Pozdravljeni,
ker nimam nikogar, da mu zaupam, se obračam na vas. Poročena 15 let, dva otroka, mož uspešen privatnik. V najinem zakonu sva šla skozi finančni in družinski pekel, ki pa sva jih uspešno premagala. Izgleda kot da dobro delujeva v kriznih situacijah, saj kadar se pojavi mir in ko naj bi ladja mirno plula začneva oba iskat vzroke za nervozo, očitke, kreganje. Vedno sem jaz vsega kriva, on je žrtev, ki se trudi za nas in to nihče ne vidi, kar je laž. Živi kot kralj. Vglavnem od nekdaj je kritičen, zadnja leta tudi nespoštljiv, čustveno manipulira z menoj, kar se mi že na zdravju pozna. Eno leto tudi stalno omenja ločitev. Moji odzivi so burni, proseči in moledujem, da bom popravila vse napake, vse storila,..ženska brez hrbtenice sem (bila). Od poletja in danes spet je tema ločitev.Reagirala sem hladno in potrdila. Res, utrujena sem…vse naredim, ampak vedno bo našel še nekaj, pa lahko bi tako, pa postavi vejico tam, pa ne s takim tonom…Ne morem. Sedaj je šokiran, kako mi je res vseeno in bi res rada ločitev?? Ja, grozi mi že 5 let z njo! In sedaj ne vem več, omenja posvetovalnico, knjige, obljublja pogovore, celo sprejema moje želje….a res?? A ni to bolno. Jaz sem v teh letih dneve in noči prejokala, se dajala v ni in se krivila…čustveno sem odtujena. Ne vem kaj naj? Naj živim še naprej z nekom, ki naj bi me takooo ljubil…ali naj grem? Jaz ne vem več, totalno sem uničena od teh psihičnih igric…nimam volje niti za pogovor.
Saj ne vem kaj točno želim od vas…ampak, nobenega nimam da mu zaupam to resnico. BOjim se tudi na novo začeti.

Spoštovani,

Najmanj kar lahko rečem je, da vas razumem. Zapisali ste: »ali ni to bolno« V bistvu ni. Včasih je kar malce strašljivo s kakšno kirurško natančnostjo nas lastna psiha vodi skozi življenje. Oziroma bolje rečeno, sami se vodimo, ampak deloma nezavedno. Torej, od zunaj je lahko vajino vedenje videti nenavadno ali celo bolno. Dejansko pa oba nosita globlje razloge, da se vrtita v bolečih vzorcih vedenja in čutenja, ki jih opisujete. Strokovno temu rečemo psihološke igre. Vendar ne igre v smislu zabave, ampak igre, ker se partnerja izmenjavata v vlogah dramskega trikotnika. Te arhetipske vloge so: žrtev, preganjalec, rešitelj. … aha, zdaj sem še enkrat prebral vaš zapis. Saj ste že sami prepoznali, da gre za psihološke igrice. Potem se tukaj strinjava. Razlogi, da igrate te igre, koreninijo v vašem ranem otroštvu. V bistvu gre za nesporazum iz otroštva. To, da ste igrali ubogo žrtev, skoraj sužnjo, svojemu možu, je neposredno povezano s tem kako ste doživljali svoje starše, ko ste bili še čisto majhni. Običajno ugotovimo, da so bili taki otroci deležni zelo malo pohval in temeljnih sporočil ljubezni. Niso bili deležni veliko ljubčkanja, cartanja, besed, da jih imajo starši radi itd. Kot odraslim, se nam te stvari ne zdijo tako pomembne. Za malega otroka pa predstavljajo osnovni pogoj, da zgradi dobro samopodobo. Če boste razumeli te nezavedne sile v sebi, boste veliko lažje sprejemali zase dobre odločitve. Ena knjiga, ki odgrinja tančico skrivnosti iz psiholoških iger, je: ‘Katero igro igraš?’. Drug način pa je seveda pogovor s svetovalcem. Če odmislimo to globlje ozadje težave, je običajno kruto dejstvo to, da ljudje igramo te destruktivne igre, dokler nas ne boli dovolj. Kdaj je dovolj, je za vsakega drugače. Nekatere igre se zaključijo hitro in na socialno sprejemljiv način. Nekatere niso več za v javnost. Lahko se pa končajo tudi na psihiatriji, sodišču ali celo s fizičnim obračunavanjem.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

_____________________ mag. Uroš Drčić transakcijski analitik - psihoterapevt m: 031 336 452 e: [email protected] url: [url]http://www.revitacenter.si[/url]

Hvala za vaš zapis. Z večino se strinjam. Kot otrok sem izgubila očeta, kasneje še sestro. Mama je igrala vedno navidezno močno žensko. Ne vem kaj naj…vem samo to, da do moža ne čutim nič globokega,…zvečer mi je spet pral možgane, kaj vse naj spremenim in da naj se zamislim, da kdo me bo vzel/hotel z dvema otrokoma. Predstavil mi je temačno prihodnost, …samo, da bi spet podlegla strahovom in pokimala ponižno. Ter pristala na vse, do nasljedne lune, če se tako izrazim. Kako naj se lotim…res ne vem, nobenega nimam…oz bolje, da je resnica javnosti skrita. Hvala za prijazne besede.

Zakaj bi pa mogla koga tako nujno imet po ločitvi? Lahko ste tudi sama nekaj let ali pa za vedno. Poštimajte in se pozanimajte glede finančne plati,da boste čim manj odvisni od njega po ločitvi, saj deluje kot nekdo,ki vam zna dolgoročno nagajati. Dobro se osvestite tudi o skrbništvu in ostalih pravicah. Potem pa stran, poiščite terapevta, posvetite se otrokoma in stvarem, ki vas veselijo. Nič v življenju ne traja večno in tale vaš zakon je konkretno pri koncu. Srečno!

Marija42,

“prestara” si, da bi še igrala te zločeste igre. Če seveda sklepam, da je 42 (ali tam okoli) tvoja starost. V tem času se naše telo že do neke mere izmuči, in ob tako maltretirani psihi se hitro prikrade kakšna telesna bolezen. Seveda ni moj namen, da te strašim, tega je itak po medijih v teh časih preveč. Ampak ti skušam dati še en razlog (čeprav, Bog mi je priča, jih imaš že preveč), da nekaj ukreneš oz. da rešiš, kogar se rešiti da: sebe.

Kar si opisala pri možu, se izvrstno prilega v opis osebe z narcistično osebnostno motnjo. Preglej tovrstne (partnerske) teme na forumu Mejna in narcistična osebnostna motnja – za svojce. Toplo ti priporočam tudi knjigo V opoju narcisa, saj ta podaja tudi rešitve.

Ko berem tvoj izvirni post in še nadaljnji komentar, znova spoznavam, kar smo spoznali vsi, ki smo žrtve (raje recimo: preživeli!) oseb z NOM: tovrstno moteni ljudje VSI delujejo po ENAKIH vzorcih, celo njihovi govori so enaki! Najbrž ti je tudi že serviral, da ti želi samo dobro in da je on, za razliko od drugih, vsaj iskren in ti v obraz pove. Odpri omenjeno knjigo, v njej ga boš našla. TAKO se loti. In preberi tudi članke (kar precej jih je že v slov.) na spletu na to temo + omenjeni forum.

Bolestne navezave na tako osebo (terapevt je zapisal: “Dejansko pa oba nosita globlje razloge, da se vrtita v bolečih vzorcih vedenja in čutenja, ki jih opisujete.”) se otresemo, ko zares, z razumom in srcem (slednje je boleče, a zdravilno) dojamemo, KAJ smo mi taki osebi. Da smo zanjo le sredstvo zadovoljevanja njegovih/njenih patoloških potreb. Mi zanje nismo ljudje, žal. Tu ni nikoli bilo nobene ljubezni. (Drznem pa si sklepati, da se je vajina zveza začela zelo čarobno – faza dvorjenja pač.)

Pogumno na pot!

Marija, zakaj bi se pustila jemati, zakaj ne bi ti enkrat za spremembo vzela?
Sicer pa, nobenega razloga ni, da ne bi čisto lepo živeli sami, vsekakor bo lepše kot z nenehnimi psihičnimi pritiski. Mož te ima dobro pogruntano, ampak zdaj si začela brcat, iskat drugačna mnenja, spregovorila si o svoji stiski … le spremljaj ta forum, mogoče se bo oglasil še kdo in te spodbudil v iskanju notranjega miru in sreče. Takšno življenje, kot ga imaš ti, je zapor in psihično mučenje. In odpri se ljudem. Gotovo imaš koga, ki mu lahko zaupaš. Presenečena boš, kaj vse ljudje opazijo, pa raje modro molčijo. Da o otrocih sploh ne govorim.

Kaj pa obcinsko stanovanje? Klicite na vaso obcino, povejte da imate situacijo in da rabite stanovanje. Ce ne drugega, vas bodo uvrstili na seznam in vam sporocili ko bo kaksno stanovanje prosto. Pa se v isti obcini ostanete, ce imajo otroci tam solo. Verjemite da vam bo lazje sami kot tako. Tudi moj moz je imel tole z locitvijo, pa se druge zadeve.. ko sem enkrat rekla dovolj imam, tukaj imas papir za na csd za pogovor glede stikov, izpolni ga in poslji, se je koncalo. No pa na seznam za stanovanje sem se dala in mu to povedala. Od takrat naprej imam mir. Locitve ne omeni vec, obnasa se pa cisto drugace. Bomo videli koliko casa bo trajalo, ampak ce se poslabsa, sem se vedno na seznamu za stanovanje in enkrat ze pridem do njega.

Jazcsem dvignila roke od vsega, živim zase in otroke, ne oziram se na njegovo jokanje ker je v vseh teh letih do konca ubil vso ljubezen, enako priporočam tebi.

New Report

Close