Pozdravljeni,

Zadnje leto sem se znasla v stiski, najbolje opisem kot neke vrste depresijo. Preden zaspim se veckrat jocem, razmišljam o samomoru. Sedaj so se tudi moja čustva do partnerja, s katerim imam otroka ohladila. Želim si prekinit zvezo z njim. Ze več časa nimava odnosov, sama se izogibam objemov in poljubov. O težavah se sicer se nisva pogovorila. Ne vem ali se dela, da ne vidi, da imam/imava težave ali pa caka, da preprosto minejo. Vem, da se morava mi2 pogovorit.
potem je tukaj se moja mama, ki je zelo custvena, ko sem ji povedala za situacijo, se noče z njo sprijaznit in me “izsiljuje”. Poslala me je k dr na pregled. Situacija je se slabsa, ker je pred leti se tudi brat razsel. Vem da mi zeli dobro, ampak sama vem, da ce ne bom odsla, da bom vztrajala, da bom nesrecna…
kaj mi svetujete? Kako naj rešim zadevo?
Hvala

Mama te ima rada in ti želi dobro. Na tebi je, da se odločiš in poiščeš storkovno pomoč, ker kot izgleda si ravno ti sama sebi največji problem.

Bo malce daljši in razvejan odgovor – malo potrpljenja z mojim ne-kratkim in ne-jedrnatim odgovorom 🙂 ne poznam tvojih osebnih okoliščin.

Imam pa kratki in jedernati nasvet, ki velja ne glede na ostalo:
vzemi si zvezek in kuli, ko npr. Otrok in partner že spita; in si napiši “zgodbico s srečnim koncem”, da identificiraš možne izhode, rešitve, razloge v tretji osebi. Vsak ima zase drugačne, subjektivne standarde in zahteve npr. Jaz sem fit, če vsako jutro pretečem 5km, sosed je fit, če ni zadihan, ko prenese gajbo piva in tri vrečke čipsa od hladilnika do kavča
Opomba: pa zelo resno naj bo misel samomora prestavljena na jutri!
Po kopitu: “Zlatka” je bila že celo leto žalostna. Nikakor še ni mogla otresti črnega oblaka nad seboj, začelo se je, …
…njen partner “Željko”, ni bil kaj prida v pomoč, vedel se je kot, da bo samo od sebe minilo, če se dovolj dolgo pretvarja, da ni nič narobe. Če bi … (Opis poteka)…

In ta dolga obrazložitev:
* Če je nastop depresije zaradi kemičnega neravnovesja, antidepresivi pomagajo – te predpiše psihiater po (strokovni) presoji in je tako kot če greš po antibiotike k osebnemu zdravniku – en “pač” in nič šokantnega, sramotnega, večnega, ampak “pač”. Nihče se ne zgraža, če greš po aspirin/Lekadol v lekarno, ker te glava boli, po antibiotik, ker si prehlajen ali v trgovino po tampone. Ta grda stigma okoli antidepresivov je tako kot, če bi se odrekal protibolečinskim tabletam ob zlomljeni roki, ker bodo “drugi mislili, da sem narkoman”.
Hkrati pa tudi nimaš na čelu napisano.

* Ne vem koliko je tvoj/a sin/hčerka star/a – če je mogoče poporodna depresija.

* Življenje ima svoje vzpone in padce, ki jih moraš začasno potlačiti – potem pa “zmanjka časa” za predelati in se zagnoji.
Nisi “problem”, če si žalosten npr.
Zaradi smrti v družini, ki se potlači ob obveznostih okoli pogreba, otroka, dediščine, financ službe itd.
Zaradi izgube službe, ki s seboj povleče druge probleme npr. Vprašanje plačevanja kredita, negotovost, stres ob iskanju nove zaposlitve itd
Zaradi korona-krize ali selitve ali spremembe zaposlitve, ki ti poruši “podporni sistem” in rutino s katero si lajšal dnevno spopadanje s stresom.

* In smo pri vprašanju “vzročnost ali sopojavnost”. Ali je razlog, da smatraš razhod za rešitev? Po zgornjih primerih: če se s partnerjem razideš, ti babica ne bo vstala iz groba…
V bistvu me je ravno to najbolj skrbelo. Razhod s partnerjem, s katerim imaš otroka je velika sprememba in nosi veliko posledic – medtem ko tvoje čustveno stanje lahko ostane enako in/ali poslabša. Če je on “kriv” npr. Te varal, te psuje, popiva naokoli, ti grozi z nasiljem – ni debate, odidi.
Če pa ni nič naredil in ne ve kaj pomagati npr. Vidi, da si spet žalostna in se gre z otrokom igrati ali pa začne pomivati posodo, pa preveri položnice…
Ni psihoterapevt in ne more delati čudežev, marsikdo ne more drugega kot dati prostor in zmanjšati vsakodnevno “butasto” breme npr. Pranje perila.
Verjamem, da je zoprno, samo drugo možno plat želim izpostaviti.
Vedno pa sem bila precej občutljiva na izrazoslovje “se moramo pogovoriti” zaradi lastnih negativnih izkušenj.
Včasih pogovarjanje ne pomaga – neumni primeri: če te je varal se nimaš kaj pogovarjati; če je “problem”, da že 5let pušča WC dvignjen, kaj se bo po pogovoru spremenilo in zakaj ni bil po 5ih dneh zveze; če hočeš, npr. dve uri na teden za kavo s prijateljicami, se ne pogovarjaš ampak zmeniš “pošteno” npr. “Ej, a imaš lahko ob torkih ti ta malo čez, da grem na kafe, ti pa greš za dve uri ob četrtkih – ful bi mi prav prišlo malo “Me-Time”-a”. Če pa ga želiš samo obvestiti, potem pa spet ni pogovor; prav tako ultimati in izsiljevanja “delaj kar rečem, drugače grem”.
Pogovor (ne klepet) je nekaj na kar se pripraviš z rešitvami, kompromisi in razlogi.
Da ne bo pomote – čustva so pomembna; samo, če te nekdo napade “čutim, da me ne maraš dovolj in sem zato nesrečna” bo vsak gledal kot tele v vrata. Če obrazložiš z “nikoli ne greva na večerjo” bo vsak odgovoril “zakaj pa ti ne povabiš” ali “nisem vedel, da ti toliko pomeni”, mogoče še kakšen veljaven razlog “kredit imava in šparava – a nisva oba rekla, da morava zmanjšati stroške”…
(Seveda, je drugo, če ga vsak teden cukaš za rokav “ej, ful se mi ne da kuhati – me pelješ na večerjo, glej nova indijska se je odprla, ooo XY je povedala kako je bilo fajn, ej, že ful dolgo nisva šla ven, dej a greva ven jesti – jaz častim” in je največ od njega en mmhmm, medtem ko bulji v svoj telefon).

To so vse stvari, ki se hitro in grdo akumulirajo potem pa je ena “butasta” malenkost, tista kaplja, ki sodu izbije dno.
Ne bom rekla, da ostani ali zapusti partnerja – samo odloči se na podlagi dejstev, ne ugibanj, z realnimi pricakovanji ter z zavedanjem “posledic” (ne groženj ampak npr. Če se razideta in boš slabe volje, mu ne boš mogla reči “nesi smeti”, stanovanjski problem bo potrebno rešiti, varstvo vajinega otroka bo moralo biti vnaprej dogovorjeno ne s kavča “dej ti se igraj z njim/njo” /// hkrati pa ne bo npr. Prepirov okoli nepomite posode, pa dvignjene WC školjke)…
Naj bo informirana trezna odločitev.

Pa še beseda okoli tvoje matere: ne vem ali je tako rekla ali tako izpadlo…
Kakšna ***, zdaj se zaradi njenega ponosa ne smeš raziti s svojim partnerjem, ker je tvoj brat že ločen in bodo sosedi tvojo mami “čudno gledali”?
Ja, halo!?! Je tvoja mami določila, da bo en odvetnik, drugi zdravnik, sosedi pa favš? Pa en rabi BMW, drugi mora voziti Mercedes, drugače mamin dovoz “ne bo zgledal” za božič.
Glej, sej se strinjam, da se, z otrokom/skupnim domom ali brez, ne prekinja večletnih zvez čez noč; hkrati pa ne podpiram, da se ostaja v zvezah za lasten status, kaj šele za tujega.

V vsakem primeru pa se drži – veliko sreče, ne glede na to kaj se boš odločila.