"Razočarana" Lina
Lepo pozdravljeni dragi forumovci!
Že nekaj časa se nisem oglasila, sedaj sem se odločila, da vam spet nekaj napišem.
Sem tista Lina, ki sem se dolgo trudila, da sem zanosila (kar nekaj mesecev).
Končno je prišla tista nosečnost, ki pa zgleda, da mi ni bila naklonjena oz. usojena.
Pred tremi tedni sem imela spontani splav v 9. tednu nosečnosti. Oh, kako se je moglo to zgoditi, ko sva pa bila z možem že tako vesela. Pa tudi najin mali sinček me je že božal po trebuščku in govoril “jenči panča”.
Zdaj pa sledi čakanje na “prvo” menstruacijo, nekaj mesečni odmor in upanje, da bo nosečnost prišla kaj prej, kot prejšnja.
No, zdaj je vse za mano. Zame so bili to najtežji trenutki, ki sem jih kdajkoli doživeli v svojem življenju… izgubiti otroka, ki si ga tako želiš.
Zdaj se počutim malo “lažjo”, ker sem tudi vam zaupala svoje težave.
Želim si, da bi v prihodnje zanosila in donosila zdravega otročka.
Lahko mi kaj pišete, bi bila vesela vsake vaše besede…..
Lep dan želim vsem obiskovalcem foruma,
Lina
Le kako ne bi bila žalostna in razočarana? Težko je kaj pametnega povedati človeku, kadar se mu zgodi kaj hudega. Vendar stara modrost pravi, da se nič ne zgodi brez razloga in da je vsaka stvar za nekaj dobra.Bilo bi še mnogo huje, če bi otroček umrl pri porodu ali celo kasneje…
Dokler je upanje, se lahko zgodi vse in upanje nikoli ne umre.Ne bodi neučakana, ker se stvari vedno zgodijo, ko je pravi čas.Upaj in zaupaj, da se bo zgodilo, ko bo tvoje telo pripravljeno in duša umirjena.S hvaležnostjo sprejemaj drobne radosti, ki ti jih življenje daje in počasi bo izginil strah in nemir v tebi.
Prepričana sem, da se ti bo želja izpolnila in zaradi vsega, kar prestajaš zdaj, boš takrat toliko bolj srečna!
Draga Lina!
Kadar se nekumu nekaj hudega in slabega zgodi, nikoli ne rečem, naj se ne sekira, saj je logično, da se. Vrni se čim prej v stare vode, razmišljaj čim manj o tem, kaj se je zgodilo in glej z optimizmom v prihodnost. Očitno se pobiraš, saj si se nam oglasila in povedala, kaj se je zgodilo, to pa je zagotovo pozitivno. Preden pa se ti ponovno izpolni želja in ponovno zanosiš, pa z možem izkoristita trenutke, ko sta še sama. Posvetita se drug drugemu, veselita se tega, da sta skupaj in se imata rada, izkoristita vsak dan, saj se v partnerskem odnosu po prihodu dojenčka ne spremeni vse na bolje, ampak veliko stvari tudi na slabše. Naredita plan za “nori Silvester”, saj bo prihodnji verjetno preživet doma.
Špela, jaz že imam enega sinčka starega 20 mesecev in sem že občutila spremembe, ki se zgodijo po rojstvu otročička. Ker sem rodila decembra 1999 bo letošnji že tretji “Silvester” preživet doma (pa saj je doma v krogu svojih najdražjih tudi lepo)…..
Hvala za vzpodbudo in lep dan ti želim še naprej,
Lina
Te čisto razumem, Lina. Težko pa ti svetujem, kako pozabiti bolečino, saj jo ljudje čutimo in doživljamo vsi drugače…to boš morala storiti sama, žal…” Za dežjem vedno posije sonce, mar ne…včasih je dovolj, da se v deževnem dnevu ozremo v nebo, odvrnemo pozornost drugam…saj bo slej ko prej posijalo sonce..” Svojo pozornost moraš odvrniti stran od sebe, ne premišljuj samo o lastni bolečini, zaposli se z drugimi stvarmi, ki te osrečujejo…ko človek že samo za hip pozabi nase in na svojo bolečino, ja ta vedno manjša…
To sem ti želela povedati.
Angel
Draga Lina!
Veliko sočutje me preveva ob tem, ker se nama je pred dvema letoma isto zgodilo,
oziroma podobno.
Tudi midva sva imela sinčka od prej in verjetno je bil ravno on največji krivec, da sva sploh imela voljo za naprej in največji katalizator za vso žalost.
Čeprav tega ne bova nikoli pozabila, je vseeno bolje tako, kot če bi otroka že poznala. Verjemi, resnično ti ne vem, kaj povedat. Če bi bila tu, bi te lahko objel, ker te ni, si zamisli da nisi sama. Veliko nas je, dobrih, prijaznih ljudi, ki dihamo en za drugega, si pomagamo, se tolažimo in si želimo dobro. Tudi to je nekaj, čeprav samo preko ekrana.
Naj bo to še tako izlizano, bo čas prinesel tudi olajšanje. Nič drugega.
Pač moraš svoje pretrpeti, premisliti, in spustiti otroka iz svoje duše. Takrat bo obema lažje, dosti lažje. Bil je tvoj, nikoli ga ne boš pozabila in to je vse, kar si lahko sedaj pomagaš, da ga pustiš, da gre. Nekoč bosta tako ali tako spet skupaj, kakorkoli že verjameš ali to vzameš.
Midva sva po enem letu zopet poklicala štorkljo, sedaj pa že nekaj časa umikava na zgornje police vse, kar nam kaj pomeni. TV, stolp, vaze, rože, slike, mobitel, ipd..
Od srca ti privoščim, čimprej in čimveč razbitih vaz, mobitelov in telebajskov po TV.
Sašo.
Lina, hudo. Žal mi je za tvojo izgubo. Želim ti, da gredo počasi zadeve svojo pot, kot mora biti. Sicer nisem v podobni situaciji glede otrok. Vendar se zavedam koliko energije vlagam v čakanje, da bi se tisto zgodilo. PA se ne. In se spet ne. In gre spet mimo in nič in nič. Približno si lahko predstavljam kako je tebi. Drži se.
Draga Lina, vem, kako je, če si močno želiš otroka, pa se usoda nekako poigrava s tabo… Zato ti iz srca želim, da bi se ti želja čimprej izpolnila in da bi rodila zdravo detece, ki bo v tvoje življenje prineslo še več sreče in topline.
Držim pesti in upam, da nam boš kmalu lahko sporočila veselo novico.
Srečno!!!
Pravzaprav so predhodniki povedali vse, kar bi hotel jaz. Dodam lahko le našo domaco izkusnjo. Po rojstvu hcerke, so sledili trije spontani splavi in sest let razocaranj in upanja. Nisva odnehala in rezultat je cudovit sin. Torej tudi ti ne obupuj, po dezju vedno posije sonce. Vso sreco ti zeli,
Pepi
hay
jaz sem bila čisto na istem…….mislila sem, da če počakam do poroke, potem pa takoj otroci……sem se uštela. Najprej ful dolg nič.Ko pa sem končno videla dve črtici na clearbluju, sem bila presrečna….potem pa splav, pa ful zapleti tako, da sem bila 2 meseca na bolniški, noseča pa šele 9 tednov………..!!!!!
Sedaj tudi jaz čakam tisti odmor, zdravniki mi različno svetujejo, eni 3 drugi 6 mesecev……Samo ti imaš vsaj sineka doma, kaj pa imam jaz? Moža, ki se mu na očeh vidi, da se mu smilim in da komaj čaka na otroka…sicer mi ne teži, hvala bogu, toda počutim se tako bedno….nekdo mi je izsesal moj up….
Celo prospekte za vozičke imam že doma……..zraven je prišlo to, da je moj šef spoznal, da imam namen iti na porodniško (ker je izvedel za mojo nosečnost) in sedaj slišim pogosto stavek: Kako ste slaba danes videti, a greste spet na bolniško, ali ste noseča?????
Bo že……
Podobno kot sem ze odgovoril Lini: drz se “jest”! Kdor ima voljo vedno zmaga! Tudi ti bos, le vstrajati moras! Ne poklekni na prvi nesrecni izkusnji! Le kateri Bog ve zakaj tisti, ki si zares zelijo otroke, te dobijo po prestanem “krizevemu potu”, tisti ki pa si jih ne zelijo, se jim nehote “zalomijo”? Ipolnitev vasih zelja vam iz srca zeli,
Pepi