S fantom (oba sva stara 28) sva se razšla pred enim tednom. 2,5- letno razmerje iznenada končal on, rekel je, da ne ve, če me ima rad oz. da me ima še samo malo rad in mu v zadnjem času nisem več toliko privlačna, ter da si zaslužim moškega, kateremu bom dosežek in me bo imel stoodstotno rad. Nekaj dni pred razhodom sva imela prepir, ki se je začel z debato o skupnem prijatelju, ki grdo ravna z ženskami, ker jih po tekočem traku “zavrže, ko mu več niso zanimive”. Fant mu je neke vrste malo zavidal, ker je sam bil pogosto od žensk zavrnjen in ima globoke frustracije v zvezi s tem. Rekla sem mu, da tak človek globoko v sebi ni zadovoljen in ga vprašala, če se mu ne zdi, da je imeti nekoga, ki te ima rad in ti je v oporo v vseh življenjskih situacijah, večji dosežek kot polnjenje ega z ženskami.
Ni mi takoj odgovoril s čim me je zelo prizadel, začela sem jokat in it proč od njega (nisem ga hotela pustit, samo čas zase sem želela), nakar je on pribežal za mano rekel tebe hočem, moje življenje je stokrat boljše s tabo, me dvignil in odnesel na posteljo, oba sva se jokala. Sva se pomenila, si rekla, da se ne bova razšla, da se boriva za najino zvezo (to sva si po vsakem prepiru rekla) isti dan sva še šla na izlet in se zvečer crkljala. Dva dni se nato zaradi določenih okoliščin nisva mogla videt, vedela sva, da se o tem prepiru še moreva pomeniti. Slišala sva se po telefonu a ni izrazil nobenega dvoma zato me ni preveč skrbel. Potem pa kar bum.
Sicer so bili prepiri v najini zvezi v zadnjem času precej pogosti. Pol leta v zvezi sem pričela z jemanjem kontracepcijskih tabletk, ki so mi (to sem šele zdaj ugotovila v pogovoru z ginekologinjo in sestro, ki je imela iste težave) postopoma zniževale libido in na koncu ga nisem več imela. Prej sem ga imela povprečno- do nadpovprečno. Padec libida sem povezovala s stresom v službi, veliko sem krivila sebe, da sem pač taka zdaj postala. Zmenila sva se, da me ne bo silil, da bova takrat ko si bom jst želela in se bo on pač samozadovoljeval, ko mu bo. Ampak men preprosto nikoli ni bilo, sem se prisilila, a je fant to čutil, počutil se je zavrnjenega. Jaz sem mu zmeri govorila da mi je atraktiven, vendar ne čutm potrebe. Veliko se je tudi trudil, da bi me vzburil (svečke, masaža, lupčkanje…) a ni šlo. Frustracije so se podzavestno kopičile na obeh straneh kar se je kazalo v pogosti jezi en na drugega in prepirih zaradi brezvezosti. Po vsakem prepiru sva vedla, da imava težavo a je enostavno nisva znala rešiti, rekla sva stvari s čim se lahko priloagodiva drug drugemu a vzroka s tem nisva odpravljala.
Sicer je bila najina zveza zgrajena na zaupanju, istih interesih, oba sva zelo občitljiva, veliko sva se pogovarjala in si stala ob strani. Ni bilo nobene skrivnosti med nama. Oba izhajava iz čustveno hladnih družin zato sva en v drugem našla zavetje in čustveno toplino. Razumela sva drug drugega. Bila sva najboljša prijatelja.
Na dan razhoda sem bila jaz v popolnem zanikanju, nekaj dni sem bila izjemno panična in ga klicala (klice je prekinjal) in mu pošiljala sms-e ter ga prosila naj nama da še priložnost da se pogovoriva bolj razumno. Ni mi odgovarjal. Vedela sem, da tut on neizmerno trpi zdaj. Potem sem nehala, čez en teden sm mu samo sporočila, da bi mu rada vrnila stvari ter da sem našla mir z njegovo odločitvijo in ga ne obsojam, ter da me skrbi zanj, če je vredu (Fant se zdravi sicer zaradi panične motnje in manjvrednostnih kompleksov). Strah me je postalo, da se bo zlomil, saj je bil že dvakrat v preteklosti psihiatrično hospitaliziran.
Takrat mi je odgovoril, da mu je grozen, da bi se mu zmešal, če bi me zdaj videl/slišal in da me bo kontaktiral ko bo to zmogel.
Zanima me kakšno je vaše mnenje glede preuranjenosti takega razhoda? Imam se za čustveno dokaj inteligentnega človeka, nikoli nisem imela občutka, da me nima rad, zmeri je dobro z mano ravnal in skrbel zame. Šele ob tem razhodu sem se začela poglobljeno ukvarjati v vzrokom najinih težav, prej sem se zmeri počutila dovolj varno. Spoznala sem kakšne so posledice kontracepcijskih in mi je zlo žal, da na to že prej nisva prišla. Jst ga imam neizmerno rada, pripravljena sem se potruditi za to zvezo, vpisala sem se na psihoterapijo, ker želim delat na sebi, se sama spoznat, odpravljat svoje zavore in ponovno odkrit žensko v sebi.
Se vam zdi, da če to povem tudi njemu, da si bo želel, da znova poskusiva. Razumem, da potrebujeva čas, ker mora vsak prvo delat na sebi, ker zveza taka kot je bila očitno ni imela prihodnosti.

Hvala za odgovor že vnaprej