Pozdrav vsem na forumu,

še posebej tistim, ki si boste vzeli čas, prebrali moje vrstice in dodali svoje komentarje, misli, predloge.

Za začetek nekaj besed o meni, da si boste lažje predstavljali stvari o katerih bom spregovoril. Sem 22-letni študent, tehničnega faxa, bivši gimnazijec, naravoslovec in tehnik, ki mu tudi določena področja družboslovja niso nezanimiva (tuja).
Verjetno že celo življenje, zlasti pa v zadnjih letih precej razmišljam o življenju, o odločitvah, ki jih sprejemam in o posledicah, ki jih te odločitve prinašajo. Verjetno boste rekli vse lepo in prav, to počnemo vsi… Drži, vendar to počnem precej bolj kot moji vrstniki. Tu pa tam sem že zasledil opise tipičnih lastnosti mojega astrološkega znamenja, analitičen, kritičen, razumski, perfekcionist. Navzven hladen, tudi sramežljiv, kar pa ponavadi zakrijem s prej omenjenimi lastnostmi. Lahko rečem, da me te besede precej dobro opišejo.

Verjetno se vprašate, kje je zdaj problem? Povsod in hkrati nikjer. Glede na zgornji opis, verjetno ni potrebno poudarjati, da v današnji družbi težje najdem meni zanimivo družbo. Sploh če se omejim na tiste, s katerimi se vsakodnevno srečujem – s študenti. Večina jih gre skozi ta leta “go with the flow”, s problemi se ne ukvarjajo zadosti, bistvo je trenuten užitek.
Tu se že pojavijo problemi, imam precej kolegov, vendar malo pravih prijateljev. Ne želim biti zategnjen študent, zato sem v treh letih izkoristil kar precej zabav/druženj, navezal dosti stikov, vendar ko pogledam nazaj nisem našel tistega kar sem iskal. Pri fantih – dobrih prijateljev, ki niso za “akcijo” samo takrat, ko je na vrsti zabava/pijača, ipd. Pri puncah – podobno zgodba kot s fanti, vendar jo tu težje sprejemam in živim z njo. Verjetno je to tudi razlog, da še nisem imel nobene daljše resne zveze, čeprav si jo želim. V teh plitkih odnosih ne najdem razloga in želje po zvezi oz. včasih tudi, da bi se punci posvetil, da bi lahko nastalo kaj več. Če se že zgodi, zgodba dolgoročno ne zaživi, ker verjetno še nisem srečal sebi enake (pogovori samo o filmih, serijah, nočnih dogodkih in življenje s takšnimi stvarmi mi pač ne potegnejo). Sam sem tudi precej delaven, prihajam s kmetije in dnevna poležavanja, z jamranjem kako težko je življenje mi niso blizu.
Torej če strnem, pri 22-ih, po treh letih študentskega življenja, ki naj bi bilo “najbolj primerno” zato, nisem našel, kar sem želel. Vem, da zgodbe ni konec, vendar imam želje/cilje in ob istem načinu poizkušanja verjetno ne morem pričakovati boljših rezultatov. Predvsem pri navezovanju in spoznavanju punc in izbiranju “tiste prave”. To sem dal z razlogom v navednice, ne iščem popolne, ampak to kar do sedaj srečujem me ni prepričalo “za nekaj več”. Kdaj je “ena prava”, da ustaviš iskanje in se poglobiš in začneš graditi odnos. Še posebej če si bolj razumske narave in manj čustvene? Morda kakšna knjiga, zanimivo branje na to temo?

V manjših dvomih/razmišljanjih sem tudi glede študija. Področje me še vedno pritegne, manj pa zadeve, ki se jih učimo v sklopu predmetnika. Vendar to še prežvečim, morda je večje razočaranje družba na fakulteti. Ker gre za tehnični faks, prevladujejo fantje in zdi se mi, da mi tudi tu manjka nasprotnega spola. Danes se nostalgično spominjam gimnazijskih časov, ko smo knjige žulili v veliko bolj mešani družbi (v korist punc seveda). Zdi se mi, da so bile odlično nasprotje mojim osebnostnim lastnostim in dobra priložnost za mojo osebnostno rast. Torej, da ne moreš pogledati na vse stvari logično, kritično, ipd. Da nimamo raznih študentskih društev in podobnih zadev verjetno ni potrebno omenjati, ker je družba preveč enolična – fantovska in je interes zato slab.

Skratka več sem pričakoval od stranske dodane vrednosti faksa – privatno druženje, življenjske debate, tudi kaj strokovnega po našem lastnem okusu. Ne zgolj uradni predmetnik, predavanja, vaje in ocene. Konec. Kje iskati priložnosti za kaj več? Povezovanje z ostalimi faksi, na kakšen način?

Naj bo zaenkrat dovolj. Sprašujem se ali jaz iščem preveč, stremim k nekim idealom ali je vse to zgolj posledica gibanja v napačnih krogih ljudi? Vsekakor je v teh letih to precej povezano z izbiro fakultete, pa vendarle. Pričakoval sem več od tega obdobja, ki naj bi predstavljalo iskanje samega sebe, iskanje pravih ljudi okrog sebe, oblikovanje jasnejših načrtov za prihodnost, ipd. Ali pa se zdaj vse to dogaja in tega ne vidim.

Vesel bom vseh predlogov, nasvetov; kaj spremeniti, kaj prebrati, v kaj se poglobiti?

Lep dan še naprej 🙂

Mogoče bi se začetek nehal počutiti tako neobičajnega. Pač tako kot vsak človek si tudi ti nekaj posebnega in enkraten, ampak verjemi, da je takih zamišljenih fantov, kot si ti, veliko. Le da verjetno večina razmišljujočih ljudi najde pravi krog ljudi in pravo priložnost, da začne oz. se vključi v resnejše debate, ne moreš pa ti pričakovati, da se bo to zgodilo na hodniku na faksu ali v študentskem domu. Tudi razmišljujočim ljudem se takrat mudi, imajo druge opravke, druge misli ali pa se jim preprosto ne ljubi govorit ravno s TABO.
Jaz sem že stara in resnih debat v širšem krogu ljudi enostavno ne moreš imeti, ker so mnenja in globina čisto preveč različna. In celo resni ljudje se včasih izogibajo drug drugemu, ker se jim pa čisto vsako minuto dneva pa tudi ne ljubi reševati sveta, ampak bi včasih radi slišali tudi kak vic in spili kak pir preveč.
Na tehničnih fakultetah je verjetno že v osnovi bolj praktično naravnan tip ljudi, niste vsi za Jožefa Stefana namenjeni. Ne zamerit ljudem, če so takšni, kot pač so. Če so v osnovi dobri, jih sprejmi v svoje življenje, izogibaj se samo pokvarjenim ljudem.
Mislim, da bi tebi zelo koristil obisk v tujini, v kaki Nemčiji. Res ti priporočam, če se lahko vključiš v kako izmenjavo.

Ola,

In ta je ? Je pa tudi podznak pomemben oz. v kolikšni meri prevlada nad osnovnim (če se že gremo astrologijo). 😀

V bistvu sem na istem, s tem da sem sam že v 30-ih. Hedonizem je postala norma, igla današnji Y ali Z generaciji. Če sam razmišljaš s svojo glavo, iščeš povezave, si conspiracy freek nut ali pa pade nate še kakšen sočen ukrasen pridevnik. 😛

Enako, vendar sam sem se naučil ne iskati srečo v zunanjem svetu, temveč v sebi. Seveda je pri meni drugače, ker sem, kako bi rekel “zbujen” in ko enkrat naštudiraš vse iluzije okoli tebe, drugače dojemaš svet in tegobe povezane z njem.

Zate je, glede na tvoja merila, popolna, za koga drugega povprečna,… ne se bat iskati nedosegljivega, ker včasih ni pomemben cilj, temveč pot. Knjige ? Hm… imam jih nekaj v PDF. ZS ?

No ja, nekih poduhovljenih tehnikov verjetni ni kaj dosti okoli, vendar se mi zdi da se iz tega dela objave vidi tudi že neko pogrešanje srednje šole. Ne pričakuj preveč ne od enega ali drugega spola, ker lahko da ne boš dobil iskanega (osebne rasti). Je pa žal danes tako, da se druži še manj, vsi samo še bulijo v tiste svoje tablice/pametne telefone in vsak zasleduje tiste svoje sebične interese v ljubezenjski zgodbi, ki se ji reče pajdaški kapitalizem. Poetično, a ne ? 😀

Odlično vprašanje – v bistvu se gre za “clash” med tvojim notranjim in zunanjim svetom. Kakšen bo izid ne vem. Vsekakor ne se vdati in postati še ena postrv, ki bo plavala s tokom (in se bo ujela v mrežo kakšne ribiške ladje v Piranu in bila potem stlačena v konzervo). :)))
Sam imam tudi takšno službo, kjer sem obkrožen z ljudmi z osnovno šolo povečini. Pa ne da bi sedaj formalna indotrinacija bila merilo za kakršnokoli obliko razgledanosti ali intelekta. Vendar se žal opazi, tako da tudi sam delno trpim. Težko je prenašati dolgočasne ljudi, težko. To in njihove debate o Big Brother-ju. 😛 😀

Vesel bom vseh predlogov, nasvetov; kaj spremeniti, kaj prebrati, v kaj se poglobiti?

Lep dan še naprej :-)[/quote]