Sej ne vem očitno je materializem in splošno tekmovanje sprevrglo družbo v eno samo pehanje za materialnimi dobrinami…

ne vem ali je moje razumevanje odnosa tako napačno. Mogoče rabim potrditev da le nisem nora s strani Boštjana, ker verjamem da je čustvena inteligenca v sodobnem svetu ena tistih , ki postaja vse bolj pomembna.

Na kratko pred dobrim letom dni sem spoznala krasnega fanta in po začetni zaljubljenosti sva se odločila, da zaživiva skupaj. tukaj pa se kljub ljubezni med nama pojavljajo razhajanja, ker sama verjamem, da je potrebno v življenju držati harmonijo med delom, družino, prijatelji, samim sabo…Moj delavnik ni čisto navaden, saj delam tudi zvečer. Ampak sem kljub odgovornosti, ki mi jo nalaga služba pač popustila in uredila tako, da mi ostane čas tudi za partnerja in seveda prijatelje. Problem nastaja, ker zahtevam od fanta skupni čas, čas ki je namenjen nama najinim nežnostim in komunikaciji.

On veliko dela tudi po 12 ali več ur in prihaja domov v poznih večernih urah. Sej razumem da je potrebno določeno delo opraviti ampak je to vedno potrebno na račun odnosa.

se mi večkrat zdi, da sva med tednom bolj sostanovalca partnerja pa med vikendom, ko se odpraviva v naravo. Energija, ki jo po delovnem dnevu prinaša fant v najin dom name ne vpliva dobro in se začenjam umikati. Ko ga prosim naj službo pusti pred vrati je jezen in razočaran da ga ne razumem.

Prepričan je da je ne svet poslan da pomaga ljudem in da jih spreminja v njihovem življenju ampak ga vse to pa niti ne njega temveč najino vezo obremenjuje. razočaranja, jeza ker ljudje ne reagirajo tako kot on misli da je prav vplivajo tudi na naju.

Jaz verjamem, da se morajo ljudje sami odločit za spremembe in da smo individualisti z svojimi problemi in svojimi izkušnjami. In samo z svojimi dejanji lahko prepričaš ljudi da ti sledijo.

Rada bi mu pomagala, da se znebi vseh razočaranj ki mu jih prinaša delo z ljudmi, da se sprosti v življenju. Da ga sprejme in verjame vase ter si zaupa..pa ne vem kako ?

trmasta sem v odnosih, trmasta v tej smeri da hočem komunikacijo, skupni čas …pa se mi večkrat zdi, kot da zahtevam od njega preveč.

Ni imel lepih izkušenj v življenju in je jezen na polovico sveta, jaz pa vesela popustljiva, in v večini meri razumevajoča – pa iz tega sledi z njegove smeri, da sem neodločna in da spadam v sistem 95 % ljudi, ki se življenju prepustijo. Jaz pa verjamem v svobodne odločitve vsakega posameznika, v to da so ljudje po naravi dobri in da zaradi takšnih in drugačnih izkušenj reagirajo v določenih situacijah tako in da moja naloga ni da jih spreminjam ampak sprejemam in razumem. On želi spremeniti svet ….in je zaradi tega napet ter večkrat razočaran…

Najprej želimo spremeniti svet. Ko po mnogih bolečih izkušnjah končno uvidimo, da smo ubrali napačno smer, se začnemo spraševat…. Na vrsti so prava vprašanja: kdo sem?, kaj hočem?, kaj je moje poslanstvo?… Iz vsega tega se izcimi, da pogled na svet iz temeljev spremenimo. Šele po spremembi lahko kvalitetno delujemo, z največjo lahkoto pomagamo ljudem, brez trohice obremenjenosti z rezultati dela! Zato, ker na rezultate nismo nič več navezani.
Tvoj fant bi rad spremenil ljudi…
Ti bi rada spremenila fanta…
Oba bi rada spremenila druge. Stvar je pa samo za razumet, dojet, zavreči željo po zunanjem uspehu, da bi drugi ljudje upoštevali naša navodila in jih živeli. Le dajmo jim navodila in razložimo, kar je za razložit, potrudimo se 100%. Ampak – rezultati, sprejetjetje z druge strani, to pa ni več naša skrb. Če dam vse od sebe, me nima kaj skrbeti. Človek lahko moja navodila tudi zavrže, če hoče, ker to je znotraj njegovih meja, ne znotraj mojih. So pa zato čisto vse odločitve zame samo znotraj mojih meja, kar dojemam kot veliko bogadtvo. Saj tudi vidva nosita to bogastvo v sebi, le pokukajta vanj!