razhod ali obdobje?
Pred nekaj meseci je fantu umrl družinski član. Dolgo je žaloval, ampak od takrat naprej se je spremenilo tudi med nama, ni se želel videvati, zaprl se je vase.. razumem šlo je za žalovanje. Ampak to še vedno traja, z mano se ne vidi, čeprav je z prijatelji ogromno skupaj, gre za čudno obnašanje z njegove strani, velikokrat ga vprašam ali mu več ni do nadaljevanja zveze in pravi, da mu je in da končal ne bo. Ali je to znak, da ga ne zanimam več ali gre za to da se s prijatelji bolj sprosti in v njih najde nekaj kar se lahko zamoti?
Uh. Mislim, da tole ne kaže dobro.
Odmisli smrt in žalovanje, kaj vama je ostalo od odnosa? Tudi če bi res rabil toliko časa za okrevanje, bi ti verjetno z malo več besedami razložil, kako in kaj. Če bi me hči vprašala za mnenje v taki situaciji, bi ji svetovala, naj se obnaša, kot da nima več fanta … in naj ga pusti pri miru, počaka na njegovo potezo.
Pozdravljeni,
sem poročen, oče dveh skoraj odraslih otrok. Z ženo sva skupaj že več kot 40 let. Imela sva se zelo rada. Večje težave so se pričele v letošnjem letu.
V kratkem bom dopolnil pogoje za pokojnino katere sem se neizmerno veselil, sedaj pa temu ni več tako.
Zadnje čase kakšna 2 ali 3 mesece sva z ženo v nenehnih sporih.
Pa bi kar na kratko opisal situacijo.
Očitki s strani moje žene:
Stalno zbadanje z alkoholom, čeprav alkohola ne pijem že veliko časa, imel sem obdobje 1 meseca ali meseca in pol, ko sem malo bolj pogosto pogledal v kozarec, vendar nikoli toliko, da bi lahko bilo kaj narobe, tudi doma nikoli nisem bil agresiven do nobenega. Takrat sem si želel le da me pusti pri miru. Vendar ne, takrat so se začeli verbalni napadi: “spet si pil, pa saj te vidim, da si pil, zapravljaš okoli, jaz pa moram delat in se ubijat….”.
Sam ji nikoli nisem očital zapravljanja, čeprav je namoj račun prihranila marsikateri evro, ker je denar kar kopičila vsa leta.
Noben od mojih zanancev ali prijateljev ni dober za mene – vsi mi želijo nekaj slabega in od mene vlečejo denar, kar seveda ni res.
Če že grem v kakšen lokal, sem najraje sam, če pa že kdo prisede se pač malo podružimo, skupaj kaj spijemo.
Ja in pri nas je navada, da če nekdo plača “rundo”, je nepisano pravilo, da si to dolžan povrniti in prav je tako.
Od tod očitek, da denar zapravljam za druge, družina pa trpi. V resnici se to ne dogaja ravno pogosto, mogoče enkrat na teden. Sedaj sem začel iskati lokale, za katere vem, da tam ne bom srečal nobenega od znancev in bom svojo kavico ali brezalkohono pivo spil v miru, da ne bi bilo spet očitkov.
Nenazadnje, me je pripravila do tega, da se izogibam ljudi.
Od kar imava otroke se je družini izogibala na različne načine, ne smem reči, da je bila slaba mama. Vedno je zadnja hodila iz službe, najpogosteje okoli 17. ure velikokrat še kasneje, tudi ob 22. uri. Ves ta čas sem sam skrebl za otroke. Ko je nastopil vikend sm morali “k babici”, tam so se spet drugi ukvajali z otroki.
Kopalnico skoraj nikoli ni počistila temeljito. Zdelo se ji je dovolj če z mokro cunjo obriše tla. Vodnega kamna nikoli ni čistila.
Enaka situacija je bila stanovanje in kuhinja. Zelo, zelo redko je brisala prah s pohištva, na očitek, da je paraha že na debelo, sem dobil odgovor: mene ne moti, če te moti pa ga obriši!”
Pečico v kuhinji tudi nikoli temeljito očistila, le obrisala z mokro krpa kar je bilo za njo dovolj. Vsae ožganine od pečenja so ostajale tako v pečici ot na steklu.
Ko smo kupili novo pečico, jo je takoj zažgala z marmelado iz smetanovih upognjencev – nikoli očistila -vse sem moral sam.
Ko smo šli na dopuste sem si vsako leto vzel kredit, da sem kril polovico dopusta – ona ga ni potrebovala saj je imela svoj naložen fond.
Nekoč je izjavila, če že ti plačuješ vse račune za gospodinjstvo in hrano, bom pa jaz plačala dopust. In, ko je napočil čas dopusta, je pričakovala, da ji bom dal denar. No in sem jo moral spomniti na njen pedlog in njeno izjavo. Seveda ji ni bilo po godu.
Družinskih prijateljev nimava. K nama ne prihaja nihče. Sama prijateljev ne želi, ker ti vedno nekaj želijo in niso iskreni.
Dejansko stanje mojega vsakdana:
ko se zbudim začnem pripravljati kosilo
po potrebi grem v trgovino in na kavo
pomijem in pobrišem posodo.
pospravim stanovanje, posesam, obrišem prah, očistim kopalnico (tega sama ni delala, ko je bila doma – na borzi)
ko je kosilo gotovo postrežem otrokom.
spet pomijem in pobrišem posodo.
počakam da se dama vrne vsa sestradana iz službe, takoj ko stopi skozi vrata ima servirano toplo hrano na mizi.
Nato se utrujena dama vleže in gleda TV turške limonade (pozimi), ali pa takoj zbeži k mami nekaj malih km stran.
Tam se ji izpove. Kaj je bilo v službi, kako je doma, kakšen sem do nje ipd.
Straši pričakjejo, da jim bom vedno na razpolago za delo. Pomagam jim pri skoraj vseh opravilih, če prav bi jim lahko tudi drugi sorodniki (zet, vnukinja.., ki dejansko živijo zraven njih). Vendar ko je poterebno kaj narediti, npr. kositi travo, delo v vinogradu ipd se vsi naredijo “francoze”, zato ta dela odpadejo name.
Ko je žena bila na borzi in sem sam delal, sem plačeval vse račune prav tako tudi hrano in ostale zadeve. Takrat sem rekel, “bomo že kako, nič se ne sekiraj”, ker je bila zaradi izgube službe v stresni situaciji.
Res se je takrat trudila s kuhinjo-kuhala. Vendar sem si ponavadi hrano pogreval sam, ko sem prišel iz službe.
Plačujem vse pristojbine za avto, ki ga sploh ne uporabljam, sama ga še tankat ne zna in ji moram biti še za to na voljo.
Če odprem vhodna vrata že slišim: “Kam greš?”.
Ko se vrnem s sprehoda ….vprašanje, “kje si bil?”, “si koga srečal?”, “to je bila pa dolga pot – sarkastično”.
Skozi ves čas in vsa leta vrši nadzor nad vsem kaj in kako se stvari dogajajo, vse bi rada imela pod kontrolo. Vsiljuje in posiljuje s svojimi idejami in mnenji, za katere je prepričana, da so edina pravilna. Zaradi tega smo že vsi živčni. Zaradi vljudnosti ji otroka ne povesta, da jima gre to na živce, vendar pa včasih le povzdigneta glas in jo malo umirita.
Kadarkoli ji sam kaj očitam in zadnje čase se je tega nabralo toliko, da mi gre resnično že vse na živce kaj in kako to počne. Seveda to tudi izrazim z negodovanjem. Ona pa to smatra kot psihično nasilje nad njo.
Sploh ne vem ali naj še odprem usta, ker jo moti vse kar rečem in na kak način rečem.
V vseh službah kjer je delala, je videla zarote, ki so jih drugi kovali proti njej. To je dnevno razlagala doma, jaz pa tega nisem želel poslušati in sem ji enkrat to tudi povedal, da je čudno, da ima vseh službah samo ona težave, krivi pa so vedno drugi. Lahko si mislite kakšna je bila reakcija.
seveda ona vedno pove samo svojo plat zgodbe in ji zato ostali kot je njena mama in oče nasedajo.
Ne živimo skupaj, vendar se žena ne more ločiti od svojih staršev.
Vsi oćitki venomer letijo name: “Vse skrivaš pred mano (1),… ti imaš nadzor nad vsemi nami (2)”, kar se nanaša, da ne more videti mojega TR računa (1). Zakaj bi ga pa morala videti, mene tudi ne zanima njen TR in ji tega nikoli ne očitam.
(2) Res je, da sem vsem doma, ko sem jim naredil e-mail naslove uredil tudi posredovanje vse dospele pošte na moj e-naslov. Vse to iz čisto preprostega razloga, prvi je bil varnost otrok saj sta takrat bila še mladoletna in želel sem videti korespondence, da ne bi zašla v kakšne “čudne vode”. Izkazalo se je, da sem ravnal pravilno, drugi pa, ko je žena izgubila službo, se je morala prijaviti na borzo.
Od tam so ji pošiljali obvestila o prostih delovnih mestih, vendar se na to ona ni redno odzivala, čeprav bi morala na e-pošto iz ZRSZ odgovarjati v roku 24 ur. Preusmeritev pošte na moj naslov je bila torejzato, ker bi lahko takrat ostala brez podpore iz ZRSZ, če na pošto ne bi odgovarjala v pravem časovnem roku.
Oče ji bo sedaj dal pisati zemljišče na katerem bi si lahko postavila hišo (pri 60. letih). Najprej sem bil zelo navdušen, skupaj sva iskala hišo, ki bi nama ustrezala.
Iskala sva primere kako urediti okolico, kjer pa spet želi dominirati samo s svojimi željami in idejami. Zaradi reda mene vpraša le kaj bi kje imel postavljeno, potem pa po raznoraznih zasukih obrne vse v svojo smer. Ker pa bo ta hiša v sosedstvu z njegovim očetom in mamo, bo moje življenje non-stop pod njunim nadzorom, česar si pa ne želim, želim si miru in neodvisnosti.
Ne vem kaj mi je storiti. Starejši otrok ima psihične težave in ni sposoben živeti samostojno, mlajši še študira, do konca študija ima še 1 leto.
Popolnoma sem v razsulu. Ali se naj ločim? Tako živeti ne morem več. Zelo pogosto razmišljam o samomoru, da bi prekinil to kalvarijo.
Prosim za nasvet.
Spoštovani boter,
Glede na vaše obsežno pisanje menim, da že imate odgovor na svoje vprašanje, vendar ga ne upate povedati na glas oziroma ga realizirati. Res je, pred leti sta si dala obljubo v dobrem in slabem, vendar to ne pomeni, da samo ena stran prenaša slabo. Dobro in slabo bi naj bilo v nekakšnem ravnovesju, ki s skupnimi kompromisi, uresničevanji želja drugega in pogovori doprinese k boljšemu življenju v dvoje. Vendar se tole manipulativno vedenje vleče že veliko predolgo. Zavedati se morate, da karkoli boste naredili, ne bo dvignilo počutja pri vaši ženi, za svoja občutja smo odgovorni sami in velik korak je že v tej smeri, da si jih priznamo. Vaša žena si jih ne, hkrati pa ubija vas, vaše želje in vaše življenje.
Vaša naloga pa je, da prevzamete odgovornost svojega življenja v svoje roke.
Naj vam povem, da sem tudi sama bila pred nekaj leti tudi v takšnem toksičnem odnosu, dokler temu nisem naredila konec in ponovno ugotovila kaj je življenje, kaj je nasmeh, radost in ponovno našla srečo. Nasveta kaj storiti, vam ne morem dati, ker gre za vaše življenje. Lahko pa rečem to, da je že zadnji čas, da postavite enkrat sebe na prvo mesto in si s tem dovolite postati močna oseba. Verjamem, da boste našli notranjo moč in odgovore, ki bodo doprinesli k boljšemu jutri.
Vse najlepše vam želim, 🤗
nevem123168, 16.06.2021 ob 08:14
Pred nekaj meseci je fantu umrl družinski član. Dolgo je žaloval, ampak od takrat naprej se je spremenilo tudi med nama, ni se želel videvati, zaprl se je vase.. razumem šlo je za žalovanje. Ampak to še vedno traja, z mano se ne vidi, čeprav je z prijatelji ogromno skupaj, gre za čudno obnašanje z njegove strani, velikokrat ga vprašam ali mu več ni do nadaljevanja zveze in pravi, da mu je in da končal ne bo. Ali je to znak, da ga ne zanimam več ali gre za to da se s prijatelji bolj sprosti in v njih najde nekaj kar se lahko zamoti?
Že vnaprej: ne poznam vaju, ali podrobnosti najinega razmerja – je bolj iz lastnih izkušenj ob izgubi bližnje osebe.
Kakšna punca si? V smislu kaj počneta skupaj, koliko se poznata itd.
Pri meni se je zelo veliko spremenilo naenkrat, prišle so nove zadolžitve, sprememba družinske hierarhije itd. Meni je bila še dolgo vsaka novost, podrobnost zelo odveč. Hkrati vsak žaluje po svoje – jaz sem si želela ali bolje rečeno tolerirala le najbližje prijatelje, kateri so me dovolj dolgo poznali, da jim še “potipat” ni bilo treba kako sem razpoložena in popolni neznanci, ki me še vprašali niso oziroma kateri niso postavljali podvprašanj.
Zdaj, če mu je npr. Umrla mami in mora prevzeti več odgovornosti za gospodinjstvo in mlajše sorojence potem nima toliko časa za npr. Gledanje filmov s teboj; ali če je izpad dohodka, nima toliko denarja za na kavo; ali če je samo utrujenali zaskrbljen ali je smrt za Covidom toliko bolj realna ne želi rizika…
Pač veliko razlogov je lahko zakaj nisi prioriteta, ki morda sploh nimajo veze s teboj.
Morda lahko poskusiš drugačen pristop (npr. Če je zdaj odgovoren za pripravo kosila, mu ponudiš pomoč), če se mora še za npr. Maturo učiti mu daj “mir”. V vsakem primeru pa sama presodi koliko imaš namen vlagati v vajino zvezo, se mi pa vseeno ne zdi kul postavljati ultimatov. Lahko ima tudi doma kakšne težave npr. Da kdo drug težje prenaša izgubo ali pa samo kopica novega.
Definitivno se strinjam s herotico, da ne čakaj v nedogled (3mesece je več kot dovolj dolgo), a hkrati se mi zdi, da si lahko bolj razumevajoča do stiske oziroma prilagajanja, bodisi kot punca, bodisi kot bivša.
Vsi nekako smatrajo, da je izguba bližnjega samo izguba bližnjega – zelo veliko stvari se zelo grdo razvleče, zato je nekako to “1 leto prebolevanja”.
V vsakem primeru veliko sreče.
Lp