Pozdravljeni!

S partnerjem sva skupaj 3,5 let in imava sinka. Zivimo skupaj izven precej dalec od mojih in njegovih starsev. Oba sva zaposlena, vendar zaradi placevanja najemnin zaenkrat se nisva uspela privarcevati toliko, da bi lahko kupila nekaj svojega.
Najina zveza pa vec kot ocitno nikomur ni povseci. Za moje je on premalo izobrazen. Nas odnos sicer nikoli ni bil pretirano pristen (vse otrostvo je zame skrbela babica) in sem jim prav zato tudi sele kasneje priznala, da ni ravno visoko izobrazen. Nisva porocena, vendar ima otrok njegov priimek, kar se moijim ne zdi prav. Njihova teorija pac je, da me bo prej ali slej zapustil in potem bom pac njih morala prositi za pomoc… No, naj povem, da sem bila ves cas vzoren otrok (piflarka, brez prijateljev), vendar sem na faksu vendarle izgubila 2 leti, kar mi neprestano ocitata. Enkrat sem v zelji, da jih nikoli ne bi vec razocarala posegla tudi po tabletah… neuspesno, a zdaj bi rekla na sreco. Predvsem pa mi ves cas ocitata mojo postavo. In to res ze zelo tezko prenasam.
Zato skusam cim bolj omejiti stike (nase obiske), vendar zaradi tega dozivljam seveda ocitke in prav prejsnji teden mi je oce rekel: Da so oni pšomembnejsi zame kot jaz zanje.

Partnerjevi pa tudi niso navduseni. Mislim, da njihovo nesprejemanje izhaja iz dejstva, da ne zivi vec pri njih. Ima se vedno stalno bivališče pri njih in mu seveda odprejo vso posto, vendar tudi ce je kaj nujnega ne poklicejo. Samo ce oni kaj potrebujejo. Naj se omenim, da je partnerju izjemno pomembno, da osreci vse clane svoje druzine, zato je tudi poletne pocitnice vecidel prezivel z njimi (Imajo malo kmetijo), svojo sestro je vzel s sabo na pocitnice (najine skupne?). No, tudi skortaj vsak vikend je sel domov, vendar je to odkor sem zanosila precej omejil. Njegovi pricakujejo, da bomo vedno pri njih, medtem ko oni ne pridejo niti ko so povabljeni na pomembno praznovanje njunega vnuka – zaradi prasickov. Mama je partnerju veckrat povedala, da se je zrtvovala zanj. Cenijo pa prav nicesar, kar on ali pa midva narediva zanje.

Ne vem, ali lahko kakorkoli posegam v njihov odnos ali lahko od partnerja pricakujem, da bo z njimi ustvaril pac bolj uraden odnos.

Vidva oba si preveč dovolita vmešavanje staršev. Tu je za postavit meje, ampak toliko kot čutiš in se ti zdi prav. Seveda enako velja za partnerja. Relacijo: ti – starši, ti – partner, ti – partnerjeva družina, vse to je na tebi, da si urediš takšne odnose, kot se ti zdijo pravilni in pošteni. Relacijo: on – ti, on – družina, on – tvoja družina, za te odnose ima za poskrbet partner! Ne zdi se mi, da bi njegova neizobraženost predstavljala kakšen problem! Velik problem predstavlja vajina odvisnost od prvotne družine, od mnenja staršev… No, vsekakor bo treba dozoret, da si ne bosta dovolila takega poseganja v svoj svet.

Oditi od doma in se čustveno osvoboditi vezi svojih staršev je pogosto težka naloga, ki zahteva precej tveganja, poguma in odločnosti. Težko je oditi od doma in zaživet partnerski odnos, če ne dobite blagoslova od svojega očeta, ki bi bil ponosen na vas, s čimer vam bi dal vero, da ste sposobni samostojno živeti svoje življenje z družino, in mame, ki bi vam stala ob strani in vam nudila pogovor, ko vam je težko. Težko vam je tudi, ker čutite, da starši ne sprejemajo vas s tem, ko ne sprejemajo vaše izbire – vašega partnerja, ki ga imate rada.

V vašem otroštvu ste vse naredila, da bi ustregla in ugodila vašim staršem, pa vam to ni uspelo. Čutila ste se odveč, zaradi česar ste se želela kar ubiti in se tako odstraniti. Na srečo vam je spodletelo, saj ste sedaj lahko deležna odnosa z vašim sinom, ki mu nudite toplino in ljubezen, ga gledate, kako odrašča in ob vas in svojem očetu išče varnost in sprejetost.

Sedaj ste svoja družina in je potrebno, da skupaj z možem dogovorita pravila, ki vam bodo omogočala varnost in čustveno razmejitev do vaših staršev. Starši so dolžni poskrbeti in vzgojiti svoje otroke, otroci, pa niso dolžni čustveno skrbeti za svoje starše. Potrebno bo doseči torej čustveno razmejitev med vami in vajinima staršama. Gre seveda za proces, ki se ga ne da doseči čez noč. Brez tega bo vajin odnos zelo naporen in bosta težko pripadna drug drugemu.

Predlagam, da ne posegate v odnos vaše tašče in zeta, kot tudi on ne v odnos vaših staršev, lahko pa oba posežeta v odnos do svojih staršev in se skušata dogovoriti o vašem sodelovanju in spoštovanju, ki ga pričakujete od njih.

Želim vam veliko uspeha, če pa vam bo pretežko mi pišite na moj mail.

Od kar sta se odločila in prav sta se odločila za podnajemniško stanovanje,vama vajini starši visijo kot senca nad vajino zvezo.Prav bi bilo,da se vidva s partnerjem tega razbremenita,ker le tako bosta lahko živela dalje in rastla v zvezi,v kateri gre za skupno prihodnost.

Sigurno je težko celo življenje poslušati starše,da ON ni dovolj dober zate,ker nima šol,denarja…..vendar jim povej,da imaš drugačne poglede,kot jih imata ona dva.

Da hodiš k njim na obisk samo zato,da te večno šolajo in ti pridigajo,bi jaz na tvojem mestu še omejila,da bi jim dala vedeti pri čem vztrajam.Kaj ni to dovolj,da si že roko položila nase in jim dala vedeti,da se prebveč vtikujejo v tvoje zadeve.Kaj nimajo tvoji starši nobene vesti?

Tašča,pa kar naj krmi svoje pujske,če ne najde bolj pametnih izgovorov.
Tukaj gre tudi za spoštovanje vajinih staršev do vaju in ne samo obratno.

Upam,da odnos staršev ne bo preveč uničeval vajine zveze.Tega si ne dovoli,ker si sama kovač svoje usode in svoje sreče!!!