Pozdravljeni,

berem na sosednjem forumu o situaciji, ko je ženska v partnerstvu z nekom, s katerim se v odnosu dobro počuti, je vse ok, ga ima rada, pa vendar ji iz glave ne gre nekdanji partner, kot njena velika ljubezen, za katerega pa ve, da ni primeren zanjo in da je bolje, da nista skupaj, čeprav je privlačnost obojestranska. Zanima me, kakšno je vaše mnenje o takšni razdvojenosti, ko ima nekdo ob nekom varnost, je na videz vse idealno in obstaja ljubezen (ne gre za nek mrtev, neosrečujoč odnos), po drugi strani ga pa LETA (torej ne gre za neko muho enodnevnico) neustavljivo vleče k neki drugi osebi, glede katere pa obstaja strah, da ne bo vse tako, kot mora biti, da bi ta brezglava privlačnost, morda tudi slepa ljubezen, vodila v nesrečo?
Ali je to mogoče, da se toliko časa ohranja neka romantična občutja o neki osebi? Ali res obstaja tista ena, največja ljubezen v življenju, ki je nikoli ne pozabiš, ali gre tu bolj za karakter osebe, ki tako čuti (ne vem, morda beži od stvarnosti, si ustvari nek sanjski, idealistični svet, v katerem postavi na piedestal dotično osebo, ki je ravno prav oddaljena, da se lahko ohranja ta občutek popolnosti)?
Hvala za vaš odgovor!

Ekaterina

Privlačnost ni ljubezen. Ne vem če ste opazili, da ste v svojem vprašanju postopoma začeli enačiti tadva pojma. Nasploh so s temi besedami in definicijami same težave. Če bi se glede privlačnosti še nekako lahko poenotili, ima o ljubezni vsak svoje predstave. Zato se bom v nadaljevanju odgovora (kot se tudi na splošno v vseh) pojmu ljubezni poskušal izogniti. Ženska, o kateri pišete, se je odločila za odnos s partnerjem. Kakršen koli že ta odnos je, je resničen, realen, krvav, zaresen,… Skratka, je ODNOS! Kar to žensko povezuje s tistim drugim moškim pa NI ODNOS, ampak so zgolj njena občutja, predstave, lahko tudi napišem kar iluzije. Odnos ni to kar čutimo, ampak to kar z nekom ustvarjamo. Odnos ni nekaj, kar je v nas, ampak je intimni skupni prostor med dvema, ki ga ustvarjata vsak dan znova. V zaresnem odnosu sčasoma zmanjka prostora za iluzije. Namesto tega, kar bi želeli in o čemer sanjamo, ostane to, kar je in česar sta partnerja zmožna. Ko postane stik s to realnostjo pretežak, dostikrat pobegnemo nekam, kjer si lahko za vsaj kratek čas oddahnemo. Ta ženska si je za tak »oddih« očitno izbrala namišljeni romantični odnos z nedosegljivim oziroma prenevarnim moškim. Seveda se ta privlačnost, morda celo zaljubljenost lahko ohranja dolga leta, ravno zato, ker gre za iluzijo, ki lahko vsakič znova štarta iz začetka. Če bi ta privlačnost/iluzija bila enkrat izživeta in bi trčila ob čeri realnosti, bi se, če ne prenehala, vsaj zelo spremenila. V vsakem primeru pa bi ta ženska naletela na zelo enake težave, kot jih ima v zdajšnjem odnosu. V bistvu ste že sami na koncu vprašanja zadeli bistvo. Ta ženska v sebi še vedno goji up (iluzijo) po idealnem moškem, ki jo bo v vseh ozirih osrečil in poskrbel zanjo. Takega moškega seveda ni.

Zgoraj napisano ne pomeni, da morda ta drugi moški ne bi bila »boljša« izbira. Sploh ne gre za to. Pomembno je ločiti odnos od iluzije. Se zavedati, da v vsakm odnosu pridemo do točke, ko nam je težko, ko ni tako, kot si želimo. Da nam bodo pri vsakem partnerju stvari, ki nam bodo všeč in ki nam ne bodo. Vztrajati v odnosu, sprejemati partnerja, takšnega kot je, hkrati pa ga spoštljivo in naklonjeno spodbujati, da se skupaj z vami trudi za nadaljnjo rast odnosa… Če bi že poskušal definirati ljubezen, bi začel s približno temi besedami. Izgleda, kot da ima »vaša ženska« težave s sprejemanjem odgovornosti za svoje življenje, čustva in ravnanja. Če želi najti nek mir in vsaj ublažiti to svojo razdvojenost, se bo morala naučiti kontrolirati tok svojih misli in bolje upravljati s svojimi čutenji in preko tega najti boljši stik z realnostjo. Če se je odločila za odnos s sedanjim partnerjem, potem bi bilo modro svojo energijo usmeriti v ta odnos. Vsako sanjarjenje in podpihovanje prijetnih (?) čustev v zvezi z drugim moškim je prav tako nesmiselno, kot bi bilo omamljanje z alkoholom ali mamili. Čeprav morda ne izgleda, kakšne bistvene razlike res ni. Če že kaj, je ljubezen na prvem mestu predvsem odločitev. Ta ženska se mora enostavno odločiti in potem v tej odločitvi vztrajati. Ali pa dokončno odnehati in tako sprejeti novo odločitev. So tudi privlačnosti, ki jih ni moč zatreti, se jim odpovedati, ampak jih je enostavno treba toliko izživeti, da se po pristni poti premaknemo naprej. V konkretnem primeru bi ta ženska »morala« prekiniti s svojo iluzijo. Ali se ji je sposobna odreči, spredvideti, da gre za iluzijo ali pa jo bo treba izživeti in jo tako ugasniti?! To je njena resnična dilema, njena odgovornost, predvsem pa njena ODLOČITEV. Dokler je ne sprejme in pri njej ne vztraja, bo razdvojena. Ker ji vsaj v enem pomembnem delu ni toliko do resničnega odnosa, ampak ima še vedno raje sanjarjenje in iluzije.

Lepo vas pozdravljam

Tukaj se vam še v svojem imenu zahvaljujem za tako iskren in izčrpen odgovor. Sama sem po dveh letih “pristala na trdih, realnih tleh”, kdo in kakšen je moj partner. Do sedaj zaradi zaljubljenosti gojene iluzije so se razblinile in zdi se mi, kot da moj partner sploh ni tisti, v kakterega sem se zaljubila. Dejansko se mi zdi, kot da se je spremenil za 100%, čeprav sam trdi, da je popolnoma enak kot na začetku. Kar šokirana sem, kako tuj se mi zdi sedaj in kako so me nekatere njegove lastnosti začele odbijati. Ves ta čas sem ga imela za idealnega partnerja in tako hudo mi je, ko kar naenkrat sploh ne vidim prihodnosti z njim, čeprav gre še vedno za isto osebo z istimi lastnostmi. Kar naenkrat se prepirava zaradi stvari, ki so baje že od začetka prisotne v najinem odnosu, pa jih jaz sploh nisem opazila. In če sedaj pogledam nazaj in realno-je res-vse to je že od začetka najin odnos, le da sem jaz opažala in zaznavala le stvari, ki so mi godile..Partner počne iste stvari, ko jih počne že skos, le da jih sedaj opažam in jih ne prenašam. Po drugi strani mi dvori fant, ki je v moji domišljiji sanjski in veliko boljši od mojega partnerja. Zavedam se, da sem tudi sovjega fanta na začetku veze videla tako sanjskega in popolnega kot tega “snubca”. In skušam biti realna, da ni moj fant nič “slabši” od tega, le da ga sedaj vidim takega, kot dejansko je. Kakršen bi postal tudi “snubec”
Ne gre za odločanje, s kom bom, vprašanje je, ali sem sposobna sprejeti mojega fanta takega kot je. Trenutno ena sama zmeda

Meni ni jasno kako lahko nekdo v isti sapi govori da je odnos v katerem trenutno je, srečen,da je vse ok, da je ljubezen, da je varnost in istočasno sanjari o nekom drugem??!! Pomoje ne more biti tako zadovoljna z resničnim partnerjem, v tej iluziji išče neko vznemirjenje, nekaj kar v resnici nima, nekaj ji manjk ..ne vem no, jaz si tako razlagam.
Pomoje se še ni soočila s sabo.

Tole je zelo dober opis prehoda iz zaljubljenosti (ki je že po definiciji projekcija lastnih želja na osebo, ki tej definiciji ustreza v kakšnem delu) v ljubezen – ali pa prekinitev zveze.

Upam, da ti uspe prehod v ljubezen. Ne bo pa šlo brez dela na skupnosti in sebi in številnih pogovorov.

Pa veliko uspeha!

Ne, ni se še soočila s sabo. Najbrž gre za forum Čustvena inteligenca, tam neprestano nekaj razpravljajo o tem. Odgovor Izidorja Gašperlina bi lahko odgovoril na večino tistih prispevkov na to temo.

To je res, kar je Izidor zapisal, lahko potrdim na lastnem primeru, saj sem imel s tem sanjarjenjem tudi sam precejšnje težave. S sanjarjenjem samo po sebi še ni nič narobe, dokler to ne trči na “čeri” realnosti. Realnost je seveda drugačna, sajnač pa hoče svoje sanje na vsak način prenesti v realnost. Takrat pa pride do problemov. Sanjač se svojim sanjam težko odpove, ker ga omamljajo. Predstavljajo mu nadomestek za tisto, kar bi v življenju rad ali celo potrebuje, pa ne more ali ne zna doseči.

Večkrat sem na tem forumu omenil t.i. nevrotike(oz. tiste, ki jim jaz tako pravim) in tudi to je ena izmed stvari, ki jo radi počnejo. O tebi(kot o tvojem partnerju ali kot tvojem otroku) imajo izoblikovano neko predstavo, a žal ta predstava živi samo v njihovi glavi, v njihovih sanjah. Ti, ti si pa drugačen in nikoli ne boš ustrezal kalupu iz njihovih sanj. In nato se začnejo problemi v odnosih. Neprestane blamaže v smislu: kaj moraš biti, kako se moraš obnašati, v čem vse jim moraš ustreči, v kakšno barvo las mora imeti tvoja izvoljenka, zakaj vajini otroci ne bi večkrat pri njih prespali, ipd … in to se enostavno nikoli ne konča. Iluzija o neki osebi je iluzija o neki osebi, ta oseba je pa resnična in nima nobene potrebe, da bi njihovi iluziji ustrezala. To je samo drugačna manifestacija problema, ki ga opisuje Ekatarina. Ne gre za odnos z resnično osebo, ampak za odnos z iluzijo o tej osebi, kot je Izidor na nek način zapisal.

To vem zelo dobro, da to počnejo, ker sem to počel tudi sam.

Saj to je to-vse je lahko v redu, res vse, samo ni več vznemirjenja, ni več tako močne strasti, partner ni več uganka, ni več izzivov…pri nama imam včasih občutek, kot da sva samo zelo dobra frenda, cimra, ker ne začutim več njegovega dotika kot mravljincev po telesu, ker nimam več potrebe poiskat njegove roke, ker so poljubi kratki, bežni…in če pomislim, da nikoli več ne bom doživela tega vznemirjenja, ko se prepletajo prsti, tako močne strasti, da se ti vrti v glavi…jaz pa vse to rabim

Sonče

Kar opisujete, se na tak ali drugačen način sačsoma zgodi vsem parom. Nekateri najdejo drugačne poti in si znajo znova priklicati vsaj podobne trenutke strasti. Drugi ugotovijo, da tega niti ne “rabijo” več toliko. Tretji se “naučijo” s tem živeti, a v sebi ves čas čutijo neko močno pogrešanje. Nekateri si strasti potešijo izven odnosa v aferah. Nekateri iz odnosa odidejo in si poiščejo novega partnerja. Kaj je za koga prava rešitev, odloča vsak sam. Vsak nasvet je tukaj odveč.Vseeno pa lahko priporočim, da se partnerja najprej potrdita in preverita prvi dve možnosti. V tem primeru je prvi korak odkrit pogovor, o tem kar je bilo in česar zdaj ni več, pa to pogrešata, si želita. Z leti privlačnost, ki je napajala strast, zagotovo postopoma poneha. Zato hrepenenje po njej ni prav smer. Treba je ustvariti novo, drugačno privlačnost. To pa ni možno brez medsebojnega zaupanja, sodelovanja, zavezanosti in vztrajanja.

Lepo vas pozdravljam

Tole je zelo dober opis prehoda iz zaljubljenosti (ki je že po definiciji projekcija lastnih želja na osebo, ki tej definiciji ustreza v kakšnem delu) v ljubezen – ali pa prekinitev zveze.

Upam, da ti uspe prehod v ljubezen. Ne bo pa šlo brez dela na skupnosti in sebi in številnih pogovorov.

Pa veliko uspeha![/quote]

Zanimivo, da sem v tej temi našla potrditev tistega, kar sem do zdaj samo slutila. Zgodilo se mi je, da vzdržujem neki iluzorni, domišljijski odnos z meni izjemno privlačno osebo preko spleta, tudi v živo poredko že vrsto let. Zame je sanjski partner, ampak sploh ga dobro ne poznam in dvomim, da bi se nama v realnosti izšlo. Slutila sem že sama in iskreno prišla do sklepa, da to počnem zato, ker mi je tole lažje kot resnični odnos z nekom, ki bi prinašal dobro in slabo. Vmes sem celo imela nekaj vez, a vedno znova se vračam k “idealnemu sanjskemu partnerju”, ki je tak le v moji lluziji…. Zakaj ne poskusiva tudi v resnici skupaj? nemogoče, ker je on zame veliko prestar in v neki vezi, ki ga zgleda tudi ne osrečuje zadosti.