Pozdravljeni,

saj ne vem, kje naj začnem…v meni že zadnjih par mesecev divja vihar. Naj razložim, v zvezi sva dobrih 10 let, 3 otroci, od tega 2 predšolska. Po eni strani sva si podobna (oba sva imela težko otroštvo) po drugi pa popolnoma različna. Jaz organizirana, vedno v pogonu, ambiciozna, delovna, on bolj na izi, “saj bo”…V vseh teh letih nama ni bilo z rožicami postlano, prej študentka, pa brez službe, delala po gostilnah ob majhnih otrocih, da sem zaslužila kaj denarja, vedno sem si našla delo, od čiščenja do česarkoli, da smo imeli za nekaj osnovnih stvari. On pa že vsa ta leta opravlja isto delo in kljub temu, da velikokrat ni delal niti par ur na dan, si ni našel ničesar za zraven, ničesar, da bi pripomogel k temu, da živimo normalno, da imamo osnovne stvari…Vedno sem ga zagovarjala, vedno verjela vanj, mu stala ob strani, nas rinila naprej…Tudi, ko nama ni nihče drug od družine stal ob strani, sem se jaz borila za nas…verjela, da enkrat bo drugače. Vmes sva imela še kup drugih težav, s stanovanjem, s splavi, zanositvami, moje zdravstvene težave, in nekako sva toliko let furala na ta način…Vmes sem se večkrat vprašala, ali nekje drugje obstaja tudi nekaj drugega, drugačnega, kjer me bo nekdo cenil, spoštoval in me ne jemal za samoumevno. Večina mojih prijateljic je rekla, da bi že zdavnaj znorele in bi bil ogenj v strehi, da definitivno ne bi podpirale vsega tega tako dolgo… Ko so bili otroci dojenčki, jih ni kaj dosti rihtal, sploh ta velika dva, tretjič je potem kdaj pa kdaj previl, nahranil,…Na porodniški sem bila samo 3., prve dvakrat sem šla prej delat zaradi financ…če sem mu rekla, da nimamo denarja za hrano je rekel, jaz tudi nimam in sem mogla potem jaz čarat, si kdaj sposodit od sorodnikov, če se je dalo, urejala sem vse papirje, plačevala položnice (večinoma vse jaz, tudi kakšne njegove, ne samo skupnih in mojih), kuhala, prala, skrbela za dom…saj ne rečem, zadnje par let se je malo popravil pa kaj tudi naredil doma, samo je bil 99% dni prej doma kot jaz…kasneje šel, prej prišel…ko sem delala 2 službi, da smo nekako živeli, mi je govoril, ko sem ob vikendu zaspala sredi dneva, da še takrat, ko sem doma raje spim, ni pa razumel, da sem na smrt izmučena, in, da bi on s svojim sodelovanjem in pripravljenostjo, da bi naredil kaj za nas, mene razbremenil…če se je le dalo, se je izognil delu oz. izkoristil priložnost, da je prej končal, čeprav dela zase…jaz moram delati, ker, če bi bila skoz doma, bi se mi zmešalo, potrebujem ta odklop od doma, neke izzive, ne maram stagnirati…ampak vseeno, pričakovala sem, da bo kot mož in oče poskrbel/dal vse od sebe za družino. Jaz ga nimam za slabega človeka, samo prioritet ni imel pošlihtanih in pa ostal je nekje v začetku 20. let. Oba sva sedaj v tridesetih, jaz nekaj let mlajša od njega.
Vmes sva imela že nihanja, nekaj let nazaj sem že rekla, da nisem srečna, da tako ne gre pa sem po parih dneh mu dala še eno priložnost, saj mi družina največ pomeni…in kljub vsemu sem verjela, da bo drugače…sčasoma, dokaj hitro, smo bili spet v starih tirih. Vendar, takrat se nama je ogromno dogajalo, urejanje stanovanja (smo dvignili hišo in uredili mansardo), tretja nosečnost, skoz akcija in nekako čas pade mimo…ampak še zmeraj, večino teh del sem jaz financirala, vedno iskala neke priložnosti, kako bom lahko si toliko uredili, da bomo normalno živeli, on pa spet ni kaj dosti vložil v to…vedno je rekel, a ti je denar tako pomemben!? Meni?! Ki vsa ta leta sebi nič ne privoščim, ki dam vse za nas, družino, on pa del denarja, namenjenega za stanovanje porabi za motor, izpit in kaj jaz vem kaj še…Občutek sem imela, da bolj kot se trudim, manj sem vredna. Kot večino svojega življenja…taka sem, izredno ustrežljiva, pomagam drugim, pripravljena marsikaj narediti, in to me povsod tepe, tudi v službi, saj ljudje ne znajo tega ceniti…
Letos v začetku leta pa sem čakala, če bo kaj z najinimi načrti, da dokončno uredimo stanovanje in se poročiva (kar sva se pogovarjala že zadnjih par let, da bo l.2019 leto poroke). In seveda z vsem tem ni bilo nič, ker kar naenkrat ni bilo več denarja…ne za dokončno ureditev stanovanja, niti za poroko…in to me je res prizadelo…res je, da sva se nehala pogovarjati, samo otroci in splošne stvari, nič kaj dosti o naju…jaz sem vedno poskušala na lep način mu sporočiti, da če bo razmislil, da bo treba kaj drugače zagrabiti, delo v službi, doma, skrb za otroke, druge sprotne stvari…nisem nikoli ostro ukrepala ali mu jasno rekla tako pa tako bo…on pa tudi ne, saj mu ni bilo hudega…nekdo je ves ta čas skrbel zanj (več ali manj). Ne rečem, da sem jaz angelček, imam tudi svoje napake, vendar vem, da sem za nas vedno dala več kot 100%. In to dogajanje letos, je bila kaplja čez rob…počutila sem se neljubljeno, samoumevno, ranljivo, prizadeto, razočarano in od vsega tega na smrt utrujeno…Sem mu poleti rekla, da ne gre več, sva se razšla….jokal, prosil, nadziral, čustveno izsiljeval, meni je bilo pa hudo, ko sem ga gledala in najine tri zaklade tudi, kako so žalostni…sem ga po nekaj tednih vzela nazaj, na prvem mestu zaradi nas, ne zaradi naju…saj ga imam rada, samo ni tistih čustev, iskrice, tiste povezanosti…V tistem času, ko sem ga vzela nazaj je bil bolj ljubeč, se je trudil doma, obljubljal, kako bo več delal, jaz pa nisem bila srečna. Počutila sem se ujeto…ker je videl, kako mi je, da nisem ok, je pritiskal name, zakaj sem taka. Jaz pa sem bila čisto depresivna…nihala med tem, kaj si želim jaz in družino, ki mi pomeni največ na svetu. po parih mesecih sem ponovno prekinila z njim, vendar je meni spet grozno hudo. Enako kot nekaj mesecev nazaj, nič ni lažje…želim si, da bi se bolje počutila, da bi bila srečna, po drugi strani me pa ubija, da nismo več družina…kako bom to predelala? a sploh bom?kaj, če ugotovim, da je bila napaka, mi bo kdaj žal? Milijon nekih vprašanj, na katere žal nimam odgovora. Vsak dan umiram na obroke. Eno minuto si rečem, saj bo, pojdi ven, na telovadbo, karkoli, naslednji trenutek pa jok, žalost in vse ostane zgolj pri načrtih v glavi…občutek imam, da sem razdrla družino, samo jaz tako ne morem živeti…želim si čutiti ljubezen, predanost, povezanost…on zdaj zatrjuje, da me neskončno ljubi in bi vse naredil za nas, ampak jaz ne morem svojih čustev kar vklopiti. Hudo mi je, ker vidim, da je prizadet in tudi meni ob tem ni vseeno. Vedno je in bo oče najinim trem zakladom….vem, da tako, kot je bil na začetku ne bo več, da tudi drugje mine zaljubljenost, ampak vseeno, si želim večje čustvene povezanosti, pripadnosti, ne zgolj kot mama in oče. Bo drugače, če bova oba delala na sebi in se mogoče kdaj vseeno spet najdeva? Po eni strani bi šla naprej, po drugi me pa še vedno vleče k njemu, k nam…Je to navada, odvisnost? Ali mine, ali bo bolje, bo drugače? Zadnje čase hodim na terapijo, ki mi momentalno pomaga, potem me pa spet povleče nazaj…tudi terapevtka pravi, da tak odnos ne moreva več imeti, da kakšen zgled dajeva tudi otrokom, da je treba za dobro otrok in družine, zanemarit sebe in trpet v odnosu, kjer nisi srečen…kar pa definitivno ne želim, da moji otroci to počnejo tudi sebi…Kako ste drugi predelali vse to, ste bili v dvomih, vas je tudi tako razjedalo od znotraj…