Pozdravljeni,
ko sem brala vaše odgovore, si nisem mogla pomagat, da se ne razpišem, ker ni v moji navadi, da sodelujem v tovrstnih forumih. Sem našla nekaj odgovorov med temami, pa vendar, nobena situacija ni ista. Hvala za odgovor in strokovne besede vnaprej.

S partnerjem sva bila skupaj dobrih 10 let, romanca se je začela na začetku mojih gimnazijskih časov in tudi ravno v obdobju, ko sta se starša ločevala, ko sva z mami morale zbežati v varno hišo zaradi očetovega psihičnega nasilja. Kljub tem stiskam sem se počutila varno, ker sem imela njega, ker sem vedela, da se nanj lahko zanesem, mu zaupam, da mi bo stal ob strani. Ne glede na to, kako grozno se je stvar odvijala z očetom, je bilo z njim čudovito! Za vikende sem prihajala očetu samo zato, da sva bila s fantom skupaj, tudi z ostalo družbo. Bili so to pijani, odpičeni, uporniški, polni seksa vikendi… Super je bilo, ker sva bila oba iz istega mesta, in ko sva se z mami lahko vrnile nazaj, je najina ljubezen in vez postala še močnejša. Dosti sva potovala, se družila, pogovarjala, si zaupala… Drug brez drugega nisva znala… Sama sva se čudila, da se nikoli še nisva prepirala, čeprav se res nisva imela za kaj prepirati. On je šel na faks, ga ni dokončal, par let bluzil s socialno in pokrom in občasnim delom preko študenta, dokler ni zagrabil poslovne priložnosti in odprl svoje podjetje. Tudi jaz sem bila vmes študentka v Ljubljani, a so se ta najina študentska leta prekrivala, zato sva vikende vedno preživela skupaj v domačem kraju, drugače vedno na liniji. Nato se je počasi začela odpirati njegova stara “rana”.

Bil je odvisnik od drog (kajenje na folijo, ekstazi, trava) in po njegovih izpovedih ga je rešila ljubezen do ene punce pred mano. Odvisnost je zdravil sam, doma, zaprt, nikoli ni bil v komuni ali da bi se kje drugje ali kako drugače zdravil. No, razočaranje glede te punce pa naj bi prekinila jaz… Kakorkoli, pred približno 4 leti se mu je začelo dogajati, da ni smel stopiti v trgovino, ker so ga zagrabili napadi panike. Vse to se je stopnjevalo v občutke tesnobe in anksioze, zato se je odločil obiskati psihiatra. Zdravi se s tabletami. Midva sva funkcionirala normalno, vsaj mislim. Glede tega se nisva mogla veliko pogovarjati, ker niti ni vedel kako naj objasni te občutke. Sem mu stala ob strani, kolikor sem zmogla. Dokler nisem začela dobivat občutkov z njegove strani, da nekaj ni vredu. Normalno, ženska pomisli, da jo fant vara. In takrat je priznal, da je začel kadit marihuano.

Nekako sva šla naprej, ker sem mu verjela in mu tudi dala prav, da da tablete na stran, ampak je želel to narediti v kompenzaciji s kajenjem marihuane. Vedno je rekel, veliko boljše je da kadim, kot pa da pijem alkohol. Čez čas sva se odločila, da greva na svoje. Kupila sva stanovanje, ga uredila, in spet nama je manjkalo dogajanje, kot je bilo prej osem let, ko so vedno bili neki dogodki. Odločila sva se, da se poročiva. Pač v smislu, narediva ˝fešto˝. Poroka nama dejansko ni nič pomenila, le nek papir, želela sva dati nek pečat ljubezni, želela sva, da se tudi drugi z nama veselijo v tej ljubezni. Par tednov pred poroko sva imela hudo krizo in bolj ko gledam za nazaj, imava to krizo že nekaj časa. Moja stran zgodbe – vzrok je kajenje marihuane. Vedno sem popuščala, vedno sva delala neke kompromise, poskušala sem, da bi se z mano pogovoril, preden bi se zakadil… Nič ni pomagalo… Začel mi je to prikrivat, sama sem čutila to oddaljenost in bolelo je, da se ni znal zadržat, da ni znal bit iskren, skratka, da se ni držal dogovora. Spet sem popustila, poroka je bila že najavljena, itd.

Temu je sledil otrok, ki je bil ˝planirano neplaniran˝. Oba sva si ga želela, seveda na otroka nisi nikoli pripravljen in zavedala sva se, da ni nujno, da mi uspe takoj zanosit. Sama sem bila prepričana, da se bova trudila kakšno leto, tudi zaradi stresa pri načrtovanju poroke in ker me niso zaposlili, kot mi je bilo obljubljeno. Zanosila sem na dan poroke… Imava najlepšega in najbolj pridnega 9-mesečnega dojenčka!

In zadnjih par mesecev, ko si predstavljaš, da bodo to najsrečnejši trenutki skupnega življenja, se je med naju sčasoma postavil prepad, praznina, odtujenost… Sama zase lahko priznam, da sem ga odrinila, vendar nikakor ne namensko! Zaradi nove vloge kot mame definitvno ne namenoma, zaradi razočaranja in jeze, povezane z njegovim kajenjem, pa zagotovo.

Dokler nisem postala mama, nisem vedela, kaj so to skrbi, stres… Z mano se je dogajalo, da sem v avtu kar imela privide, kako se bomo zaleteli, ali pa kako bom poškodovala otročka, same negativne stvari… In sem se nato navidezno tepla po glavi, češ, nehaj tako razmišljati… Težko sem zdržala sama z otrokom, komaj sem čakala, da pride domov. In ko sem ugotovila, da gre pa mogoče za poporodno depresijo, sem razmišljala o psihoterapiji. Tega mu nisem nikoli povedala, ker karkoli sem mu rekla v zvezi s skrbjo za otročka, nisem dobila tisto, kar sem potrebovala…. Ne rečem, me je skušal pomirit, pa otroček je super zdrav, mene so samo skrbele vse stvari, povezane z njim… Nisem pa dobila občutka, da smo družina, da skupaj funkcioniramo kot družina. Težko mu je bilo hodit na sprehode z vozičkom, vedno je bil utrujen od dela, ko je otroček postal bolj živahen in se je bilo potrebno z njim ukvarjati, ga je raje postavil pred televizor… Drugače v javnosti zelo ljubeč in skrben oče, le doma je bil drugačen. In ja, drugačen tudi zaradi tega, ker sva se midva odtujila… Vseskozi prepiri zaradi kajenja, nezaupanje, sumi, dvomi, pomisleki, da me vara. Da, tudi seksa ni bilo več. Ker sama nisem mogla, ker nisem mogla potlačit razočaranja, dvoma, prizadetosti, užaljenosti… Nisem mogla razumeti, da se ne more sprostiti z pogovorom z mano, ali pa z igro z otročkom… Enostavno nisem čutila potrebe do seksa nasploh, ker med nama na čustveni ravni ni funkcioniralo…

Kakorkoli, misel na psihoterapijo sem opustila, ker se ti prividi niso več pojavljali. Sem pa postala neznansko osamljena, četudi je bil doma. Nisem bila več srečna… Stvari so se samo nabirale, bolj sem se želela pogovarjati, manj sva se pogovarjala, več je bilo kajenja in vedno več je bilo mojega teženja, vedno manj smeha… In zadnje tedne sva se ulegla v posteljo, kot da med nama ni nič več…

Tako nisem mogla več, s prošnjami, da se pogovoriva, nisem rešila nič. In eksplodiralo mi je, ko sem mu rekla za ločitev. Sva se oba strinjala, vednar se o tem en teden nisva pogovarjala, sama ponovno nisem želela biti tista, ki bo skušala vse rešit. Dokler ni prišel do mene, in mi povedal, da ne zmore več, da potrebuje čas, in da je pred kratkim spoznal punco, med njima naj ne bi bilo nič drugega kot prijateljstvo… Od tega je dober mesec, rekla sva, da z ločitvijo počakava do novega leta, odselil se je v drugo stanovanje, odnesel je najnujnejše. Ampak mi vedno znova daje mešane občutke… Vsakič mi ˝prodaja˝ druge zgodbe, kot da ne ve, kaj točno želi. Enkrat potrebuje čas, da ima neke občutke do te punce in da jih je tudi začel dobivat nazaj, potem čez par dni, da sem totalno ubila njegovo ljubezen do mene, da ne čuti nič več… Do pred parimi, da je to dokončno, da se z mano več ne vidi, ne ve kaj bo čez pol leta, da me trenutno ne ljubi. No, še ta teden pa je izjavil, da me seveda ljubi, ampak da je še vedno jezen name, da naj greva počasi. Zadnje dni so se stvari začele umirjati, pogovarjava se, pa še to komaj kaj vlečem iz njega. Dostkrat je tiho. Tudi ko mu povem, da mi manjka, da ga pogrešam, da še imam neka čustva in da vem, da jih lahko prebudiva, da bi še vedno znala tako močno ljubiti… Na tej točki se potem sprašujem, ali sva se sploh kdaj zares ljubila? Tudi seks je bil pred parimi dnevi, z moje strani je bil iz strasti, na ta dogodek gledam, kot da se ni naredil, ker se po tem sedaj počutim prazno in izkoriščeno… Ko sem mu rekla, da je zanj bil samo seks, pa je rekel, da ji res, da ima neke zanimive občutke.

Rada bi razumela, da bom lažje prebrodila to krizo… Sama ne vem kaj čutim trenutno, ali ga želim ali ne. Počutim se še bolj osamljeno kot prej, še posebej zdaj, ko sem res sama z otročkom. Ne morem prav nič, če do mene res ne čuti nič več, boli pa me kako se obnaša do svojega sina… Ni mu mar… Vsaj takšen občutek mi daje… Ne pokliče kako je, če je kaj novega, da bi ga rad videl tudi izven dogovorjenih stikov, izmika se dogovorjenim terminom, daje mi vedeti, da je v okolici doma, a sina ne pride pogledati, obljubla da bo prišel, pa nato niti ne javi, da ga bo…

Veliko sem vam napisala, ker vem, da za obravnavo potrebujete ozadje, preteklost. Vem tudi, da mi boste morda rekli, da se ga preveč oklepam. Priznam, res je. Trenutno srm v hudi duševni stiski, pa vem da moram biti odrasla in odgovorna zaradi otroka. Vem, da moram delat na sebi. Želim pa tudi njemu pomagat, ker vem da trpi, da mu ni lahko. Če ne drugega, bi vsaj rada razumela njegovo obnašanje do sina.

Spoštovana Klavdija8,

hvala za obširen in natančen oris vaše oziroma vajine zgodbe. Naj sežem na začetek. Če sta morali z mamo zbežati v varno hišo zaradi očetovega psihičnega nasilja, je moralo biti zares hudo. Samo predstavljajte si, koliko stresnih hormonov je preplavljalo vaše telo, vaše mlade možgane (ki se dokončno razvijejo okoli 25. leta). Če bi rekli, da se je nenehno dogajalo nekaj dramatičnega, bi bilo verjetno premilo rečeno. Vsekakor pa vam je bilo vzdušje, ko se kar naprej nekaj dogaja (pa naj je še tako grozno), domače. In ko opisujete odnos s partnerjem, je bil najbolj živ, ko so se dogajale, da povzamem z eno besedo, odpičene stvari. Počutili ste se dobro, čustva so bila močna, čutili ste veliko ljubezni in povezanosti, in dokler niste postali mama, niste vedeli, kaj so skrbi in stres. Da ima partner zgodovino uživanja drog, vas ni skrbelo. Dokler se ni začela odpirati njegova stara rana.

Takrat se je začel vajin odnos spreminjati. Vrnil se je k marihuani – sklepam, da ne k rekreativnemu, ampak rednemu uživanju – vsekakor pa se je zamajalo vaše zaupanje. Padli ste v zanko vsake partnerke odvisnika – »stali ste mu ob strani«. To pa je žal tudi vse, kar ste lahko storili. Trdim, da se odvisnost zdravi na skupini in s strokovnim vodstvom, če naj ima kako perspektivo. Ker je abstinenca od droge (ali alkohola, ali seksa, ali interneta … česar koli) samo prvi pogoj za začetek zdravljenja, na katerem se v bistvu zdravijo odnosi oziroma se ljudje učijo pravih, pristnih, zdravih odnosov – morda prvič v življenju. Zato tudi trdim, da je terapija smiselna, če je zraven tudi partner. Če je obema do odnosa, seveda – če bo hodil samo eden, se bosta skoraj zagotovo prej ali slej razšla. Ker, naj ponovim, je osnovna sestavina zdravljenja zasvojenosti zdravljenje odnosov.

Odpirati se namreč ni začela samo njegova rana, ampak tudi vaša. In to je normalen sestavni del v razvoju odnosa (berite Srečal sem svojo družino Christiana Gostečnika). Če je odnos funkcionalen (ali če zafunkcionira na partnerski terapiji), se partnerja o tem pogovarjata, se slišita, se srečata v najgloblji intimi najhujših čustvenih ran iz najzgodnejših let. Če ni, se začneta oddaljevati. Vaš partner se je od drog odvajal sam, torej je umanjkal ključni moment zdravljenja, človeški stik. To se kaže v njegovem umiku iz vajinega odnosa in morda še najbolj boleče iz odnosa z otrokom.

Morda ste se ob starših kot nemočen otrok počutili, da jima morate pomagati, ker trpita? Partner odhaja, ima drugo zvezo, jemlje si čas, da bo razmislil, vi pa čutite, da mu morate pomagati, ker trpi? Kako? Zasvojenost se, oprostite, če se ponavljam, zdravi v terapevtski skupini, odnosi se zdravijo na terapiji. Ob starših ste morali nemočno prenašati psihično zlorabo, toda bili ste otrok, ki si sploh ni predstavljal, da bi imel moč kar koli spremeniti. Zdaj pa ste odrasli in lahko poskrbite zase. Vendar poskrbite tako, kot si zaslužite. Poiščite terapevta zase, da boste lahko delali na sebi, na svoji soodvisnosti. Bodite potrpežljivi do sebe, ko boste že v procesu, zdaj pa ne odlašajte niti dneva in si poiščite podporo. Tako boste lahko vplivali na tiste dele svojega življenja, na katere lahko, tiste, na katere ne morete, pa boste laže pustili za seboj.

Držim pesti in vam želim vse dobro,