Še ena taka…. Čakat, da se korona poleže in greva vsak po svoje, je res težko. Pa mi smo v stanovanju, kar vse skupaj naredi še težje. Se nikakor ne moreš izogniti drug drugemu 😥 Res bom vesela, ko bo tole mimo…
[/quote]
Ja ze v hisi je težko, v stanovanju oa verjamem da se hujse.. Dobesedno izogibanje, cakati kdaj bo kdo jedel kisilo, kdaj bo kdo na wc ju, v kopalnici.. Grozno oooo :(((jest sam upam da cimprej mine korona, res!!

Te popolnoma razumem, tudi sama se razsla se pred karanteno sicer ampak ni nic lazje. Razhod je bil kot strela z jasnega. Ves cas sem sama v stanovanju in sem se lotila dela na sebi, prebiranja knjig, meditacije, za kar itak prej ni bilo casa. Bos lazje analizirala in predelala dolocene stvari. Predlagala bi ti knjigo Zivljenje je tvoje, naucila se bos bolj ceniti samo sebe in vedno lazje ti bo. Le pogumno naprej, nobena situacija ni vecna, ne dobra in ne slaba 🙂.

Zal tale kriza ne pomaga cisto nic!! Se slabse je.. Itak vem oz obcutek imam, da me vara z njenim sodelavcem, vendar dokazov zaenkrat se nimam.. Prav boli, ko vidis vsak dan, da te oseba, ki si si jo izbral za skupno življenje, dobesedno ignorira in odriva od sebe, kot da bi bil smet.. Nobena stvar, ki jo naredim oz sem jo naredil, ni bila nikoli nic vredna.. Zal je konec prisel ravno v casu korone in se je zavleklo vse skupaj, sam nimam kaj.. Počakam, da mine in hvala, adijo.. Pogovarjat se nimam z nikomer, domacim in prijateljem nočem utrujat z mojimi problemi.. Dal sem ue kaj hudega skozi in bom tudi to.. Jeza, zalost, bes, vse to se zadrzuje v meni.. Zjutraj, cez dan, zvečer.. Kako lahko obstajajo tako hladne osebe.. Ona je tudi do svojih starsev zelo nesramna.. Pac, tko je.. Res ti iz srca zelim da zdrzis, vem kako ti je..cas cas in se enkrat cas.. Bo minilo..
Javi kako ti gre, lp

Verjamem, da niste edini. Veliko je krutosti pri ženskah zadnja leta. Je pa ena olajšava, da še nimate otrok. Verjemite, da otroci spremenijo situacijo in izhod več ni tako enostaven kot se zdi na prvi pogled …

Večina zgodb, ki sem jih tukaj prebrala…roko na srce…našli so si druge…ve doma bruhate, propadate, se smilite same sebi, on pa uživa z novo ljubeznijo in je srečen.

Že to vam mora biti moto, da se čimprej spravite k sebi.

Ne boli vas to, da vas je zapustil, ampak vas boli to, da noče biti vaš. In dokler boste razmišljale tako, bo hudo.
Če vseeno poenostavim. Hudo vam je edino zato, ker ne morate imeti nekaj kar si želite…konec koncev, če bi vzeli takšnega debila nazaj, kaj bi to povedalo o vas?

Živijo.
Hvala za odgovor. Sem mislila, da bo tale kruza zbližala ljudi in iz njih najbolše, človeškost…
M je žal za vse, ki preživljate tole zdaj v tem trenutku.
Edina stvar, ki me še drži je to, da me mogoče v tem življenju čaka še kaj lepega….

Tudi mene motivira, da enkrat spoznam osebo, ki si bova zares usojena.. Pac, to mi je smisel življenja.. Zanimivo kako se res človek z leti spremeni.. Ko sem spoznal mojo partnerko, prvo leto sem mislil da sem najsrečnejši moski na svetu.. Vendar je začelo samo padat.. Ne vem, mogoce si pa ona misli isto..
Saj pocasi bo tut korone konec, že malo rahljajo ukaze ipd

“Partner je po treh letih zaključil vezo, bilo je precej kruto in nesramno, brezčutno, morala sem se odseliti, je vztrajal,ostalo mu je vse, njegova družiona, dom, prijatelji, ne želi niti kontakta z mano … Imela sva načrte, ampak si je vse premislil.

Vem, da takšne osebe več ne bom našla. “

Kakšne? “Krute in nesramne, brezčutne”, nezanesljive, nesočutne, take, ki te nažene in zavrže kot smet?

UPAJMO, da ne!

Vendar upanja ni veliko, če ne boš v vmesnem času delala na sebi, s pomočjo psihoterapevta. V tem času so na voljo tudi brezplačni. Izkoristi to.

Ob dobrem psihoterapevtu in temeljitem lastnem delu boš ugotovila
– zakaj te je tak človek sploh pritegnil in zakaj se ti zdi tako dober in zakaj bi po tako krutem koncu ti šla kar nazaj k njemu
– kateri so stari vzorci in prepričanja, ki so te silili oz. te silijo v tako početje, oz. razmišljanje, občutenje…
– kakšnega človeka v resnici želiš in kaj je v resnici ljubezen
– na kakšnega si naletela in za kaj te je imel on

Potem se ti enak ali podoben scenarij tudi ne bo ponovil.

Ne morem ti povedati, kako hvaležna sem dvema tipoma, da sta me podobno odrezala, zavrgla… Danes z vsem kar sem se naučila, vem, da sem se lepila na narcisoide in hvala hvala bogu, da so me samo izrabili in zavrgli, ne pa obdržali za sužnjo, ker jaz bi se takrat pustila, tako sem bila zmešana, zaslepljena, naivna in s porazno samopodobo.

Trpela sem pa tako, da ni za govorit. Zato razumem, kaj preživljaš. V mojem času ni bilo niti GSMov niti interneta in takih forumov, nobeden mi ni znal pomagati in niti nič pametnega svetovati , niti me usmeriti, na čem naj delam namesto da iščem vzroke v sebi in v nedogled obnavljam tistih nekaj lepih skupnih trenutkov. Glede tega imaš veliko prednost. Tudi to izkoristi.

Razmišljanje v stilu ” moram nekako živeti naprej” ti zdaj nič ne pomaga, ni še čas za to.

Priporočam: enkrat si še dopusti, da se temeljito zjokaš, iztuliš, izkričiš če je treba, da daš tiste najmočnejša čustva ven. In si potem rečeš : to fazo žalovanja sem zdaj “pokurila,” katera je naslednja? Poštena samo- inventura. Odgovoriti si na vprašanja : kaj sem jaz imela od najinega odnosa. Dobro premisliti. Ne se zatekati k pavšaliziranju ali floskulam (“ljubezen”, “srečo “….). Kaj me je motilo? Zakaj? Kako sem ravnala ob trenutkih, ko je prišlo do konflikta, ali ko me je ranil ali morda jaz njega? Itd.

Poišči odgovor, kaj je v resnici ljubezen in preveri, koliko je je v resnici bilo.
Vse to boš zmogla s terapevtsko pomočjo. Sama težje in bolj dolgotrajno.
Si pa lahko pomagaš s knjigami, kot so Zaljubljeni v sanje, Princip ljubezni ipd

Vzrok da bi ti šla nazaj k njemu, pa ni tvoje ” srce” (ki ga še vedno “ljubi) ampak stare rane, ki jih boš v tem procesu odkrila, predelala in potem bosta glava in srce mislila enako.

Vsak konec odnosa boli, če si v odnosu iskren in zaupaš. Na žalost ne srečamo takoj ( ali nikoli ) pravega partnerja. In ko se razhajamo, pustimo v prejšnjem odnosu del sebe in svojega življenja. Ampak tako je in dobro je da je tako, ker na ta način rastemo kar pomeni, da vemo, kaj naslednjič hočemo in česa nočemo. No, tukaj postane kasneje problem, da preveč dobro vemo, kaj hočemo in ostanemo sami 🙂 ( ampak to je druga tema 🙂 ). Zato se sprijazni z tem, da nikoli ne boš dovolj dobra za nekoga, ki te noče. Pusti času, da prekrije rane, komuniciraj z drugimi ( pa čeprav preko spleta ), ukvarjaj se s športom.. skratka, zapolni svoj čas ker bo samo čas zacelil rane. Bodi vesela, da nimata otrok in da vse skupaj ni povezano še z borbo za otroke. Imela si moškega, ki te ni bil vreden, zavedaj se tega, sedaj pa odpri vrata nekomu, ki te bo vreden in se bo potrudil zate tako kot ti za njega. Pa še; to ni teorija, ampak moje izkušnje..

Ja, točno ta problem imam sedaj že sama, ker po propadlih zvezah točno vem, česa nočem in bo po vsej verjetnosti tako, da bom ostala sama. Ker se z nekimi minimumi ne sprijaznim več. Zelooo sem se namreč trudila v prejšnjih zvezah spregledati to, da fantom iskrenost ni pomembna in ti brez problema lažejo direkt v obraz in to že za brezveznosti (kako je šele pri velikih stvareh, nočem niti vedet).
Meni je iskrenost na 1. mestu in če te ni, potem je tukaj nezaupanje, ki vse sesuje, odnos se ne more graditi naprej.

Povsod pa opažam, da mora človek imeti tudi srečo. Srečo v tem smislu, da ti sploh pot prekriža nekdo takšen, ki ti bolj ustreza. Sama lahko odkrito povem, da se mi ne da več iskat.

Ne posplošuj navedbe, da fantom iskrenost ni pomemba, na vse moške… Nekaterim je in to zelo. Tako kot zaupanje. Mimogrede; nisi edina, ki se ji ne da več iskati nekoga. Prej kot slej vsi pridemo do tega…

Ne vem, kje opažaš, da posplošujem na vse moške, saj sem pisala samo o svojih bivših.

Bodi srečna, da se ti je to zgodilo po dveh letih in ne še pozneje. Prenehaj se smiliti sama sebi, ker se ti je pravzaprav zgodil blagoslov. Radostno odpri oči, poglej v življejnje in obriši solze, ki jih ni vreden. Pozabi tega tepca, ki te ni zaslužil in se prični truditi zase, začni s tem, da se zjutraj pogledaš v ogledalo in se nasmehneš osebi, ki jo vidiš, prelepo bitje te gleda iz ogledala, pojdi na sprehod, pij dovolj tekočine, razmisli kakšne so bile tvoje sanje, preden si spoznala uničevalca slednjih. Omenjaš, da si se zaradi njega spremenila v služabnico.. prenehaj pogrešati tole in začni osrečevati sebe. Na tak način boš v svoje življenje pritegnila tudi ljudi, ki sovpadajo s tvojim bitjem srca. Nikoli drug človek ni edini vir naše sreče!!! Imej se rada!

acnitram- tudi sama sem ugotovila, da se lepim na narcisoide. Kaj je tu vzrok? Trenutno sem že dve leti v razmerju s takim človekom. Zavedam se, da je razmerje toksično in da bi morala že zdavnaj prekiniti. Pa ne zberem dovolj moči. Gre še za vrsto drugih problemov, ki mi to otežujejo, depresija, ekstremno slaba samopodoba, izoliranost od ostalih ljudi. Od kar sem z njim nimam več prijateljev. Od vseh sem se oddaljila in si zdaj nakopala še hudo socialno anksioznost. Sploh ne upam več poklicati kakšne bivše kolegice za pijačo. Že ob misli me grabi panika in tesnoba. Se nasplošno izogibam ljudem, pa hkrati počutim tako zelo osamljeno. Ta moški je trenutno vsa socializacija ki jo imam. Ko končava bom torej ostala popolnoma sama. Pa sem bila pred mesecem že skoraj odločena, da zvezo končam, a zdaj v tem obdobju? Si enostavno ne upam, sem ostala brez službe, brez nekih obveznosti in z ogromno časa za razmišljanje o mojem mizernem življenju.

Zmedena,

eden glavnih vzrokov je, zagotovo, med tistimi, ki si jih naštela- slaba samopodoba. Narcisi in narcisoidne osebe nas zavohajo na kilometre, ker vedo, da jim bomo vse pustili, vse dovolili. Samo da ne bi ostali sami, ali zapuščeni. Se še dobro spominjam, kako sem se počutila v tisti (baje da lepi? ne hvala! ) mladosti, ko sem se zaporedoma zatreskala v dva taka krvosesa, pravzaprav dušosesa. Kot da sem nekaj vredna le, če sem z njim, ker on je pa tako pameten in lep in zrel in blablabal….. Za zjokat. Vse bi naredila, samo da me bo imel rad ( hahaha rad, ja, kot da take osebe lahko imajo koga rade ). Iz vsake minimalne lepe besede ali geste sem si zgradila cel film, kako je prijazen, kako ljubezniv. Ma temu ne moreš reči drugače kot neke vrste blaznost! Blaznost, ki se rodi zato, ker si tako zelo potreben lepe besede, občutka, da te ima nekdo rad, da te posluša, da te VIDI… in potem ti tak primerek, da nekaj drobtinic, in plavaš v vsvojih namišljenih oblakih…. Žalostno, skrajno žalostno.

Pozneje ko sem sama delala na tem, nekaj pa v psihoterapiji, se je izkazalo, da sem po zapustitvi obakrat doživela PTSM, kar lahko kaže na cel kup reči, od nevroticizma do mejne osebnostne motnje… in tudi od kako daleč nazaj to v resnici izvira. Če tega ne bi razrešila, stavim glavo, da bi bila zdaj spet v taki zvezi, predpražnik svojemu tipu in brez kake prijateljice, isto kot ti navajaš. Ampak to je bolezen. Pri njemu -in tudi pri tebi (in meni ) ker ” normalen ” človek tega ne bo prenašal. Bo postavil mejo -tega si ne dovolim, na to in to ne pristanem, rajši odidem- in bo odšel iz takega odnosa.

Toplo ti priporočam knjigo V opoju narcisu (Palmer) -jaz bi jo zelo rabila pred 20+ leti, ampak takrat se o tem sploh ni govorilo! Edino , kar so moji prijatelji prepoznali v enem od “mojih” tipov je bilo, da je materialist (kar je sicer res, a to še ni najhujše ). Nobeden ni razumel, še najmanj pa jaz…

Hej, kako si? Nostalgicno sem prebrala zgornje objave. Javljam se vec kot leto po razhodu. Zelim samo sporociti vsem ranjenim dusam, da bo ok. Moj bivsi se ze pol leta na vse pretege trudi, da bi me dobil nazaj – ne hvala! Vcasih iz tako bolecih izkusenj rastemo in bolje poznamo svojo vrednost. V tem casu se nisem zapletala z nobenim, vzela sem si cas zase, potovala sama (ne dalec, po koronsko) in spoznala tudi nekaj novih ljudi. Tezko se zaljubim, tudi prvic je trajalo precej casa… Ampak sem ze na tej ravni mentalitete, da cetudi nobenega primernega vec ne dobim, bo cisto ok. Tudi sama lahko pocnem stvari, ki me veselijo ter bogatijo moj vsakdan in zivljenje. Upam, da si tudi ti bolje.

Jaz sem bila v podobni situaciji, tudi mislila kje sploh bom spoznala fanta (enako konec zveze po 10ih letih). Ampak nisem pričakovala niti, in sem ga spoznala na dvorišču čez ograjo. Ko res najmanj pričakujemo se zgodijo najlepši čudeži. Tako da upam da se ti je življenje lepo obrnilo na boljše in da si našla svoj mir.