Razpadamo..
Spoštovani!
Pišem vam v stiski in iz same obupanosti. Poskušala bom problem opisati čim krajše, čeprav se zavedam, da so problemi v družinskem okolju rezultat kompleksnejših zapletov.
Sem študentka v svojih dvajsetih, še vedno živeča v družinski hiši svoje primarne družine. Največja težava, ki me tare (in tudi vse nas) pa je sledeča:
Sem ena izmed petih otrok, ki izhajamo iz samohranilske družine. Mati se je namreč po tretjem partnerju, s katerim sta ustvarila zadnja dva otroka, odločila ostati sama. Po razhodu z zadnjim partnerjem je bilo tako potrebno poprijeti za delo, kar pa je pomenilo materine nenehne odsotnosti od doma, saj je zaposlena in dela cele dneve od jutra do večera. Za nas otroke, ki smo takrat ostali sami, je skrbela babica, ki še vedno živi pri nas.
Starejši brat si je kmalu po svojem dvajsetem s takratno punco našel stanovanje ter se preselil (pametna poteza), ostali pa sva jaz, moja starejša sestra in mlajša (brat in sestra). Med mano in starejšo sestro so bili odnosi vedno napeti, saj se je iz njene strani začelo kazati ljubosumje in tudi nekakšni dokazi premoči. Tako je poskrbela, da sem se že kot vrtčevski otrok počutila zanemarjeno in manjvredno. Kar naprej mi je nagajala, me žalila pred prijatelji in mi ni dovolila, da se igram zunaj (češ, ostani notri, nihče zunaj se noče igrati s teboj). Spomnim se celo, da mi je nekoč, ko sva bili na obisku pri očetu, dejala, češ, da “me niti očetov pes nima rad, in se zato noče igrati z menoj”. Večkrat me je tepla, vlekla za lase ali pa mi grozila, da bo ponoči zažgala kaj iz moje sobe. Kadar pa sva stopili pred mamo, je bila vedno ona tista bolj zlata, bleščeča in oh in sploh. V osnovni šoli je bila prava suhica, vsi so jo imeli radi in bila je popularna, jaz pa mala tiha bunka, brez prijateljev, ki sem se držala cele dneve bolj zase in pisala pesmi.
Konec osnovne šole sem začela razmerje z njenim sošolcem, eno leto starejšim fantom, kateremu sem se seveda zaupala. Preko njega se je v njenem razredu (baje, tako ona pravi) razvedlo, da v resnici ni tako prijazna in super, kot deluje, ter (še enkrat, baje, saj mi to ona še vedno očita) zaradi mene (“in mojih laži”) izgubila prijatelje.
V srednji šoli se je marsikaj začelo spreminjati. Vsaka je šla na svojo, tako sva bili vsaj za nekaj časa vsaka v svojem okolju. Jaz sem pridobila nekaj res iskrenih in dobrih prijateljev, ter si začela širiti družbo. Srednjo šolo sem končala z zelo dobrimi rezultati ter se vpisala na željeno fakulteto. Njej pa se je v času srednjega šolanja korenito poslabšalo, saj jo je (po mojih opažanjih) zajel še večji val ljubosumnosti name, ker sem se imela lepo. Tako se je začela nenavadno rediti ter pridobila zajeten kupček kilogramov, ki pa se samo še kopičijo in vplivajo na njeno frustracijo (ali obratno). Po srednji šoli se je odločila eno leto pavzirati. Med tistim časom pa je bil njen največji hobi voščenje kavča, kar se je zelo poznalo na njeni zunanjosti. Debelost, ki jo nosi na bremenu, ji več kot očitno povzroča še dodaten kup frustracij, ki jih ne zna sproščati na zdrav način, a k temu kasneje.
Po njeni pavzi sva se skupaj vpisale v prvi letnik, vsaka na svoji fakulteti. Tako so se stvari vsaj začasno malo umirile. Jaz sem se začasno odselila od doma (kraj študija) ter si začela pospravljati v glavi, da se otresem vsakdanjih norosti. A vendar sem za vsako, ko sem prišla domov, dobila še več strelov v smislu, nikdar nisem doma, nič ne postorim za družino, kako sem nevredna ter ničesar ne znam. Ona se je vračala domov med vikendi, mene skoraj ni bilo, saj mi je bil vsak čas, preživet doma, v dodatno, veliko, psihično breme. Za nekaj časa sem se preselila k fantu, vendar me je mama rotila, naj pridem domov, jaz pa sem se čutila dolžno to tudi narediti.
Vedno sem storila vse, kar so mi naročili, ter bila v pomoč svoji babici. Vendar pa je starejša sestra kmalu po odhodu maminega zadnjega partnerja s svojo premočjo poskušala zasesti nekakšen “družinski prestol” ter tako zelo hitro postala nevzdržen člen, ki terorizira svoje domače. Zaradi vztrajnosti in dominance, ki ju je izkazovala, je kmalu začela prevzemati vlogo “druge matere” nad vsemi, predvsem nad menoj in mlajših dveh. Namesto konstruktivnega postavljanja nalog se je lotila prestola drugače, in sicer s konstantnim žaljenjem, dretjem, vzbujanjem slabe vesti, dobesedno “podje*avanjem” vseh domačih. Ker ne razume bremena, ki spremlja babico ob svojih letih, se konstantno zdira nad njo oziroma nerga v njeni prisotnosti. Sprejmem, da se zdira name ter na mlajša dva, vendar je ta grozota mutirala v pravo nočno moro. Stvar je prišla celo tako daleč, da se babica redno prihaja zjokat k meni ter grozi, da se bo odselila nazaj v svoje stanovanje, ker pritiska ne zmore.
Da bi situacija bila “popolna” je tu še dejstvo, da sta oba mlajša, tako brat in sestra, vstopila v puberteto. Obiskujeta zadnji razred osnovne šole ter postajata pravi preglavici. Brat ne tako, sestra pa je postala težek karakter. Njena ugovarjanja ter iskanja pozornosti (sta namreč dvojčka, od katerih se je ona vedno postavljala v luči odličnjakinje) so presegla že to mejo, da se je začela “rezati”, se brani hrane ter je postala kronična lažnjivka (prijateljicam konstantno pripoveduje, s kom vse je “srala”, čeprav je polovico tega izmišljenega -to vem iz zanesljivih virov!!, s kajenjem cigaret se postavlja pred raznimi ljudmi, da bi bila sprejeta v družbo ipd.) Mama je urgirala ter jo tedensko spremlja k psihologu, ki pa pravi, da je velik dejavnik tukaj sestrino pogrešanje očeta. Kljub maminim trudom se mi zdi, da ji počasi stvari uhajajo iz vajeti, saj je mlajša in starejša sestra ne poslušata in ne ubogata. Starejša sestra tako ali tako ne, saj ji mama, zaradi strahu, da bo sestra spet doživela svoj “izpad jeze”, ne reče nič več (je ne opozori na napake, ji ne govori, naj kaj postori, se ne vpleta v preprire, ki jih ima z drugimi, nikogar več ne brani,..). Mlajši sestri zaradi strahu, da bo storila kakšno neumnost, ne prepove ničesar več. Mama ne vztraja pri svojem, kadar mlajša sestra ne želi jesti, ne opozarja jo na to, da je za ta letni čas pomanjkljivo oblečena ali pa da naj gre spat, namesto, da bi visela na računalniku. Skratka mama se je (namenoma ali ne, tega ne razumem) dobesedno “zradirala” iz družinskega življenja in je prepustila vajeti, da jih pograbi kdor jih pač lahko. Večkrat jo opozorim, da bi morala urgirati (recimo danes, ko je mlajša sestra odšla ven s prijatelji, brez, da bi pojedla karkoli ali pa se vsaj oblekla letnemu času primerno), mama pa mi samo odvrne, češ, da nima energije, in da bom sama videla kako je, ko bom imela svoje otroke. Prepustila se je svojemu depresivnemu toku ter životari in pozablja, da so odnosi v družini pomembnejši od tega, da je vedno na terenu. Tu in tam, kadar prihaja do večjih konfliktov, pride do mene in od mene pričakuje, da ji bom pomagala (po njenih besedah) “rešiti družino pred razpadom”. Nekaj tednov nazaj se je ponovno zgodilo prav to, da je prišla v mojo sobo ter od mene želela odgovore, katerih ji nisem mogla dati. Prepričana sem, da je svojo starševsko funkcijo izgubila ali pa je tik pred tem, da popolnoma izgubi avtoritativno vlogo, saj smo razpršeni kot piščančki.
Da bi se ohranila pri zdravem razumu, opravljam že od prvega letnika srednje šole študentsko delo. Živim v upanju, da mi bo denar pomagal, da počasi zaživim neodvisno. Kljub skupnim financam si namreč hrano zase kupujem sama, financiram si tudi svoj avto, plačujem vpisnine, kupujem knjige, pravzraprav me doma zadržuje samo bivanje in prostor za prespat. Zaradi financ in obveznosti, ki se jih poslužujem, da me ne “odnese” sem se letos odločila študirati na daljavo, ter tako pristala spet v svoji stari sobi, v središču vse blaznosti. Zdi se mi namreč, da psihično ne zmorem več pritiska, ki ga name izvršuje starejša sestra, zaradi vseh žaljenj, napadov, babičinih žalostnih naznanjanj, da se bo odselila, laži in neuboganja mlajše sestre, “delanje hladnega” mlajšega brata (pretvarja se namreč, da mu je za vse vseeno) ter mamine popolne utrujene odtujenosti in ignorance, ki so posledca (ali pa vzrok) njene depresije. Vsakič, kadar mama namerno pogleda stran od situacije, ki jo imamo doma, vsakič, kadar se starejša sestra spet znaša na koga izmed nas, vsakič, kadar se prepiramo, kar je takorekoč vsak dan, bi namreč najraje skočila pod vlak. Zaradi mlajših dveh, zaradi babice in tudi zaradi mame ostajam doma, ker se bojim, da kdo izmed njih ne bo zmogel soočiti se s situacijo in posledično podlegel. Razpeta sem med odhodom od doma, po cele dneve namreč poskrbim, da me ni veliko doma, saj ne zmorem več pogleda na družino, ki očitno pričakuje, da jo bo rešil “nekdo drug” in med dolžnostjo, ki jo čutim do svojih domačih. Želim si, da bi se starejša sestra spametovala, saj je kljub svojim letom še vedno močno omejena na področju čustvene inteligence ter kaže tendence 7 letnika, kar se opazi predvsem pri njenih ljubosumnih izpadih in očitanja stvari, ki so se zgodile 10, 15 let nazaj, ko smo bili vsi še zelo majhni otroci. Njena osebnost se kaže tudi v ravnanju z njenim fantom, na katerega se venomer zdira ter ga ponižuje, on pa pretaka solze (dobesedno, in to pogostokrat) in upa, da ga ne bo zapustila – kar je sicer njuna zadeva, kaže pa na resne motnje v osebnosti.
Ne vem več kako se odzivati na vse, kar se dogaja. Kljub mojim konstantim odhodom od doma se prej ali slej spet vrnem v staro okolje. Prepričana sem, da otroci ne bi smeli predstavljati čustveni ščit za starše, vem pa tudi, da je bil pravi čas za urgiranje v takih situacijah že nekaj let nazaj. Kadar sem odsotna od doma več časa, po cele dneve in več dni skupaj, že dobim očitke, da si ne vzamem dovolj časa za družino, nihče pa ne razume, da se moram od vsega distancirati, če želim ohraniti zdrav razum. Kljub vsemu tudi mama pričakuje, da bom jaz tista, ki bo “reševala spore” in pomagala ohranjati družino, ne razume pa, da bi morala biti izvor rešitev ona, saj nikoli ne posreduje. Prosim vas, pomagajte mi. Ne zmorem več.
Toplo pozdravljeni,
Stari ste dvajset let, v obdobju, ko bi morali svojo energijo vlagati v svoje življenje in svojo rast, se ukvarjate s težavami v svoji družini, ki vas v vaših letih resnično presegajo. Odgovornost, ki vam jo nalaga družina, je bila za vas že kot otroka preveliko breme, čeravno ste zmogli vse in preživeli vse, kar je morda za nekoga, ki gleda od zunaj skoraj nemogoče. Zaradi obveznosti, ki ste jih prevzeli v enostarševski družini in vseh bolečin trenutkov osamljenosti, bolečine in zapuščenosti od obeh staršev ter sestre, ste postali močna in inteligentna ženska. Iz vašega pisanja je čutiti, da kljub temu, da vas je strah, da se boste sesuli, vi še vedno trdno stojite na svojih nogah, stojite ob strani tistim v družini, za katere čutite, da so zlorabljeni in imajo manj moči, se jezite na tiste, ki zlorabljajo svojo moč in hkrati regulirate ves sistem. Ker sami zelo dobro veste, kako pomemben člen družine ste in da skrbite za to, da je sistem v ravnovesju, si ne upate predstavljati, da bi se odselili, ali živeli življenje izven doma, npr. v kraju, kjer študirate. Močno ste vpeti v družinski sistem. Vaša skrb za babico je velika, hkrati pa vam babica zelo veliko pomeni. Čutita se na svojski, zelo globok način in ta vajin odnos je zelo močan. Nekako čutite, da morate ostati tukaj zaradi nje, ker sama ne bi zmogla. Vaša babica vas ima zelo rada in iskreno verjamem, da če bi čutila, da so njena negotovost in strahovi vam v tako veliko breme, zaradi katerih se ne zmorete osamosvojiti, bi vam jasno povedala, da je odrasla in bo sama poskrbela zase. Tudi sestra je odrasla in na njeno vedenje nimate več kaj veliko vpliva. Niste vi krivi, za njeno vedenje, sama bo morala spoznati, da to ni način, ki bi ji omogočal stik z ljudmi, ki jih ima rada. To je njena življenjska lekcija, ne vaša. Tudi mamina neodgovornost do družine, ni vaš problem.
Sistem družine je vedno celota, ki deluje usklajeno. Preberite knjige: Ken Blanchard, Pljusk pohval in Teorija izbire od William Glasser. Ker ste tako močno posrkani v sistem, ne zmorete razmejiti med seboj in drugimi člani družine. Ne zmorete razmejiti njihovih pričakovanj, strahov, stisk, bolečin, predvsem pa ne zmorete zase zajeti v tej družini toliko zraka, da bi dihali normalno in vas ne bi dušilo. Vsi v tej družini ste brez zraka, vi pa nase jemljete celo odgovornost, da bo družina razpadla. Resnično veliko in globoko breme, s katerim komaj živite.
Osnova je, da začnete razmejevati med seboj in drugimi, da si sami dovolite dihati v prostoru, kjer to ni dovoljeno. Postati vi in razmejiti med seboj in sistemov v družini, v kateri živite je pot. Veliko lahko naredite že s tem, da se začnete drugače odzivati, kot drugi od vas pričakujejo. S tem boste šokirali sistem, ki gre vedno v isti krog. Lahko se oglasite pri meni, bova skupaj našle tiste razmejitve, ki so najbolj potrebne, da bi lažje živeli sebe. Sistem je zelo močan, vendar je posameznik lahko močnejši, saj ga sestavlja več posameznikov. To pa je njegova šipka točka. Ko si posameznik v družini dovoli razmejiti sebe od čutenj in pričakovanj drugih, predvsem pa od krivde, ki se tiho sprehaja od enega do drugega, zmore vplivati na sistem kot celoto.
Veliko se da narediti, z vztrajnostjo, notranjo odločitvijo, z vedenjem, da niste vi krivi in odgovorni za druge, da je vsak za svoje počutje, odzive in vedenje odgovoren sam ter da s tem vsak govori le o tem, kdo je on, kaj zmore in česar ne. Babica je odrasla, sestra je odrasla, tukaj sta še dva najstnika, ki sta prav tako odgovorna za svoje vedenje in mama, ki se je potihoma odločila, da je brez moči, nesrečna, da se ji dogaja krivica, pustili so jo trije moški z otroki in njeno življenje je krivično na vseh poteh. Ima »nemogoče« otroke in beži v delo, ker ne zna in ne zmore drugače. Vse to pa ni več vaša odgovornost, sedaj je prišel čas, da sebe osvobodite iz okov družinskega sistema in se ne počutite več odgovorni, za ves svet. Ko boste malo izstopili, boste čudežno ugotovili, da je njihov svet ostal cel, vsi so še naprej takšni kot so bili, ne bodo se spremenili, ker jim ta svet pomeni obljubo odnosa v tej družini, tako kot trenutno tudi vam. In ravno ta obljuba je tisto najbolj zavezujoče, zaradi katere ne zmorete razmejiti sebe od družine in živeti sebe, svojih potencialov, želja, potreb, idej, misli.
Ko boste kot pravim izstopili, boste odkrili, da so se vsi v vaši družini odločili, da so, kar so, nobenega razpada ne bo, nihče se ne bo sesul, nihče podlegel, nihče umrl. To ne pomeni popolne prekinitve stika s svojo družino, pomeni pa vašo notranjo razmejitev do te mere, da vas mnenja, pričakovanja in potrebe drugih, ki gredo preko vaših mej, več ne sesuvajo.
Resnično obstaja drugačen svet, vi ga morate najti v sebi, nihče od teh vaših ljudi se ne bo spremenil, vi morate zaznati drugače ljudi okrog sebe. Začutiti svojo sestro na drugačen način, mamo, babico, brata, sestro. To je pot, ki je samo vaša. Ko boste drugače zaznali, boste tudi drugače komunicirali z vso okolico.
Na pragu dvajsetih, polni življenja, entuziazma in vere, da se da drugače, kot so vas naučili. Izkoristite to mlado energijo, ki jo imate in si dovolite živeti, drugim pa pustite, da v svojem ritmu gredo po svoji poti razvoja.