Ne bi rada razpravljala z “drugo mnenje” v temi od Manuel, 21.junij. To temo smo ji že tako vsi razširili.
Pišem in brišem tu že pol ure, pa ne spravim tega skup. Hotela sem opisati, kako je bilo, ko je umrla moja babica, kako, ko je umrl oče in kako, ko je umrl moj mož. Pa ne morem. Preveč intimno je. A povedati hočem, da je bilo različno. Že zame, in vsak v naši družini je dojemal vsak pogreb po svoje. Bolj ali manj smo občutljivi, bolj ali manj povezani, navezani, tudi odvisni, bolj ali manj prestrašeni po smrti nekoga iz družine.
Letos sem prišla prvič na ta forum, prvič sem ga tudi rabila. Najprej sem samo brala in bila še bolj prestrašena. Ko sem prebrala, da še po petih in več letih ni bolje. Skoraj bi rada, da ima “drugo mnenje ” prav. Da je to izjemno, ne pa običajno žalovanje. Zelo se tudi trudim, da se ne bi nikomur smilila, še najbolj, da se ne bi sama sebi. Ni treba, že brez tega sem žalostna. A zdaj že vem, da ne bom mogla štet mesecev do boljšega počutja. Vidim, da se počutim brez moža polovična, pol me manjka. Ne verjamem, da bo moje življenje še kdaj veselo. Niti mi ni do tega. Vse mi je vseeno, le to vem, da je dobro, da še živim, ker moram biti otrokom v oporo, ker nočem, da bi bili še zaradi mene žalostni, in ker še imam mamo. Ona mi je zdaj kot neki smisel, da živim.

Družine so različne, odnosi so zelo različni. Ponekod se dosti kregajo, marsikje se varajo, prepirajo, ločujejo, pri vzgoji postopamo različno, eni razvajajo in eni so prestrogi… Skoraj povsod so kakšni nerazčiščeni konflikti… In potem smrt v družini… kako bi lahko zdaj neko žalovanje označili za normalno, drugo za bolno? kdo bo sodil? Kdo ve vse odgovore? Nihče.

Držite se čim bolje, kolikor le gre, se trudite. Vedno je kdo v vaši bližini, ki mu je težko, če ste žalostni. Pa tudi zase se potrudite. Ko ne gre, pa pač ne gre. Mogoče bo jutri šlo. Ali pojutrišnjem. Ali pa vsaj za eno uro.

nastjaa, popolnoma se strinjam s tabo. Žalovanje je res huda stvar in vsakič je drugače.

Ko mi je umrla prijateljica in sostanovalka je bil zame to hud šok. Tako v dno duše me je pretreslo, da me še danes stisne, ko kak avto zdrvi mimo mene. V bistvu v meni sproži skoraj nekontroliran bes. Če bi mogla, bi voznika krepko skloftala. Agato je namreč povozil avto. Obe sva bili tujki, stara je bila 21 let. Zjutraj so me poklicali iz fakultete in mi povedali, da je imela nesrečo. “Nič hujšega,” so rekli “potrebujemo telefonsko številko njenih staršev.”Dobila sem čuden občutek v želodcu, saj se mi je zdelo nenavadno. S cimrom sva jo šla takoj obiskat. V bolnici so nama dejali, da je na intenzivnem oddelku, tam naju pa niso hoteli spustiti notri, ker nisva člana družine. Dokler se nisem začela na ves glas dret na sestro, da midva sva edina družina, ki jo Agata ima v radiusu 2500km. Po pregovarjanju so naju le spustili notri … zabavala sem se že z mislijo kako se bo smejala, ko ji bom povedala kako sem nadrla blesavo sestro in ji iz žepa privlekla njeno najljubšo čokoladko … ampak Agata ni bila pri zavesti. Pokrita je bila do vratu in glavo je imela povito. Spraševala sva sestre, ki so letale naokoli kaj ji je in kdaj se bo zbudila. Pa nama nihče ni hotel ničesar povedat, nato so poklicali zdravnika. Ta nama je razložil, da je Agata pri življenju samo zato, ker nekdo čaka na njeno srce … slišala sem samo še njeno srce na aparatu in nato me je zmanjkalo.
Tisti dan nisem mogla govorit, komaj sem dihala, tudi zajokala nisem. Spravila sem se na surf in v morje, dokler nisem bila tako izčrpana, da sem se samo še v posteljo zavlekla.

Danes me ob spominu nanjo ne stisne več tako močno. Nekako sem sprejela, da je življenje pač tako … vsi moramo nekoč umreti in včasih je hudo nepravično, vendar tako je in takega ga je treba sprejeti. S svojim pisanjem ne želim nikomur govoriti kaj je prav in kaj ne, samo sebi želim olajšati bolečino, ki jo čutim ob izgubi zlate mami. Verjeti hočem, da mi bo nekoč lažje, da bom sprejela dejstvo, da je več ni in se nasmehnila ob misli nanjo.

Draga nastjaa … samo približno si lahko predstavljam kako hudo ti mora biti. Sigurno boš našla tisto urico, ko ti bo lažje in čez čas boš imela morda cel dan, ko te ne bo stiskalo, … Veš, pravijo, da čas celi vse rane, vendar je čas relativna zadeva, zato potuj proti mavrici s svojo hitrostjo. Verjamem, da boš nekoč z nasmehom v srcu in na obrazu obujala spomine na babico, očeta in moža ter sprejemala življenje tako kot je – kruto in lepo.

Draga Nastja, dokler ni v nesreči umrl mož sem lahko čez vse smrti “šla” in ponovno zaživela, sedaj se pa vsak dan zjutraj na novo trudim preživeti dan brez njega. Poskušam vse mogoče. Nikomur več ne razlagam kako mi je.

Žal sem na podobnem kot ti. Pa bi se rada odcepila, pa ne gre in ne gre, kmalu bo 4 leta.

Sedaj hodim k psihologu, rekla je da sem na travmatičnost dogodka prišla zelo zelo pozno ( morda celo prepozno), glede nato kako malo podpore sem dobila in glede na vse težave, ki so prišle ob moževi smrti.

Z objemom tebi Nastja, Ana

Jaz imam samo eno tako preizkušnjo za seboj, ko mi je pred petimi leti umrla mami. Celo mojo nosečnost je kovala načrte za svojega težko pričakovanega vnuka, še ime sva zbirali skupaj, in potem ga navsezadnje niti videla ni. Iz porodnišnice sem šla samo enkrat k njej na obisk, in ko bi takrat vedela, da jo vidim zadnjič, bi ji vsaj pokazala sliko malega, povedala, kako rada jo imam, ma ne vem toliko načrtov smo še imeli skupaj. Pa smo jo samo še čez tri dni pokopali. Vem, da je mene takrat rešil otrok, ker drugače ne vem kako bi se čez tisto leto sploh prebila. Po teh letih, priznam, je lažje, tudi govoriti o tem, se ne ulijejo takoj solze, tudi, če se mi sanja o njej, sem zjutraj kar OK, stare slike lahko pogledam, ne zmoti me več telefonski klic zanjo, samo otrokov rojstni dan in tisto praznovanje, takrat pa moram zelo stiskat zobe in ponavadi se šele zvečer v postelji ob možu zjočem. Vsakdo da proces žalovanja čez, pri enemu mine hitreje, pri drugemu gre bolj počasi. So pa vedno svetli in temni trenutki.

K vsemu napisanemu, draga nastjaa, samo moj skromni dodatek (ti si v glavnem pvoedala vse, kar je ob tem povedati mogoče).

Res, vsakdo žaluje po svoje in na svoj način in čas, ki si ga za to vzame, je samo njegov čas. Morda se žalujočemu zdi žalovanje še po petih letih bolj kot spomin na drago osebo, spomin, ki pa zaboli, ker človeka niveč tu, ob nas. In tu ne gre za klasično obliko žalovanja, ki jo človek ob izgubi doživlja prve mesece, prvo leto, gre za drugačno, bolj “skulirano” oblik, ampak vendar gre za to, da ob spominu na preminulega začutimo tisti manjko, ki nam ga je ta človek zapolnjeval.

Ja, zelo smo si različni, nekateri žalujemo dolgo in glasno, drugi kratko in tiho, tretji kratko in glasno, četrti dolgo in tiho … nekateri pa žal niti ne žalujejo. Menda so sila močni v sebi, menda se s smrtjo sprijaznijo, menda sprejemajo vse tako, kot je treba ??? A je res tako? Ali le morda niso taki ljudje sila osiromašeni, revni, ker pač teh čustev niso v stanju gojiti ?? Ne vem, vendar sem dedka izgubila pred mnogimi mnogimi leti, pa se mi zdi, ko se spomnim nanj, kot bi to bilo prejšnji mesec. Ne jokam sicer glasno, ne tulim, zaboli pa vsakokrat!!! Naj to pomeni, da nisem močna? Naj to pomeni, da se želim smiliti sama sebi, da pestujem to bolečino, ker z njo kompenzira neki svoj drugi manjko?? Ah no, ah no … !!! Bodimo vsaj do sebe prijazni in si dovolimo taka in podobna občutja, ki nam dajejo nekih drugih moči, nekih drugih pogledov. Zakaj bi morali biti vsi enaki, vsi enako čutiti, se po kratki dobi žalovanja spet ne vem kako zagnati v življenje in kaj vem kaj še… v življenje se je itak treba zagnati, živeti je treba naprej, zase in za vse, ki so okrog nas, a vseeno gre pri vsakem človeku to na drugačen način, po drugačnih poteh: ljudje smo prav zato zelo zanimivi, ker smo tako različni, ker so njihovi pogledi na različne stvari različni, ker se lahko dejansko drug od drugega učimo.

In če človek v izredno kratkem obdobju izgubi kar tri najdražje osebe, mislim, da ima vso pravico do tega, da ga izguba sem in tja stre!!! Ne gre to tako, da bi si lahko kar dejali: jaz sem pa močna, mene pa to ne bo potrlo, moram se držati pokončno, iti naprej!

V resnico to vsi počnemo, a potem se zatečemo sem na ta forum in z besedami izjočemo svojo bolečino, pa naj se še tak osladno bere, pa naj bo še tako patetično zapisano, pa naj bo še tako žalostno, jokajoče, cmeravo … za to pač gre, da se tukaj izjočemo, da potem v življenju, v družbi in v službi, v trgovni, doma … gremo naprej bolj pokončno, bolj trdno, bolj odločno, da bomo jakost bolečine zmanjševali in da bo enkrat bolečina le tisti pravi srčni spomin na nam drago osebo…

Ja, silno smo si različni, tako v hoji skozi življenje, kot pri vzgoji otrok in seveda tudi v prenašanju žalosti. Vendar tisti, ki znamo cmeravo jokati in objokovati naše drage, ki znamo “osladno” izjokati našo bolečino, nismo zato seveda nič manj vredni od ostalih, ki po treh mesecih ne želijo več žalovati, ampak hitijo napej… naprej … naprej !!! Do tja bomo itak vsi prišli, nekdo prej, drugi pozneje!