Pozdravljeni!

Nikoli si nisem mislila da bom pomoč iskala na forumu, vendar več ne vem na koga se obrniti in od koga nasvet upoštevati.

Problem je sledeč; stara sem 24 let, partner nekaj čez 30. On zaposlen, jaz končujem s študijem. Brez otrok.
Skupaj sva dobro leto in pol. Najina veza je že od začetka precej turbolentna; polna vzponov in padcev. Po pol leta me je on pustil, zaradi njemu »nepremostljivih razlik v dojemanju sveta in veze«. Jaz sem bila totalno šokirana, padla sem v depresijo in bila globoko razočarana, saj sem ga imela za ljubezen svojega življenja. Po enem tednu me je prosil da bi ponovno bila skupaj in jaz sem, seveda, pristala na to.

Najina veza je bila že od začetka takšna: ko mu kaj ni odgovarjalo, mi je dal pogoj ali se odpovem določeni stvari ali pa ostanem brez njega in najine veze. Tako sem se odpovedala celi vrsti prijateljev, spletnim omrežjem, druženjem, žurom itd. Živela sem le zanj in za najino vezo ter ji podrejela vse drugo. Sedaj pa ko zaključujem s študijem sem se odločila da se še malo podružim s prijatelji (in prijateljicami), zato zopet hodimo na skupna kosila, pijače (kava, čaj) in se družimo (ob normalnih urah). To pa partnerju nikakor ne odgovarja in me pogosto vrže na ignor, saj ni po njegovo. Višek njegovega ljubosumja pa je bil leto na neki zabavi, kjer sva bila skupaj in sva tudi nekaj spila, saj naj bi potem prespala pri prijateljih. Po zabavi je vztrajal da bo vozil, ker mu nisem dovolila je znorel in me odvlekel do avta. V avtu je začel vpiti name in mi izrekel najhujše možne žaljivke ter me udaril in mi zvijal zapestja na roki, saj je trdil da sem se spogledovala z drugimi, kar sploh ni res. Jokala sem celo pot saj sem mislila da naju bo oba ubil z vožnjo. Tisto noč sem prespala še pri njemu, saj nisem mogla nikamor, vendar sva spala ločeno. Naslednji dan se je obnašal kot da ni bilo nič. Ko sem mu povedala zakaj sem v šoku in objokana je trdil da se tega ne spominja in da ne more biti res. Rekel je da mu je žal. Opravičil se ni, vendar mu je bilo videti da mu je hudo in da obžaluje incident. Nekako sva šla preko tega. Za to nisem nikomur povedala, vendar so prijatelji opazili da je z mano nekaj narobe. Pravijo da odkar sem v zvezi sem drugačna in da delujem nesrečno ter izčrpano. To so opazili tudi moji domači, ki so mnenja da fant slabo vpliva name. Bili so tudi priča njegove zadirčnosti name, kar jih je prizadelo.

Pred tednoma sem bila pri zdravnici zaradi slabega počutja. Postavila mi je diagnozo izgorelost oziroma izčrpanost in svetovala obisk psihoterapetva, vedar še nisem šla do njega saj nimam časa. Vse to pa me je privedo do poglobljenega razmišljanja o najini vezi. Prišla sem do zaključka da tako več ne morem živeti in da je najverjetneje čas za razhod. To je opazil tudi partner. Med vrsticami sem mu včeraj predlagala razhod, kar ga je možno prizadelo. Dejal je da več nima volje do ničesar in da se mu zdi kot da umira, saj da je imel le mene, sedaj pa nima več ničesar. Zaradi tega sem zelo žalostna in zaskrbljena, saj nočem da kdorkoli trpi zaradi mene. Vse bi dala, da bi bil srečen, zato ne vem ali bom sploh zbrala dovolj poguma za razhod in če je to sploh dobra odločitev.

Partner je drugače zelo dobrega srca, ni slab človek. Rad pomaga in priskoči na pomoč vsakomur in ima zelo rad svojo družino. Rad ima živali in otroke in bo nekoč odličen oče in ljubeč partner. Vem da ima tudi mene rad in vem da me ne bi nikoli prevaral. Ko je dobre volje (oziroma ko ga upoštevam) se odlično razumeva; je pozoren in ljubeč. Vendar jaz več ne morem tako živeti, čisto sem obupana in ne vem več kako naprej, saj ne vem koliko časa bom še lahko prenašala nezaupanje, ljubosumje in podrejanje.

Naj omenim le še to, da me ima njegova družina zelo rada, pa tudi jaz njih. Hudo mi je tudi zaradi njih, saj ne vem kako bi sprejeli najin razhod. Vedo da je kolerik, saj je to pri njih nekakšna stalnica – se pogosto prepirajo med sabo, vendar pravijo da oni tako funkcionirajo. Jaz pa ne morem, saj izhajam iz čisto drugačne družine: pri nas se vse pogovorimo na lep način.

Prosim za nasvete… Hvala.

Spoštovana Malishka5555!

Že v naslovu ste izpostavili svojo temeljno dilemo: ostati ali oditi. Ko v partnerstvu pridemo do te točke, imamo za sabo običajno že kar nekaj grenkih izkušenj in razočaranj v odnosu, kot se je zgodilo tudi vam. Ko ste opazili, da so težave s psihičnega področja prešle tudi na fizično, ste presodili, da tako ne morete več živeti. In imate prav. Tako vam res ni potrebno živeti. Niti dneva več. Nikomur ni potrebno prenašati groženj, nadzorovanja, psihičnega in fizičnega nasilja in nenehnega pogojevanja, kaj vse morate storiti, čemu vse se odpovedati, da bi lahko ohranili odnos. Tako čustveno okolje ne more biti varno gnezdo za otroke, ki bi enkrat v prihodnosti verjetno tudi prišli.
Nekako ste prišli do točke, ko ugotavljate, da za vas – vaše želje in potrebe v odnosu ni posluha, medtem ko ste se bili vi pripravljeni marsičemu dragocenemu odreči. Zato ste prišli do razmisleka o odhodu. Pri tem pa zgleda, da ponovno bolj kot o sebi in tem, kaj to pomeni za vas, razmišljate o drugih – kaj bo vaš odhod pomenil za druge ljudi okoli vas. Ustavila se bom pri tem. Ker očitno je to ena od rdečih niti vašega življenja. Vsaj pri razmisleku ostati ali oditi v odnosu, je ključno to, ali vam odnos omogoča, da ohranjate sebe oz. da sebe vedno bolj razvijate ali pa zaradi zahtev odnosa vedno bolj izgubljate sebe. Ali omogoča skupno rast obeh. Ali sta oba pripravljena rasti, sprejemati svoj del odgovornosti za odnos. Po vašem opisu sodeč v vajini zgodbi stvari peljejo ravno v nasprotno smer – proč od vaših osebnih potreb (tudi druženje in socialni stiki so potrebe) in predvsem v vaše prilagajanje drugemu. Tudi v vašem razmisleku o odhodu je spet prilagajanje drugemu/drugim: skrb za počutje partnerja, njegove družine ipd. Vendar vam tudi vaše izgorelo telo sporoča, da je končno nastopil čas, da poskrbite zase in za svoje telo, za varno čustveno okolje, kjer boste lahko sproščeni in pristni vi. Da na prvo mesto postavite sebe. Da postavite tudi jasna pričakovanja, kaj je za vas v odnosu sprejemljivo in kaj ni, kaj je »koleričnost«, ki jo še lahko tolerirate, kaj pa nasilje, ki ga ne morete in ne smete. Kako bodo drugi sprejeli vašo odločitev, naj bo njihova skrb in naloga, ne vaša. Vaša je poskrbeti zase. Zamere gor ali dol.
Oditi ali ne oditi: dilemo boste morali rešiti vi, ker boste tudi vi zanjo morali nositi odgovornost in z njo živeti. In si dovoliti izraziti čustva, ki vas ob tem spremljajo – od strahu, žalosti, bolečine naprej … Da ne bo telesu potrebno več »kričati« (beri: izgorevati) na svoj način. Za to nalogo pa je res morda najbolj primerna psihoterapija – in svetujem vam, da si vzamete čas zanjo. Še posebno, ker boste verjetno tudi tam dobili dodatno podporo pri sprejemanju odločitev in nošenju posledic.

Veliko poguma želim!

Pozdravljena,

preberi si temi v seznamu Sram in Preklinjanje, žaljenje. Mogoče ti bo kaj pomagalo, odprlo oči. To, kar opisuješ, se bere, kot da si iz več psihoterapevtskih knjig pobrala cel kup alarmantnih simptomov in iz njih “skombinirala” vajin odnos in vajine osebne karakteristike. Iz srca ti priporočam terapijo, ker glede na vse, kar si že doživela, pa še kar ne veš, kaj storiti, je očitno, da boš – če ne razdelaš osnovnih stvari, kaj je kaj, kaj je ljubezen, kaj je zdrav in sprejemljiv odnos, kaj je “dobro srce” itd. – ostala ujeta in v ujetništvo verjetno privedla še kako nedolžno bitjece.

Tu bi te samo vprašala, po čem sklepaš, da bo tvoj partner čudovit oče (in celo partner!). Oče, ki bo imel svoje otroke rad samo takrat, ko ga bodo ubogali oz. bo on dobre volje? Ki jih bo, ko mu bo prekipelo, zgrabil, fizično obračunal z njimi, naslednjega dne pa se ne bo “ničesar spomnil”? Veš, kam to vodi, kaj s tem narediš lastnemu otroku? Če mamica očeta vse uboga, potem je kar v redu – krasen nauk za otroke, zlasti če so hčerke, da si bodo lahko našle prav take psihično in fizično nasilne partnerje. Vem, da tule preskakujem v “daljno” prihodnost, ampak veš, ko prebereš deset, dvajset pisem s tega foruma, kjer pišejo ženske vseh starosti, z otroki vseh starosti, ko vidiš, kaj se dogaja za štirimi stenami … dojameš, da se moraš najprej odreči svojim iluzijam, prepričanju, kako se tebi to že ne bo zgodilo, kako je tvoj primer drugačen itd., in dojeti, da take poti vodijo v bolj ali manj isto brezno. Vsi smo potomci prednikov, ki so živeli do neke mere precej podobno, zgodovinsko in antropološko – tudi sociološko in seveda religiozno – gledano, in posledice ter razširjenost škode, ki dandanes šele stopa na svetlo, obstaja pa že stoletja, so že davno tu, so vidne, in kar je najhuje: prehajajo iz roda v rod.

Jaz pa pravim: mi smo tisti “rod”, tista generacija, ki moramo temu napraviti konec! Ker imamo, česar prejšnje generacije niso imele: imamo na kupe literature o tem; dostopne različne vrste terapij in psihoterapij, podpornih skupin itd.; navsezadnje internet, s katerega se prav tako, če znaš presejati informacije, lahko ogromno naučiš – zlasti ogromno praktičnega, teorija je bolj v knjigah. Takile forumi, kot je tale, pa kažejo brutalno stanje v praksi.

Ženska najmanj od Kristusovega rojstva (verjetno pa še precej dlje, vse od delitve dela po spolu pri praljudeh) ni bila deležna tolikšne svobode in toliko možnosti (npr. za izobraževanje, življenjski slog, službo, tu je volilna pravica, pravica do splava /sicer resda ne povsod/ itd.) kot dandanes. Dejstvu, da je ženska brez moškega nihče in nič, da brez njega niti preživeti ne more, kaj šele biti cenjena, uspešna, dobra, spoštovana … – temu dejstvu je že konec 20. stoletja (ponekod pa že prej) odklenkalo!

Žalostno pa je, da mu prav v glavah žensk večinoma še kar ni odklenkalo … Seveda, genski spomin ima svojo moč, ne oporekam; še večjo imajo vzorci, v katerih smo odrasli. Ampak – kot rečeno: mi smo generacija, ki mora s tem začaranim krogom končno prekiniti, končno nehati producirati nove in nove patološke odnose v družini.

Preberi kaj na to temo, npr. Sanja Rozman: Umirjenost. Ne more biti naključje, da te je pritegnil tak tip moškega (opisuješ ga celo kot moškega svojega življenja in imaš o njem popolnoma nerealne prihodnje predstave). Če bi to bilo naključje, bi namreč z njim že zdavnaj prekinila TI.

Tudi tvoj partner potrebuje resno pomoč, saj to, kar opisuješ, nakazuje hude notranje stiske, med drugim možno izjemno slabo samopodobo in še kaj.

Nič, kar ti tukaj napišemo, ti ne more zares pomagati – dokler v sebi ne odpreš prvih, drugih, tretjih vrat, za katerimi te čakajo (verjetno boleča) spoznanja, ki pa so neprecenljiva, ker so resnična, ker so del tebe in ker boš lahko samo s tem, da jih priznaš in deluješ v skladu z njimi oz. v skladu s prevrednotenimi, popravljenimi “zemljevidi sveta”, dosegla srčni mir, videla jasne odgovore in rešitve, občutila trajno notranjo moč in zadovoljstvo. In pošteno ti povem, tudi iz lastnih izkušenj, da ti brez terapije zelo verjetno ne bo uspelo.

Veš, prav hecno je, ko rečeš, da za terapijo “nimaš časa”. Rada dajem primerjave, pa jo bom tudi tebi tu dala: to je tako, kot če bi te nekdo ustrelil v srce, ti pa bi rekla, eh, nimam časa poklicati rešilca, saj bo. Seveda bo – samo od sebe bo tudi nekaj, ja. Nekaj hudega, nekaj slabega. Reči “nimam časa za terapijo” je v resnici reči “nimam ‘časa’ (= volje, poguma …) posvetiti se edinemu človeku, s katerim bom živela vse življenje: SEBI”. Kaj to pove o tvoji samopodobi? O tvojem sistemu prioritet (na kar te opozarja tudi dr. Anica)?

Dekle drago, mnogo premlado si, da bi bilo izgorelo! Škoda te je! Prej ko boš odprla oči in dojela, da (po)doživljaš nočno moro, kakršne si nihče ne zasluži, in kam to vodi, prej se ti bosta začela celiti duh in telo.

Vse dobro!
I.