, dokler mi niso razlagali tistega zadnjič. No, in zdaj, ko berej še Frucko, so dvomi nazaj. Tudi sama sem se namreč pri vseh svojih sorodničkih, pri katerih so me pred mojim materinstvom uporabili za pripovedovalko pravljic, na veliko izogibala vseh teh pravljic. In očitno se jih bom izogibala tudi pri svoji malčici (aaaah, kdaj bo vendar do tega prišlo 🙂 )
Si pa veselo prepisujem vse vaše predloge za branje, da jih bomo lahko uporabili tudi pri nas doma. Sama sem bila namreč velika bralka, in sem še vedno, kolikor to dopušča čas, zato zelo nestrpno čakam tisti veliki trenutek, ko bo tudi pri nas nastopil čas konkretnejšega branja.
Kar zadeva moje strahove, Tinkara, pa lahko rečem, kolikor daleč pač sega moj spomin, nisem imela kakih konkretnih strahov, celo zelooooo rada sem brala take pravljice, in se (hmmm, čisto v skladu s strokovnimi teorijami) počutila pravo zmagovalko, ker sem bila pač na strani dobrih. Sem pa seveda bila že malo starejša, nekih 6, 7 let, se mi zdi.
Ko se le ne bi bilo tako težko odločiti, ali poskusiti ali ne, a ne.
Vesele bralne urice dalje…A.
Ja tako kot je Tinkara omenila vse zgodbice o medvedku so krasne pa še Zgodbe iz Trnovega robidovja so nežne in luštne (ob nedeljah je bila tudi po TV).So manjšega formata in opisujejo zgodbe mišk, ki se odlično razumejo in pomagajo ena drugi – primerna je za malo večje otroke, ker “kar veliko piše”.
Vem, da me je bilo strah Volka in 7 kozličkov – sploh ker sem imela to pravljico še na kaseti in so bile tako grozljivo resnične, ko sem jih poslušala.
Veš Miki, bolj gre za to, da sem brala toliko teorije o tem, kako je to vzgojno in terapevtsko, zdaj pa, ko sem mami, mi praksa in sprotne izkušnje z mojim otrokom nekako pričajo o ravno nasprotnem kot tiste strokovne bukle.
Kaj pa vem? Kaj pa ti praviš?
T.
Mi ne živimo ob gozdu, pa se mala dva vseeno bojita volka. Tudi jaz se izogibam Rdeče kapice, a smo gledali lutke, kaj imajo v vrtcu pa za vse sploh ne vem. Tudi pravljice, kjer otrokom umrejo mamice, so mi preveč žalostne za tako majhne nežne otročke. Da ne govorim o kakih nasilnih risankah. Risanke gledamo le na prvem programu.
Tudi mi v knjižnici vzamemo kake nežne ali pa vzgojne zgodbice. Starejša ima rada Mravljinčkove prigode: dogodivščine malega mravljinčka in fanta Jureta.
Tudi jaz sem bila v podobnih dvomih glede “grozljivih” pravljic, potem pa so začeli pri našem dvoinpolletniku v vrtcu prebirati Rdečo kapico. Otroci so bili čisto navdušeni nad zgodbico, doma pa smo se potem morali kar naprej igrati volka in Rdečo kapico. Zdi se mi, da se sinu pravljica ni zdela čisto nič grozna, ampak jo je jemal na čisto svoj način… No in naša novoletna predstava v vrtcu (starši smo igrali za otroke) je bila potem kaj drugega kot Rdeča kapica. Otroško navdušenje je bilo nepopisno. Nobenega strahu ali joka, ampak samo: še,še…
Seveda se je naš nadebudnež nenačrtovano srečal tudi že z drugimi “grozljivimi” pravljicami in risankami (npr.na obisku pri prijateljih, ki imajo že večje otroke, ipd.). Še vedno se sicer trudim, da bi bilo tega čimmanj (še posebej raznih nasilnih risank), ampak mali je vedno bolj radoveden, zelo ga zanimajo “hudobne pošasti” in podobno. Tako se torej trudim zadeve razlagati primerno sinovi starosti in upam, da bom pri tem uspešna. Kakšnih nočnih mor zaenkrat (hvala bogu) še ni bilo.
Veliko prijetnih pravljičnih uric vsem skupaj.
Andreja
Ravnokar sem zasliševala svojega vodjo na to temo…pravi, da so pri njih doma tudi take pravljice že kar od vsega začetka brali obema hčerkicama (ocenjuje, da pribl. od 1. leta dalje), pa tudi ni bilo nobenih težav…morda je tudi od otrokovega dojemanja odvisno.
Razmišljam, da so tri, štiri in več let stari otročički, pa morda že celo tudi mlajši, enostavno preveč dojemljivi, njihova domišljija pa preveč razvita, da ne bi odreagirali slabše kot mini malčki? Joj, res ne vem, ugibam…
A.
Da še jaz pristavim svoj piskrček. Prijateljica je vzgojiteljica in mi je, ko sva govorili o takšnih in drugačnih grozljivkah v pravljicah, povedala, da so jih učili in jih še učijo, da se mora otrok srečati s takimi in drugačnimi pravljicami. Da pa se pri branju zgodb ne sme preveč dramatizirati – saj veste, takoj, ko rečeš:”Volk gre” in podobno začnemo vsi basirati in grdo gledati. Zgodbe bi se naj brale tako, da bi mi sami z mimiko ali govorom ne vzbujali v otroku takih ali drugačnih asociacij. To je teorija. V praksi pa jaz kljub vsemu svoji malčici raje berem knjige z “lepo “vsebino. Ko sem ji hotela brati Sneguljčico sem pri sebi opazila odpor do tega, da bi ji govorila o tem, kako Sneguljčica umre ipd. Ampak mislim, da ima prav psihologinja, ki jo je omenila Andreja – skozi zgodbice se otrok laže sreča tudi s temnimi stranmi življenja. In zdi se mi, da imam jaz zavore pri tem, da ji te strani že zdaj pokažem. Mislim pa, da je potrebno upoštevati tudi značaj otroka – enemu pašejo vsake zgodbice, drugi pa so pač bolj občutljivi.
Pa še predlog – krasna slikanica je Kako je krtek klatil luno z neba (založba EPTA) in Snežni medo.
LP
Učimo se na izkušnjah – če torej opažaš da malemu to ne paše je najboljše da več ne kupujeta takih kaset ampak kakšne bolj “prijazne”. Hm, samo če malo pomislim je blo v mojem otroštvu večino kaset s tako temačno tematiko…ne vem ve čem je fora vsega tega res ne 🙂 Mogoče se otrok ob napeti zgodbi bolj poglobi v zadevo kot bi se sam pa tud nisem preprican ce je to dobro ali ne..
LP, miki
Pozdravljeni!
Sama sicer še nimam podobnih izkušenj a vem kaj se je zgodilo moji nečakinji, ko so v vrtcu začeli s takšnimi grozljivkami. Stara je pet let in že pol leta naenkrat sredi lepega prične jokati in nas sprašuje, če bodo danes spet prišle grozne sanje!!! Velikokrat tudi kriči v spanju. To je res grozno.
Verjetno je od posameznika in njegovega karakterja odvisno kako bo zgodbico prenesel in v kakšno vlogo se bo vživel. Naš mali sosed recimo ni maral vlakca Tomažka ker v enem delu pade iz železnice. Ko je to videl je kričal kot obseden in kaseto prenese šele zdaj ko je dve leti starejši (7 let).
Zadnjič pa smo v lutkovnem gledališču gledali predstavo dogodivščine zajca. Dvoletni fantek, ki je sedel pri mamici je kar splazil po njej, ko je lovec navidezno ustrelil z puško za zajcem. “Mami strah me je, gremo domov” je kričal!
Me prav zanima kako bo z našim, vendar mislim, da nič drugače, saj ga je že danes ko je star 15 mesecev strah kravice, ki glasno muka. Bomo videli!
Sama pa sem (malo starejša seveda) uživala ob grozljivkah, zlasti ob Drakuli in sem z veseljem strašila 6 let mlajšega brata.
Pozdrav,
Miša