Spoštovani.
Ker ima vsaka zgodba svoj začetek, naj na kratko opišem svojega. Spočeta in rojena v disfunkcionalno in odtujeno družino, mlajši otrok, izpostavljena psihičnemu terorju, materialnemu pomanjkanju, odtujenosti, skrbi za preživetje, nelegitimni “tretji zakonec”, ki je vedno skrbel, da je “družina” delovala, ob latentno psihopatskem očetu in večno trpeči mami, vdani v usodo, prepričani, da počne vse zato, da imava s sestro “dom” in da je življenje itak trpljenje in potem umreš. Več ali manj je to povzetek mojega otroštva in odraščanja. Ob tem, da sem bila vedno in zmeraj v vlogi mediatorja, spovednika, psihoterapevta in kar je še podobnih, otroku in mladostniku neustreznih nalog. Naj povem, da sem bila (sem?) s temi primarnimi odnosi dobesedno zastrupljena in od njih bolna. Ker tega nikoli nisem smela pokazati navzven (tako so me “strenirali”), sem vse to skrivala v sebi. Počutila sem se nenehno krivo in odgovorno za (ne)srečo staršev, ki je seveda nisem mogla zagotoviti. Počutila sem se grdo in umazano, ker je bilo tako vzdušje v hiši in odnosi med nami. Sestra se je hitro odselila (ne po lastni izbiri, ampak ker je imela fanta, ki ga oče ni odobraval; zaradi te veze smo se recimo kar nekaj let morali vsi pretvarjati pred očetom – tudi pod grožnjo smrti, saj si je priskrbel orožje in poskrbel, da smo se dobro zavedali grožnje). Vedno sem bila deklica za vse – dobesedno; za vsa opravila in kar je veliko huje, za vse (ne)izrečene krivice, nečednosti, prevare, izdajstva, pomanjkanja in ostale grdobije, ki so se pretakale med mamo in očetom in sta mi jih vsak po svoje zaupala – seveda s težiščem na krivdi drug drugega.. Ne vem, kdaj in zakaj, ampak sploh mama si me je “prilastila” za svojo dežurno tolažnico in mi zaupala vse (vključno z varanjem, opisi poniževanj ipd. s strani očeta). V meni pa so naraščale nemoč, odpor do družinskega življenja in skrajni obup, kar se je vse končalo v poskusu samomora (ne le enem), ki pa je bil izpeljan zelo diskretno in seveda nihče niti slučajno ni poimenoval stvari s pravim imenom, se o čem vprašal ali o čem pogovoril. Vse smo lepo pometli pod preprogo in se delali, da se ni nič zgodilo. Vmes sem imela še nekaj faz samopoškodovanja (česar seveda spet nihče ni videl/vedel/komentiral). Oče je pred leti umrl in mislila sem, da bo za mamo (in nas vse) lažje, ker bo odpadel nenehni psihični pritisk. Sama sem se odselila, se osamosvojila, ustvarila družino in se začela še bolj konkretno ter dosledno reševati vsega balasta te svoje zblojene primarne družine. Ki pa me z določenimi vzorci delovanja in čustvovanja še kar vleče na dno. Še vedno sem ujetnica občutkov ničvrednosti, odvečnosti in popolnega, absolutnega nesmisla. Če ne bi imela otrok, bi zagotovo že zdavnaj naredila samomor. K tem občutkom dodatno prispeva mamino stanje – terminalno je zbolela, vedno bolj je nemočna, nebogljena in odvisna od pomoči. Živi več ali manj v stanju nenehnih bolečin in potrebuje pomoč/nadzor/nego, nekoga ob sebi, saj je praktično nepokretna. In tukaj se dvojno zalomi: prvič: tik ob njej živi sestra z družino, ki večinoma skrbi za mamo (a o odnosu raje ne bi, ker je na ravni mučne in odvečne skrbi za pritepeno žival). Drugič: sestra nasprotuje temu, da bi kdor koli drug, “zunanji” pomagal pri skrbi za mamo in je tudi proti temu, da se mamo namesti v doma starejših občanov. In ker se je mama podzavestno boji oz. ji skuša na vsak način ustreči, je še vedno (!! po vsem tem svojem mučnem, neizpolnjenem življenju) nepripravljena postaviti se zase in spregovoriti; raje tiho trpi, potem pa toži meni in pričakuje od mene tolažbo in pomoč. Sama moram do nje pol ure z avtom, kar mi je ob službi in družini enostavno velik časovni davek. Potem se trudim, ji pomagam, jo poslušam, tolažim, lajšam bolečine, v meni pa se vse trga od razpetosti med skrb zanjo, žalostjo, sočutjem in – jezo! Jezo, ker se je sama spravila v ta položaj (ker nikoli, nikoli, nikoli v življenju ni naredila nič zase, za svoje zdravje in dobrobit), zdaj pa se čudi in vije roke, s čim si je to zaslužila. Najraje bi ji zabrusila, da si je točno to “pridelala” z vsem svojim obstojem, a tega seveda ne naredim, ker vem, da se iz mene oglašata le jeza in nemoč. Počutim se razpeto med skrb zanjo, žalost, skrb za družino, službene in družinske obveznosti, obenem pa ji zamerim (in se seveda čutim kot največji izmeček na svetu), da se ne odloči za “dom”, ker vem, da bi bila tam na varnem, da bi lahko pozvonila, ko bi kaj potrebovala in bi vsaj dobivala protibolečinska sredstva in bi bilo v smislu nege zanjo bolje poskrbljeno. Tako pa leži skoraj popolnoma nepokretna, večino dneva sama (ko utegnem “letam” k njej, a to še zdaleč ni dovolj), skrčena na svoj mini-svet bolečin, obupa, enoličnosti. Težko ji že pomagam iz tega, ker se sama počutim podobno – minus telesne bolečine. Boli me, ker sestra zavrača vsako zunanjo pomoč, ker grozi in nagaja, sama pa nimam več moči, da bi se s komer koli prerekala, bodla, prepričevala. Po eni strani se mi zdi tudi neodgovorno od staršev (v tem primeru mame), da se jim zdi samoumevno in logično, da so pač doma in otroci skrbijo zanje (tudi ko so praktično nepokretni, v plenicah – kar me dobesedno ubija – menjavanje plenic staršem je zame prava nočna mora in ko pomislim na to, bi si najraje nekaj naredila; dobesedno – očitno je z mano nekaj hudo narobe, a enostavno se mi upira, me duši in mori, ko se spomnim, kako to izgleda; teh podob se sploh ne morem rešiti in posledično sem zagrenjena, utrujena, brez sleherne želje po fizičnih stikih/dotikih z možem). Finančno stanje bi namreč dopuščalo tudi drugačne rešitve, ki pa niso izvedljive zaradi celega spiska nesmiselnih izgovorov. In kaj je pravzaprav problem? Da ne vem, kako naj sama vse to zdržim. Kako še naj bom potrpežljiva, ljubeča, razumevajoča do mame, ko pa tega skoraj več ne (z)morem; kje naj najdem čas (!!!) za vse, kar se pričakuje od mene in kje ob tem naj najdem kakršno koli veselje v življenju, ko pa ga vidim kot eno samo sosledje neprijetnosti, bolečin in težav? Kako naj se “kloniram”, da zagotovim mami tisto, česar doma nima (namreč skrb in ljubezen) in ne postanem popolnoma zagrenjena in uničena od pogleda nanjo?
Najverjetneje ves ta zapis nima pravega repa in glave, za kar se opravičujem. Premalo prostora je tukaj, da bi lahko opisala vse odtenke odnosa in čustev do mame ali nenazadnje sebe. Počutim pa se skrajno izžeto, globoko žalostno in nemočno ter obupano; brez kakršne koli volje do življenja. In želim si, da bi imela več energije, da bi lahko bolj/več pomagala mami. In potem se “sekiram”, da nisem dovolj pri njej, da ji ne pomagam dovolj, čeprav mi vsi (vključno z mamo) zatrjujejo nasprotno.
Opravičujem se za tole pisno “klobaso”, a enkrat sem morala izpisati del svojih bolečin……

Lepo pozdravljeni!

Vas je v življenju sploh kdaj kdo pohvalil? Zelo vas razumem in zelo doživeto ste napisali…Kako ste lahko tako dolgo potiskali vsa svoja občutja in čustva ob vsem skupaj? V kolikor človek ne dobi od okolice nič pozitivnega, tudi dajati ne more, saj nima energije in ne motivacije…

Vi ste bili prisiljeni hitro odrasti. Bila ste oropana otroštva, sedaj pa želite sebe oropati še življenja…Razumem, da ste razdvojeni in je težko kadar smo čustveno vpleteni v svoje težave, vendar postavite meje!!! Vi morate najprej otrditi sebe, najprej poskrbeti zase, da boste lahko za druge. Tako kot mati, ki mora nuditi v primeru težav, masko najprej sebi, potem otroku…

Že od malega imate občutek, da morate…tako kot je mati celo življenje v vlogi žrtve, ste vi prepričana, da brez vas vaši domači prenehajo dihati…Morda vam sedaj pišem ekstremno, vendar z namenom, da ozavestite….

Resnično vam toplo priporočam psihoterapijo (vam bom napisala tudi svoj kontakt), kajti za vas je zelo pomembno, da predelate vse občutke žalosti, jeze, krivde, ki v vas spijo leta…Hkrati pa potrebujete zadihati, končno začutiti in čutiti sebe…

Zakaj mami enostavno ne priskrbite pomoči ali ji uredite dom, ne glede na sestro? Zakaj bi sestra lahko manipulirala z vami? Meje…Pomislite na to, da bo strokovna pomoč lahko najboljše skrbela za mamo, vi boste imela več časa in energije zase in svojo družino. Hkrati, pa boste tudi njej več nudila, v kolikor boste tako čutila.

Ne izgubite upanja in pomislite, da ni življenje ne dobro, ne slabo, je le to, kar v njem vidimo in kar iz njega naredimo.

Hvala in lep pozdrav,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]
041 535 555