Me veseli Lara. V kratkem bom naredila skupino, odraslih, kjer bomo ozavestili ravno to ravnovesje in skozi interaktivne vaje razvijali svobodnega odraslega v sebi..lahko se prijavite na facebook..tam bojo naša obvestila.
Mislim, da imamo v SLoveniji v veliki večini skupno težavo..prav to neravnovesje, ki se kaže skozi različne oblike in obleke:)
Želim vam spoštljivo druženje
Aleksandra

Meni se je isto zgodilo, ko sem rodila sina. Ker nisem imela časa, da grem zvečer na pijačo in sprehodi z vozičkom niso bili “zanimivi” tiste ” prijateljice so izginile. Jaz sem se preselila v Slovenijo iz druge države EU, zato je bilo res težko.

Aleksandra, prosim navedite naslov spletne strani.

Že spet ti. In že spet standardni odgovor.

Hahahahahahahahha, pa res, prov tist tipični odgovor njegov LOL

Že spet ti. In že spet standardni odgovor.[/quote]
Že spet si ti je nekaj zataknilo, čist po tvojem standardu. 😉 Vidiš, vsi smo po nekem standardu. :))

Moje dolgoletne izkušnje so naselednje:

Pravih prijateljev in prijateljic imaš lahko v življenju manj kot je prstov na eni roki.
Kot vse ostalo, se tudi prijateljstva in “prijateljstva” lahko “izpojejo.”

Predvsem pa morajo biti prijateljstva spontana in neobremenjujoča. Na primer: če pokličeš prijateljico, pa ti reče, da ravno tisti trenutek nima časa ali ne more na povabljeno srečanje, ne razumi tega kot zavrnitev. In ne bodi užaljena. Lahko si je že prej splanirala ravno tisti čas, pa res ne more s teboj ali k tebi.

Glede prirejnja raznih zabav in piknikov pa sem sama naredila tako. Če sem nekoga povabila in se je odzval, sem se res potrudila, da nam je bilo lepo. Če pa mi niso vrnili povabila, jih pač nisem več gostila.

Menim, da morajo biti povabila na druženja obojestranska, sicer je vse skupaj neko “posiljevanje” in se slej ko prej se neha.

Torej, povabi tiste, ki povabijo tudi tebe. Sicer raje uživaj v družinskem krogu in ukvarjaj z otrokom.

Lp

Žal sem v kratkem času spoznala, da sem na istem, čeprav sem bila prepričana da imam ob sebi res prave ljudi.. Sem veliko mlajša od tebe (pozna 20-ta), vendar imam kar urejeno življenje za svoja leta (službo, hišo, s partnerjem podjetje, otroka in še enega na poti). S partnerjem sva razširila podjetje in kupila ogromno nepremičnino (večje vrednosti) in takrat se je začelo. Ko sva delala kot pridni mravljici in ustvarjala, ko so se drugi še “iskali” in na vzven nisva izstopala je bilo vse ok, sedaj ko pa se vidijo sadovi dela, pa je vse narobe. Prijateljice (tudi tiste “preštete na eno roko” ) so začele kar na enkrat “motiti” stvari ki jih prej niso. Tiste ki ne morejo zanosit ali nimajo srečnega partnerstva mi zavidajo otroke in enostavno ne razumejo, da nimam več časa kot včasih, druge “moti” da sva si kaj ustvarila…skratka vidim, da bom v tem letu še precej razočarana, sploh če bo tale investicija uspela kot je planirano. Ampak sem se nekako sprijaznila s tem. V življenju pač na vseh področjih ne more it, srečna in zadovoljna sem da imam moža s katerim se razumeva in mu lahko zaupam, saj sva en drugemu tudi najboljša prijatelja, da imam zdravega otroka (upam, da bo tudi drug zdrav), da ne živimo v pomankanju. Te ki se me sedaj “izogibajo” bom pustila, da se skujajo do konca in povedo kaj jim leži na duši, naj dajo karte na mizo in bomo videli kje smo in če lahko še furamo prijateljstvo, končamo ali preidemo na nivo kolegov za kavice.
Skratka bodi srečna za tisto kar imaš, v današnjem času je pač tako da so redki tisti srečneži ki imajo ob sebi prave prijatelje. Če te te besede ne prepričajo, pa se z družino odpravi v kakšno zdravilišče in ko boš videla vse te bolne ljudi in vse te otroke, ki so prizadeti ali v celoti za vse življenje odvisni od staršev boš vedela kaj imaš (zdravje in zdrave otroke) in to je največja sreča. Mene je to streznilo bolj kot karkoli drugega in sem za to hvaležna.

Natanko tako!!!!
Pravi/e prijatelji/ce ti ne bi zavidali tega, ker si ustvariš z muko, delom in ustvarjalnostjo. Pusti jih, naj se kujajo in traumirajo. V življenju srečaš veliko ljudi, dobrih in slabih.
Pravijo, da je zavidanje nekomu, pravzaprav priznanje, ker bi bili radi takšni kot tisti, ki mu zavidajo.
S to mislijo in spoznanjem, da ti nobena prijateljica ne more nadomestiti zadovoljnega družinskega življenja, pojdi naprej.
“Ženski čvek”, ki ga včasih potrebujemo, je samo to in nič drugega.
Pregovor iz južnejših krajev pravi: uzdaj se u se i svoje kljuse (zanesi se nase in svojega konja).
Lp

Rada bi te spoznala, ker sem v tvoji zgodbi našla svojo, živiva podobni življenji. Ko sem jaz ustvarjala so oni spali ja. Zdaj ko pa jaz nekaj imam, mi pa očitno oni zavidajo… Lahko bi bili prijateljici, če nisi predeleč.

Res vas je veliko z podobnimi problemi. Vsi se očitno vrtimo v istem krogu. Saj mi je jasno, da določeni prijatelji pridejo in določeni oddidejo. Sam , me boli, za vsakega posebaj ko se umakne..

Še dobro,da si se samo na drug konec mesta, da se nisi na drugi konec države, ali v drugo državo ali na drug kontitent.
Za prijateljstvo se je treba trudit.

Pozdrav ,
nisem brala vseh postov le prvih nekaj. Popolnoma te razumem. Tudi jaz sem bila do svojih prijateljev vedno radodarna,jim stala ob strani,poslušala ure in ure ko so jokali-čeprav so me le takrat poklicali,…sedaj sem ostala brez vseh. Preprosto nisem zmogla imeti več ob sebi ljudi,ki so me potrebovali le,ko so to potrebovali ali pa jim je blo dolgčas. Ko sem vmes huje zbolela,me niti EN ni vprašal,kaj se dogaja. Poniknili so.
Dojela sem,da sem raje sama kot z ljudmi,zaradi katerih se počutim osamljeno.
Sama hinavščina povsod. Obrekovanja. Zavidanja. Nobene iskrenosti,čutnosti in zvestobe,take in drugačne.
Jaz sem iz gorenjskega konca,če je še katera prišla do tega zaključka in išče iskreno prijateljico, RESNIČNO prijateljico,ne le klepetulje za ob kavici,,,,,sem tukaj.
Pa srečno vsem puncam.

Pozdravljeni,

čeprav je tema še nekaj časa tu gor, je vedno aktualna. Strinjala bi se s tistim, ki menite,da prijateljstvo se zgodi ali se pa ne. Ne moreš reči, jaz sem pa lahko tvoja najboljša prijateljica. Še posebno opažam to po raznih forumih. Ja, lahko se spoznaš, oziroma si pripravljen na spoznanje, a kako daleč bo šlo to prijateljstvo je potem spontana zadeva, ki pa vsekakor ni tako preprosta. Lahko se zgodi, lahko pa obstane na nivoju znanke. Tudi sama pogrešam pravo prijateljstvo (preselila sem se na drug konec države) in vsekakor prave prijateljice ni tako lahko najti. Seveda, se je potrebno truditi, a če vidiš, da nekdo to “izkorišča” ali da ni pravega odziva, rečeš “adijo” in greš naprej, ter se posvetiš tistim, ki si to zaslužijo. Žal tako je. Sami se odločamo kako in kaj bomo storili.

Lep dan 🙂