RAZISKAVA

IZDAJA PUBLIKACIJE: IZPOVEDI LJUDI NA POTI SAMOURESNIČEVANJA (delovni naslov)

1. KONSTRUKCIJA SPISA

Izpoved posameznika naj bi okvirno imela, kar pa ni nujno, naslednja poglavja:
– kje sem bil,
– kako sem se urejal?,
– kaj sem dosegel,
– kam nameravam? (VIZIJA).

To je samo grob okvir spisa. Najbolje se je spisa lotiti pod naslednjim delovnim naslovom : OD ROJSTVA DO DANES, potem pa se prepustiti, da te “zanese”.
(Kdor se /še/ ni sposoben prepustiti in se tako rekoč ustraši navala raznih misli (prizadetosti, užaljenosti, sovraštva, maščevalnosti, nevoščljivosti, spolnosti, pa tudi uspešnosti, zadovoljstva, ponosa itn.) je še vedno preplašen, zato se mora potruditi, da se uredi. Pogoj za to pa je, da sebi in drugim prizna, da je še tako zelo zavrt. Temu sledi ustrezna psihoterapija.
Ko se prepustite pisnemu izražanju svojega bistva, boste zlahka preprosto “padli” v poglobljeno opisovanje vsaj ene zelo pomembne vsebine svojega življenja in tako “obdelali” eno od tisočev tem, od katerih vedno kakšno omenim na sestankih..
Za prepustitev pisni upodobitvi svojega življenja je potreben uvid v bistvo lastne travme in pogum, da se vse to opiše; zato se morajo strahopetni ljudje hitro rešiti te moreče “nadloge”.
(Vsak človek, ki ni več zavrt in je že sposoben začutiti bistvo svojega in bližnjih življenja, zlahka našteje več deset tem. Sposobnost našteti deset možnih tem pisanja o svojem intimnem svetu je dober dokaz duševnega zdravja in doživljajske prebujenosti v smislu razvite sposobnosti za poglabljajnja uvida in za empatijo.)
Za dobro pisno upodabljanje svojega življenja v procesu
osebnostne preobrazbe in samouresničevanja je seveda potrebno še marsikaj: čim širša izobrazba, znanje jezika, stalna vadba, mentorstvo človeka, ki je vešč v pisanju. Poglavitna osnova za dobro pisanje je seveda razvita izpovedna moč, kajti pomanjkljivo znanje slovnice lahko nadomesti lektor.
VSE TE MISLI O PISANJU SEM ZAPISAL ZATO, DA POUDARIM ODLOČILNO DEJSTVO, ZA DOBER IZPOVEDNI SPIS: NAPISAN MORA BITI “IZ SRCA”.

VAŽNO: Ne da se več pisati in hitro popravljati napisanega brez računalnika. Računalnik je že tako poceni, da si ga lahko prav vsak nabavi. Zato svetujem tistim, ki še nimajo računalnika, da ga nabavijo z denarjem, ki so ga namenili za počitnice, počitnice pa porabijo za vadbo pisanja na računalniku, kajti v “PROTETSTANTSKO” TERAPEVTSKO SKUPNOST bom vključil samo ljudi, ki se vsestransko trudijo (tek, planine, KiK, spisi,…) in ki na računalniku pišejo čedalje boljše spise.

Datum: 29. 11. 1994 (PREDELATI)
VSEM ČLANOM ATS
1. Rad bi raziskal zame in za duhovni napredek slovenskega naroda zelo važno vprašanje in vas prosim, če mi pri tej mini raziskavi pomagate tako, da mi napišete svoje mnenje tako kot čutite.
2. Prosim, da upoštevate oznako ankete s “STROGO ZAUPNO”, ker ne želim, da bi to pismo prišlo sedaj v roke “neposvečenim” ali celo v javnost.
3. Opravičujem se vsem, ker bom moral sistematično našteti in povzeti svoje delo, kar bi kdo utegnil razumeti kot samohvalo.

4. Temeljni problem je v naslednjih dejstvih in okoliščinah:
4.1. V minulih 24 letih dela z alkoholiki in drugimi ljudmi v stiski sem opravil – v primerjavi z ostalimi psihiatri-alkohologi v Sloveniji velikansko delo:
4.1.1. Z ljudmi, ki so prišli k meni po pomoč sem se in se še ukvarjam na popolnoma drugačen način kot ostali psihiatri:
– z ljudmi sem 30 let telovadil, tekel, planinaril, vodil večdnevne planinske tabore, šel celo ATS v Radence,
– od ljudi zahtevam, da berejo kvalitetne knjige in to preverjam na urah biblioterapije,
– od ljudi zahtevam, da pišejo razne spise, ki jih berem, vsebino hranim v glavi za ustrezne psihoterapevtske priložnosti (analiza, refleksija, interpretacija…), spise sortiram, vlagam in jih urejam v zajetne zbornike,
– na sestankih ljudi korigiram in jih učim, da se v pravilno izražajo v slovenščini,
– ustne prispevke ljudi, ki se izražajo v slabo razumljivem jeziku, prevajam v razumljiv jezik,
– z ljudmi, ki slabo funkcionirajo, se sprenevedajo, lažejo, parazitirajo na energijskem potencialu, ki ga vzdržujem v ATS, se spopadam kot človek s človekom (kar je značilno za odnose v primarnih /naravnih/ družbenih skupinah), z namenom, da jih zbudim in aktiviram.
4.1.2. Od leta 1974 stalno delam v 4 do 10 rednih, paralelnih in ad hoc skupinah in klubih (velika večina psihiatrov-alkohologov, ki sploh delajo v skupinah imajo samo 1 do 2 skupini oz. kluba.
4.1.3. Sem edini ki dolga leta redno vodi terapevtsko skupnost, ki ni sestavni del hospitalne institucije.
4.1.4. Izdajam mesečni Bilten ATS
4.1.5. Napisal sem 10 knjig, čez 400 znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov, več sto (neobjavljenih) referatov in več kot tisoč uvodov v razne zbornike.
4.1.6. Uredil sem čez tisoč zbornikov, ki se nanašajo na moje delo.
4.1.7. Z lastnimi sredstvi (vključene so tudi razne članarine, kotizacije in participacije, ki so rezultat mojega vloženega dela) sem ustanovil bogato interdisciplinarno knjižnico, ki se bo preimenovala začasno v »Zasebna knjižnica J. Ruglja«, pozneje pa v “Knjižnico Fundacije dr. R.”.
4.1.8. Z namenom da zagotovim gmotne temelje za nadaljevanje našega dela sva z ženo nepreklicno vložila večino svojega imetja v “Fundacijo dr. R.”, kar je edinstveno dobrodelno delo v novejši zgodovini slovenske psihiatrije.
4.1.8. Domala celotno delo sem od leta 1974 bil prisiljen opravljati sam (občasno so mi pomagali posamezni prostovoljci, dokler jih moji nasprotniki ni “zavrbovali”…
Večina navedenega dela sem v četrtstoletju od 1971 do 1995 opravil v svoje prostem času in sem si nabral blizu 8 (osem) let neplačanih nadur.

Vse to sem lahko opravil ker sem bil ves čas deležen nedoumjive Milosti.

4.2. Moj način dela daje izredne rezultate, zato sem ministru za zdravstvo in drugim že večkrat napisal naslednji predlog:
Eno soboto bi jaz povabil v kino dvorano Union vse ljudi, ki so se v minulih 20 letih uspešno urejali pri meni. Vsi bi izpolnili anketni list s prikazom osnovnih dosežkov (abstinenca od alkohola in nikotina, odnos do teka, telovadbe, planinarjenja, knjige, pisanja, partnerstva itn.). Na sestanku v kinu bi posamezniki poročali o svojem delu, potem pa bi vsi skupaj šli na 10 km tek na Golovec, kjer bi uradno registrirali tekaške rezultate.
Naslednjo soboto bi vsi ostali slovenski psihiatri povabili svoje “rezultate” v kino Union, kjer bi potekala podobna procedura, ki bi se tudi zaključila s tekom na Golovcu.

Moja hipoteza glasi: Rezultati glede vsestranske rehabilitacije alkoholikov in drugih ljudi v stiski, ki bi jih prikazali vsi ostali slovenski psihiatri ne bi dosegli niti polovice mojih rezultatov.

4.3. Moje strokovno delo in rezultati so silno provokativni za ostalo psihiatrijo, saj v bistvu negirajo smotrnost dela psihiatrije na sploh, razen v smislu nadzorovanja motečih ljudi. Zato poskušajo že dolgo uničiti mene in zatreti socialno-andragoško metodo. To se jim do sedaj ni posrečilo zaradi:
– moje nesporne strokovnosti,
– izjemnih rezultatov,
– moje trajne odločenosti in pripravljenosti, da raje umrem kot bi se pustil premagati od raznih kreatur, ko pa mene lahko premaga samo starost in smrt (in seveda bolezen, če bi se jim posrečilo, da me zastrupijo in invalidnost, če bi jim uspelo, da me poškodujejo, na kar nekateri že dolgo namigujejo),
– spontane reakcije večine članov ATS, ki so se v skrajno kritičnih situacijah postavili v bran mojega dela in delovanja ATS,
– ker sem edini zdravnik v slovenski zgodovini, katerega delo je ocenjevala WHO in ga pozitivno ocenila.

5. PROBLEMI
5.1. Mojega dela v celoti nihče ne pozna, saj ga:
– nihče v celoti ne spremlja,
– nihče od kompetentnih ljudi si mojega dela še ni v celoti ogledal,
– nihče od dosedanjih članov ATS, ki so bili povabljeni, da preživijo kakšen teden dopusta pri meni v Bohoričevi, ni niti enega tedna vzdržal, da bi bil z menoj od ponedeljka zjutraj pa do nedelje zvečer, ko se pogosto šele konča moj delovni teden.
5.2. Nihče od Slovencev, tudi ne iz vrst tistih zdravljencev s katerimi sem prebil nešteto (svojih prostih) večerov na sestankih
skupin in klubov, se ni do sedaj upal napraviti jasno in javno distinkcijo (razlikovanje) mojega delovanja in delovanja drugih psihiatrov-alkohologov, ki bi zajemala poglavitna zgoraj našteta (distingvirajoča) dejstva.
To dejstvo ima zame katastrofalno-tragičen pomen, kajti, če bi bila med mojimi bivšimi in sedanjimi uspešnimi zdravljenci samo dva človeka, ki bi se upala javno napraviti in vztrajati pri prikazu navedene distinkcije, bi moj problem bil že zdavnaj rešen in s tem ustvarjeni pogoji za nadaljevanje našega dela.
Moja hipoteza za takšno strahopetno neodzivnost je naslednja: moja stopnja celostnega (telesnega, intelektualnega, socialnega in duhovnega) angažmaja je preprosto neprimerljiva s komerkoli, ki dela z ljudmi v stiski, zato se mojega angažmaja ne upa nihče izpostaviti, saj pri tem tvega, da se bo srečal s svojo (pre)majhno angažiranostjo, zato mu bo samospoštovanje zdrknilo še nižje.
6. KAJ PRIČAKUJEM OD ANKETE?
6.1. Predno na to vprašanje odgovorim, bi rad vsakega člana ATS spomnil, da človek v vlogi Castanedinega vojščaka lahko uspešno kljubuje vse življenje, če si zastavi, da ga lahko premagata samo starost in smrt.
Tudi moj četrtstoletni boj je dokaz, da se Castanedinega vojščaka ne da premagati.
(Mene so pred tremi tedni že tretjič “zakonito” upokojili /seveda z namenom, da bi dokončno zatrli socialno-andragoško metodo/, a da so pri tem popolnoma ignorirali usodo članov ATS, med katerimi jih je nekaj v zelo “delikatni” situaciji. Tudi to trejo upokojitev so že morali preklicati. Poleg tega sem neprestano izpostavljen raznim šikanam, o katerih pa sedaj nočem poročati).
Seveda se zavedam, da lahko uspešno kljubujem nakanam kobalokaristov ker sem deležen Milosti. Ampak Milosti je človek deležen samo, če se zelo trudi, da dela po vesti in znanju in vsako krizo vzame kot enkratno priložnost, da se ozre vase z namenom, da postane še bolj dober, učinkovit…
Torej, kdorkoli bi se lotil prikaza omenjene distinkcije se mu ne bi moglo nič usodnega pripetiti, če bi se opredelil za življenje Castenedovega vojščaka. Usodno v življenju pa je samo, če te zvežejo in peljejo pred strelski vod, kot se je to pripetilo Dostojevskemu in milijonom drugih…
6.2. Zanima me vaša razlaga nespornega dejstva, da se med stotinami mojih uspešnih zdravljencev nista do sedaj našla niti dva, ki bi se upala…
kajti tudi tisti, ki so pisali o mojem delu se niso upali napraviti racionalne distinkcije.
6.3. Izgovori, da ne poznate dela drugih psihiatrov, so brezpredmetni, saj ima vsak možnost, da gre na obisk v njihove klube, da preberite njihove knjige, če so jih napisali, itn.