Razdor zveze po 3 letih – razlika v karakterjih
Zdi se mi, da si vendarle preveč idealiziraš življenje. Saj, sliši se lepo in je tudi uresničljivo. Toda vmes so tudi slabi trenutki, nesoglasja in prepiri. Težave pri vzgoji otrok, bolezni, … Vse to je sestavni del partnerstva. Tudi v poslu boš doživljal hude poraze in velike zmage, če se ga boš šel zares.
Ja, super bi bilo slišati njen pogled.
Si prepričan, da ni v njen svet že davno vstopil nekdo drug? Ne bi ti rad zabadal bodic bolečine, vendar kadar je dekle tako zelo “cool” kot razumem iz tvojega pisanja, mora imeti neko močno čustveno oslombo. Po treh letih namreč vsak normalen človek vsaj malce pojoče in malce trpi. Morda je ta oslomba močna mama, ki ji je že davno (tam nekje pri 5 letih starosti) oprala možgane glede odnosa do moških.
Problem je velik, če ni ljubezni. In v vajinem odnosu jo pri njen vsaj sedaj ni več. Naj pa seveda pove ona, bi bilo najbolj točno. Če je seveda sploh sposobna tako globoke iskrenosti.
Verjemi, da je huje, če se oba ljubita pa menita, da pa vendarle ni to dovolj velika garancija za naprej. Meni je dekle pred desetimi dnevi dejala ravno tako nekako, da me ima namreč rada, da me ljubi, zjokala se je kot otrok, povedala da je utrujena od zveze in je potem tudi odšla. Sedaj mineva drugi teden in počasi se navajam, da sem sam. Najprej sem mislil na hitro iskati tolažbo drugje pa sem se odločil, da to ni pravi korak. Raje se bom za trenutek posvetil sebi, uredil svoje misli, si postavil nove cilje v življenju, se posvetil stvarem, ki jih imam rad. Potem bom pripravljen morda na novo zvezo. Enako svetujem tudi tebi.
Pozdrav.
Andrej,
mogoče ti bodo pomagale moje izkušnje in opažanja. Prav tako sem pri 23-ih končala petletno zvezo, ki je imela kar nekako predpostavljeno nadaljevanje (vsi, vključno s fantom, so pričakovali, da se bova poročila in živela happily ever after). In mogoče sem po karakterju malo podobna tvoji punci. Napisal si, da se zapira vase, ko ima probleme. Ali je mogoče, da je morda zdaj v tisti fazi, ko se ukvarja sama s sabo in da zato ni tako odzivna do tebe? Veš, po treh letih zveze ti ljubezen ni edina pomembna stvar na svetu (omamljenost prvega ali dveh let neizogibno izgine) in hočeš narediti red ali pa rešiti probleme tudi na drugih področjih, kot so recimo čustveni problemi, delo, you name it. In pri njenem karakterju to izgleda tako, da se obrneš navznoter in tam poskušaš razčistiti in najti notranje vire moči za rešitev problema. To delam tudi jaz. To pa hkrati nujno vodi do tega, da se deloma zapreš tudi pred partnerjem in nisi tako odziven na njegove probleme in pozive k nežnosti… (čeprav če skupaj spita dvakrat na teden in tako, kot opisuješ, potem si lahko srečen, da imaš takšno spolno življenje, saj ga imajo le redki; tvoje predstave o ognjemetih tudi po nekaj letih skupnega življenja so čisto zgrešene – prej boš to spoznal, lažje ti bo). Jaz bi torej najprej poskušala ugotoviti, ali je morda problem tukaj (sicer bi verjetno ti to že vedel, vendar če v tem obdobju, ki ga preživljata, niti ne veš, kaj točno ona misli o vaju, potem se očitno premalo pogovarjata).
Druga stvar. Punca je stara 22 let (!). Čisto možno je, da se počuti ujeto, saj po mojih izkušnjah večini punc pri teh letih še ne gredo resno po glavi hiša, poroka, družina…, sploh pa, če je malo bolj ambiciozna. Ti si seveda že v drugi fazi in mogoče jo je tega strah. Poleg tega pa sem dobila občutek, da nenehno potrebuješ samopotrjevanje, npr. v obliki tega, da ti pred javnostjo razkazuje ljubezen in podobno. Mogoče jo to duši? Poleg tega to nakazuje pomanjanje samozavesti, ki pa je ponavadi povezano s problemom samospoštovanja. Vprašaj se: se ceniš kot človeka, kot osebnost? Se imaš rad? Ali pa skrite občutke nevrednosti poskušaš kompenzirati s potrjevanjem okolice, da si vreden ljubezni in spoštovanja?
Mislim, da še ni vse izgubljeno (ljudske izkušnje pravijo, da po treh ali pa petih leti v vsakem razmerju pride do krize, vendar se jo da tudi prebroditi; če že nimaš ravno otrok, ki bi dali motivacijo za nadaljevanje, je pač treba delati bolj trdo, da se stvar reši). Pravi, da te ima rada samo kot prijatelja; vendar se prijatelji ne ljubijo eno uro in po tem zaspijo v srečnem objemu (razen če si tvoj ego malo ne prikrojuje resnice). Mogoče rabi samo malo več zraka, to pa zahteva, da tudi ti razrešiš tvoje probleme in se spremeniš. Obstaja pa seveda tudi možnost, da je ljubezni konec. Včasih se nam zdi nemogoče, da lahko tisto, kar smo nekaj let čutili kot tisto pravo, kar izpuhti. Pa vendar: zaljubimo in ljubimo lahko večkrat. Končala sem zvezo, ki se je zdela usojena, pa se zdaj nikoli več ne obrnem nazaj. Zdaj že tri leta živim z drugim moškim, ki je prav tako moški mojega življenja. Kako sem vedela? V teh primerih ne smeš poslušati razuma, ampak kaj se ti kuha v podzavesti. Če se tvoja punca počuti, kot da mora iti stran, da jo duši in se na tvoja prepričevanja odziva celo agresivno, jo pusti, naj gre. Obema boš naredil uslugo. Torej se pogovori z njo, pa brez obtoževanj in čustvenih izbruhov. In če rabi čas (zelo težko je pri sebi razbrati, kaj sploh hočemo in čutimo), ji ga daj.
Drži se.
Ljudstvo, res hvala, HVALA vsem, ki tako vneto odgovarjate. In hvala tudi za vse kritike na moj račun.
Izredno vesel sem, ker ne preberem nobene žal besede na račun moje bivše darling – sedaj že toliko bolj bivše. Očitno sem kar solidno predstavil svoj pogled na zadevo in vklopil pravo mero občutkov in pogledov moje lepše polivice, tako da ste si znali pravilno predstavljati odnos.
Dejstvo je, da sva definitivno dorekla konec razmerju, čeprav še živiva skupaj, v isti hiši. Trenutno se nimam kam umakniti, hiša je njena oz. od njene mame, nazaj domov k mojim staršem pa se ne želim vrniti. Sem trmast, obenem pa se mi zdi, da sem takrat, ko sem se od doma odselil k svoji nesojeni, naredil korak NAPREJ, zato sedaj ne grem več nazaj. Dokler pa si ne najdem stanovanja, pa bomo že nekako.
Največja “radost” je, da sva sedaj extra prijazn drug do drugega, prepira, žal besede ali konflikta ni zaznati niti v promilih. In takšna situacija vzpodbudi izredno težke spomine in skomine v meni. Dejansko sem pod stresom, ker že par dni nič ne jem, ampak s tem se ne bom obremenjeval.
No, moram vam malo pojamrati – izredno hudo mi je, pa na samo zaradi izgube ljubljene osebe, v katero sem še sedaj zatreskan, ampak tudi zato, ker mi je bila ona v mojem 30-letnem življenju PRVA in EDINA prijateljica in prijatelj, kateremu sem se v celoti predal in mu popolnoma zaupal. Njena lastnost, da me je poslušala z dušo in telesom in mi znala pomagati v poslu, umu in duši, ta lastnost je tako redka, da resnično ne verjamem, da bom kdaj spoznal še koga njenih karakteristik. Eden na milijon.
No, nekateri mi predlagate, da se pogovoriva.
Midva se pogovarjava, izredno dolgo in kvalitetno. In sva ugotovila in končno poenostavila najine poglede in pričakovanja.
ONA je oseba, ki pri svojih 23 letih rabi dom kot zatočišče, kamor se vrne in kjer se zabubi sam vase in ne rabi nikogar. Samo svoj mir, da si napolni baterije.Pomisel na ustvarjanje družine jo zgrozi, ker bi to popolnoma iztirilo njeno življenje – adijo faks, adijo popotovanja, adijo eksotični kraji. Ja, tudi zavedanje, da si jaz želim družine, je zanjo ubijajoče.
JAZ pa sem, recimo temu tako, posloven človek, ki pričakuje od svoje lepše polovice strasten objem po vrnitvi s poslovne poti, en kup pozornosti itd. Sicer to niti ni tako daleč od resnice, ker se je tudi ona trudila in me nekako sprejela takšnega, pa mi je – če ni bila ravno slabe volje – namenila točno takšno pozornost, kot sem si jo zaželel.
No, jaz sem bil pa prezahteven. Hotel sem več, hotel sem še. Več seksa in zanjo je bil vsak objem znak, da si želim seksa. In se je začela izogibati objemom in sedaj si znam razlagati tudi njen sterilen objem, kjer me objame z rokami, telo pa drži proč – noče se nasloniti name, ker ve, da se takoj vzburim. Noče provocirati mojega libida, ker bi potem morala seksati, njej se pa ne da.
Sterilni lupčki so tudi nastali na tak način – ob strastnem poljubi sem se vzburil in želel iti naprej, ona je to začutila in me je nehala strastno poljubljati.
Tale zadni odstavek kaže, da se jaz še nisem izživel v intimnostih in sem s svojo pretirano željo ubil strast v njej.
Je že tako – če nekomu na uho šepetaš, je to prijetno in vzburljivo, če govoriš, je komunikacija, če se pa dereš, je pa nadležno. Ravno tako sem s pretiravanjem ubil željo. Na žalost.
Ona sedaj pravi, da v njej ni niti trohice več čustev, ki so potrebna za vezo. Noče naprej, noče niti en sam samcat procent upanja. Trdna je kot skala.
Mogoče je tako bolje.
Mogoče je res treba razdreti zvezo, ki je bila enkratna, neverjetno aktivna, vendar pokvarjena zaradi preveč iskrenosti. Saj ni treba vedno vsega razlagati v detajle; marjetica je lepa, ko je cela – ko jo pa zarcefraš na listke in ji odtrgaš cvet, pa zgubi vse svoje čare. Enako velja tudi v partnerstvu: Zaupati in velikio povedati si je izredno pomenbno, PREVEČ povedati pa nevarno! Na primer, če mi dejanja njene mame ne pašejo, se moram izcedit na mamo, ali pa pojamrat prijatelju – partnerki NIKOLI, ker to ubija!
Ma, sori, vsi vi dobri ljudje, ki mi svetujete in ki komentirate, ampak moram še enkrat pojamrati: hudo mi je, ker izgubljam edinega pravega prijatelja. Najboljšega, najbolj iskrenega in zaupnega. In hudo mi je, ker ostajam sam.
Vem, lahko se bom podal v iskanje nove partnerke, vendar mi je tako beden občutek, da je groza. Kaj čem sedaj iskat? Seks bombo, ki ne zna šteti do pet? Ali neko manekenko, ki je pametna, pa je ne ljubim?
Fak, ne vidim prav dobro iz te situacije. Ne bom se ustrelil, obesil ali delal kozlarij, to ne. In tega ne svetujem nikomur.
EVI:
Eva, praviš, da trpiš v podobni situaciji že pet let. In praviš da veš, da poti nazaj ni. Pojdi dalje, naredi CUT in vztrajaj. Preberi še enkrat tale forum, res ste se potrudili in veliko koristnega napisali.
Saj veš, Eva, da barka v pristanu ne more zapluti, lahko pa zgnije. In če vajina zveza ne pluje, ampak se namaka v močvirju – potem jo prekini. Ni lepo niti za vaju, niti za druge, zato kar pogumno. Tudi če ne najdeš nikogar kar nekaj časa, boš še vedno na boljšem. Bolje čolniček na vodi, kot gnila barka v močvirju, a ne?
Srečno, pa piši še kaj.
NAJI:
Naja, mislim da si ti skorajda zadela žebljico na glavico; namreč, vse, kar si napisala, je presneto res v najini zvezi, oziroma v postopku razdora. Očitno vsaj eden od naju preklemano dobro ve, zakaj vztrajati v razdoru. In to ni brez smisla.
Zato je treba zadevo prenehati, čim prej in čim bolj temeljito, ker utvara o prijateljstvu po zvezi ne drži!
Ohraniti spomin na ljubezne takšno, kot je bila v svoji najlepši podobi – to bo naredil že sam človeški spomin, ki bo ohrani samo lepe spomine, slabe pa uporabil kot izkušnje. Ampak zelo pazljiva morava biti, da ne zapadeva v vode sovraštva, kjti sovražiti pa pomeni uničevati sebe. In tega si pa ne želiva. Nihče si ne.
Nekdo je komentiral v odgovorih, da se nasprotja ujemajo.
Se in se ne. Namreč, nasprotje se ujemajo samo tedaj, kadar sta si patnerja nasprotna tako, da eden NIMA lastnosti, ki jo drugi pač ima. To se izide tako, da se tukaj partnerja DOPOLNJUJETA.
Če pa sta si različna na ISTI lastnosti, potem pa pride do konfliktov in slej ko prej se mora eden podrediti in drugi zavladati. Če se pa nihče ne da, potem pa nastane večen prepir in to je znak neujemanja.
JANIJU
Jani, točno tako, kot si napisal. Res imava iste situacije in iz tega iste probleme. Očitno je resnično prava rešitev samo razveza. In če me vprašaš, kako vem, kaj je prava rešitev?
Vem, ker se je tako odločila moja lepša polovica! In ji toliko zaupam, tako verjamem v njen instinkt, da se bom moral strinjati, čeprav mi je težko, težko in še enkrat težko. Škoda mučiti drug drugega, škoda vzdrževati zvezo, ki temelji SAMO na enostranski privlačnosti.
Očitno je, da so čustva samo pripomoček, ki nam je dan za lažjo vzpostavitev zveze. Tako, kot imajo naši lasje, brada in vsi sestavni deli neko funkcijo, tako jo imajo tudi čustva. Ampak niso nezmotljiva in ne služijo vedno samo svojemu namenu. Tako, kot se lahko lasje zapletejo v trnasto grmovje in kot se ti lahko brki namočijo v juho, tako se tudi čustva večkrat sprožijo na dražljaj, ki pa ne pomeni, da moramo tam narediti zvezo. Torej, samo čustvo ljubezni še ne pomeni, da je ta oseba primerna za ustvarjanje skupnega življenja.
Zato pa imamo vdelano varovalko: pozabo in čas, ko zaceli vse rane.
In gremo naprej.
Tenk ju. Tenk vsem. Rad vas imam.
bay!
Imam vprašanje: zakaj se nista obrnila po pomoč do sedaj? Zakaj skušata sama reševati odnos, ne da bi poiskala en objektiven prijem, pri katerem bosta oba našla rešitev. Ko se dva zapleteta v začaran krog, vidita samo svoje varjante. Pa v resnici sploh ne raziskujeta, zakaj imaš ti tako vleiko potrebo po dotiku, poljubu, zakaj se počutiš ignoriranega. Pa z njene strani: kako to, da ne daje povratnih informacij, kako to, da se zapre vase, kaj se z njo takrat dogaja… S pomočjo lahko prideta do spoznanj, ki vam bodo kar naenkrat razsvetlila težavo. Bosta ugotovila morda, da morata poskrbeti najprej vsak zase… recimo ti, za tvojo veliko potrebo po bližini in verjetno tudi, za velik strah pred izgubo.
http://users.volja.net/sloventa/psihoterapija.htm
No, če koga zanima razplet in nadaljevanje zgodbe, če pa ne, bo vsaj meni lažje, da se malo razpišem:
Torej, ko sva ugotovila, da z njene strani ni več nobenih čustev za zvezo, sem bil primoran sprejeti njeno odločitev po razdoru zveze, ker je bila to pravzaprav edina možnost.
Sedaj sva se oba nekako malo bolj posvetila prijateljem, jaz pravzaprav bolj v posel in poslovne prijatelje, ona pa v družbo. Ker sem fizično vezan na najino skupno stanovanje (pri njeni mami), sem jo prosil za kompromis, češ da se bova kulturno razšla, kajti skupno bivanje po odločitvi za razvezo je zelo, zelo mučno. Sploh pa če eden od partnerjev še goji čustva, drugemu pa se fučka.
Torej, predlagal sem, da si olajšava skupno bivanje do mojega definitivnega odhoda tako, da upoštevava kompromisne rešitve:
1.) Ne igrava več igric z “ignoranco” in “kuhanjem mule”, če komu kaj ne paše ali če hoče partnerja jezit ali kaznovat – to sva namreč prej redno tedensko vadila
2.) Ne spuščava se v mračne misli in ne dovoliva si destruktivnega razmišljanja na svojo škodo, torej brez samomorov in podobnih neumnosti
3.) Ne iščeva nove zveze, novih partnerjev, novih simpatij, v katerih objemu in intimi bi se tolažila
Ta tri pravila sem predlagal samo za čas, dokler se jaz ne bom mogel odseliti.
No, pa sem naletel na popolno neodobravanje, češ:
– nič si nisva več dolžna in nič nimaš več pravice od mene zahtevati
– če te naštete stvari mučijo, je to TVOJ problem in ne moj!
Poskusil sem zlepa, zgrda in spet zlepa, ker me naštete zadeve resnično mučijo. Dejstvo je, da je resnično problem samo v mojem dojemanju stvari, vendar je drugo dejstvo, da se ta trenutek jaz NE morem naučiti te zadeve pošlihtat v glavi. Porušile so se mi vse oporne točke in se vsakič, ko se poskušam pobrati, sesuje naslednja. Resnično bom rabil čas in bom moral močno delati, da se bom sestavil nazaj v približno obliko, kot sem bil pred sesutjem. Z živci sem na koncu, ker vse zadeve jamljem skrajno čustveno, srce mi nabija in ga čutim v grlu, tresem se. V glavnem, stres.
Najhujši udarci name in moj EGO (ni jogurt, op.a.) pa padajo, ko doživljam popono ignoranco partnerja poleg tega pa mi prizna, da si je našla “simpatijo”. Torej, sem že zamenjan, jaz, ki sem ji še pred nekaj tedni pomenil vse. Uff, verjemite, hudo je.
No, ampak samoohranitveni nagon me žene dalje.
Takoj sem šel en krog po gostilnah in obnovil številke starih prijateljic v adresarju in takoj sem se dogovoril za srečanja ob pijači. Kar na jok mi je šlo, ko sem se dobil z eno izmed njih in me je, srečna, da me po dolgem času vidi, objela in stisnila k sebi, da dihat nisem mogel.
Nadaljeval sem svoje iskanje, pretvoril sem se v lovca in vztrajal, dokler nisem našel svojega plena. Ne, ni to, kar si moslite, ni naivno radodajno dekle, ob katerem bi si dal duška in od-duška na račun propadle zveze. Nak, srečal sem dekle, prijetno za pogovor, ki je v meni videlo zanimivega sogovornika. In odločil sem se, da jo povabim na pijačo. Ali randi, kakorkoli želite.
Tako. Randi imam konec tedna. Oba z novo znanko imava takrat rojstni dan, dva LEVA – tako, kot s sedanjo (bivšo) partnerko. Ne obetam si novega razmerja, ker si ga nekako tudi ne želim. Upam pa, da bom spoznal prijateljico, prijetno osebo, ob kateri bom lahko pozdravil svoj ranjen ego in sesuta čustva.
Bom napisal, kako je bilo.
Če bo odziv, bomo pa naredili kolumno iz tega. 😉
Ciao!
Zanimivo, kar nekaj podobnosti s svojo zvezo najdem tu notri. Tudi midva sva leva in tudi midva se prerekava zaradi moževih reakcij. Prav tako kot ti tudi jaz ne prenesem, da me mož ignorira, vendar gre s to zadevo po mojem mnenju za to, da se boji navezati name, ker je bil razočaran nad starši in nad preteklimi partnerkami. Bolj ko mu jaz hočem nuditi pozornost in toplino, bolj se on umika. Jaz pa prav tako kot ti potrebujem več nežnosti in pozornosti, kot je povprečno, zato tu nastane konflikt, bolj kot trpiš zaradi tega, bolj rabiš,….
Jaz sem poskusila že vse nežne variante. Trenutno sem spremenila taktiko, nič več ga ne kličem jaz,čakam, da se oglasi on, ne silim vanj, počakam, da se on sam priplazi iz svoje lupinice in zaenkrat sem dobila več pozornosti kot prej. Če boš imel kakšne nove izkušnje, piši. Ne obupaj….
Hmm,
zdejle ko berem tale SASev odgovor in Janjin komentar, sem se zopet malo zamislil.
Sas im prav – zakaj se nisva obrnila na pomoč prej, zakaj šele zdaj? Tule bom krivdo zvalil kar na partnerko, ker moj predlog je bil usmerjen v iskanje pomoči in rešitve, ona pa je kar postavila dejstva pred mano: “Ne čutim več do tebe dovolj, da bi bila skupaj” in to je bilo to. Proti tako močnem dejstvu se ne morem boriti, zato tudi nisem vztrajal na nekem svetovanju in terapijah.
Janja pa je resnično približno tam, kjer sva bila midva s partnerko pred časom. Tudi jaz sem nehal siliti vanjo s svojimi zahtevami po nežnostih, vendar sem mogoče to naredil na napačen način. Navidezno sem se ohladil in igral odsotnost, da sem potem vsake toliko dobil malo nežnosti z njeno pobudo. Mogoče bi moral storiti enako, le da ne bi igral hladnega tipa, marveč ostal topel in nežen, vendar brez vsiljevanja.
Danse sem se pa pogovarjla še z enim tipom, naključnim znancem, ki je preživel podobno dramo kot jo sedaj preživljam jaz. Z eno bistveno razliko: ko je prišlo do ohladitve čustev, sta se z izvoljenko odločila, da ododeta od doma in si najdeta svoj mir v lastnem stanovanju, ker sta v tem videla rešitev. In tako je tudi bilo. Rekel je, da je tole kot noč in dan. Prej, ko sta živela pri enih ali drugih starših, je bila stalno v zraku neka napetost, ni se vedelo, kdo je gospodar, stalno sta bila nerazpoložena in ubila sta voljo do intime. Seksala sta, je povedal, enkrat na pol leta. Sedaj sta pa že 4 leta v svojem stanovanju. Nimataq veliko, vendar pravi, da tako srečen še nikoli ni bil. Razumeta se odlično, drug drugemu sta v pomoč in vidita svojo bodočnost.
Madonca, si mislim, če je velik del krivde v tej navezanosti na mamo in da ji mora dati prav, potem je rešitev enostavna. Ampak, sedaj me pregenja že dejstvo, da je partneka izjavila, da nima več čustev zame?! Fak, fak, res se počutim, kot da so mi vse vzeli.
Kolegica me je tolažila, češ, saj ni edina. Malo naj se ozrem okoli, obrnem naje se za 180 stopinj pa bom videl, da je tu en cel kup ljudi, ki mi bodo stali ob strani in pomagali v življenju. Že res, ampak meni se NE DA več ukvarjati z ljudmi, ne da se mi več iskati partnerke, želim si jo pa. Tole zvezo sedaj sem jemal že kot nekaj dokončnega, kot mojo rešitev in luč v prihodnost.
sedja pa se mi zdi, kot da sem ostal brez vsega, nimam več doma, nimam več partnerke. Ostane mi samo še posel. do žensk pa ne čutim nobene privlačnosti več.
Danes sem imel rojstni dan. Vsi so pozabili name in čeprav še živimo z bivšo partnerko v isti hiši, se ni spomnila niti ona niti njena mama. Čestitala mi je samo ena kolegica, s katero se nisva videla že 3 leta. Kako se me je spomnila, ne vem, bil sem pa vesel.
Leben heist leben.
Ko sem brala tole tvojo zgodbo, sem bila prepričana, da to piše moj fant o NAJINI zvezi. Samo on nikoli ne bi uporabljal takšnih izrazov, zato sem si takoj oddahnila. Ko sem brala to tvojo zgodbo, dragi Andrej, sem brala hkrati SVOJO življenjsko zgodbo. Nisem vedela, da je na svetu še kakšna takšna zveza kot je najina. S fantom sva skupaj 4 leta, on noro zaljubljen vame, jaz pa ga imam rada kot prijatelja. Veš, z leti je izginila romantika, njegovi dotiki mi ne pomenijo hitrega bitja srca, potenje rok. Preveč hitro je šlo vse skupaj. Preveč hitro sva začela živeti skupaj, in mislim da je bilo to narobe tudi pri vama. Ne vem kaj naj ti rečem a ostanita skupaj ali ne. Kolikokrat mislim, da bom šla od svojega fanta, ker enostavno to ni več to. In mislim da tako misli tudi tvoja punca. Vendar te ima preveč rada, nate je verjetno zelo navezana in enostavno si ne more predstavljati življenja brez tebe. Zato bosta po vsej verjetnosti ostala skupaj. Ne skrbi, po mojem te ima zelo zelo rada. Mislim, da bi moral malo “popestriti” vajino zvezo in ji predlagati, da skupaj delata kaj “odštekanega” kar sta naprimer na zaćetku vajine zveze. Predvsem pa ti svetujem, da ne sili vanjo, naj se ona odloči, kaj bo naredila. Vem,da boš na koncu srečen ti. Če bo šla od tebe, se ne sekiraj ampak čimprej najdi srečo drugje in pozabi na “pusto” zvezo, kajti življenje je eno. Želim ti uspešno in polno sreče zvezo…s tisto, ki ti jo bo znala dati!
🙂
Andrej,
VSE NAJBOLJŠE in veliko sreče!
Vse sem prebrala in ugotovila, da sva si zelo podobna.Tudi jaz rabim nežnost in pozornost, dobim pa tako kot ti praviš sterilne objeme.
In potem se sprašuje, zakaj sem tako napadalna in pohotna, da se naj malo umirim.Kako, če drugače ne dobim nežnosti, razen preko sexa!
Ne vem, ampak res ti čestitam za tvojo voljo in držim pesti zate.
Poročaj nam, kako napreduješ.Verjemi mi, da te bo še prosila, če tudi ne na glas boš pa vidu na obrazu kako trpi, saj takega kot si ti ne bo dobila.
Uživaj in lep dan ti želim!
Morda pa vidiš samo ti problem. S tem, ko pričakuješ nekaj od partnerke in ti to ne vrača, še ni problem potreben za razvezo. Sta sploh govorila o vajinih potrebah po vračanju ljubezni? So se ti hladni odzivi partnerke že prej tako odražali? Kaj pa so njene potrebe?
Vsaka zveza ima svoje tako lepe kot slabe trenutke. Le ti trenutki nas lahko tudi povezujejo in ne samo oddaljujejo.
Vajina zveza je potrebna osvežitve. Omislita si kakšno eksotično potovanje in bosta ponovno zaljubljena. Potovanje naj bo res polno užitkov in strasti. Vendar brez njene mame!
Ko praviš, da je v postelji božansko vendar redko, se pravi da te vseeno tudi ona ljubi. S tem ko godrnjaš, kje se karakterno razlikujeta, ji po moje ne daš niti dihati. Ženska sploh ne more izraziti svoje volje. Zato ima verjetno tudi sama problem kako se odzvati. In, da ne godrnja tudi sama, je raje tiho.
Vstrajaj in kaj naredi za to, da bo bolje in ne išči napak samo pri njej!
Pa srečno!
Sorry, vendar se mi po pisanju sodeč zdiš zelo naporen tip in situacije vsaj meni že mejijo na otročje. Tista z vodo je od hudiča. Si predstavljaš, da ti nekdo stalno ropota in da moraš stalno nekaj odgovarjati in se nekoga dotikati, da je kolikor toliko zadovoljen, pa še to mu vedno ni dovolj.
Imam občutek, da imaš preveč časa, drugače pa lepo pišeš. Morda bi bilo bolje, da bi ženske manj moril in napisal kakšno knjigo?
Brez zamere.
Aleksandra
Odgovarjam, čeprav je zadeva že malo starejšega datuma, pa vseeno mislim, da si ljudje zaslužijo odgovore.
ALEKSANDRI:
>> Sorry, vendar se mi po pisanju sodeč zdiš zelo naporen tip in situacije vsaj meni že mejijo na otročje…
Ja, imaš deloma prav, čeprav tisto o napornem tipu ne priznam 😉
Bolj kot naporen tip sem otročji, poleg tega pa potrebujem nežnosti. Malo je tu moj karakter, malo pa vzgoja moje mame. Kakorkoli, ko sem dobival vsaj približno dozo ljubezni in nežnosti (+ seks vsaj enkrat ali dvakrat na teden), sem bil zelo znosen, nenaporen in sploh nisem težil. Lahko rečem, da sem takrat zelo prijeten človek, ljudje me imajo izredno radi, poln sem domislic in humorja, predvem na svoj račun.
Ko pa sem začel pogrešati seks, sem postal malo tečen. Potem sem začel pogrešati nežnosti in pozornost in sem bil ljubosumen na vse, čemur je posvečala več pozornosti, kot meni. In tako sem postal resnično zatežen človek.
VESNI:
>>Morda pa vidiš samo ti problem. S tem, ko pričakuješ nekaj od partnerke in ti to ne vrača, še ni problem potreben za razvezo. Sta sploh govorila o vajinih potrebah po vračanju ljubezni? So se ti hladni odzivi partnerke že prej tako odražali? Kaj pa so njene potrebe?
Ja, problem je večkrat v tem, da si partnerja različno razlagata eno stvar in razmišljata sebično. Jaz sem tu videl samo SVOJO potrebo in MOJ problem in sem se s tem obremenjeval. Zelo sebično, prav imaš.
O zadevi sva govorila, ponavadi nadaljevala razgovor v jokajoč prepir in končala v strastnem seksu. Tako je bilo vsaj 5-krat. Vendar se je problem ponovil. Mogoče bi morala obiskati nekoga tretjega, psihoterapevta, svetovalca, ker si sama očitno nisva znala pomagati.
Tile njeni hladni odzivi se mi niso dopadli že od nekdaj, vendar je bilo na začetku z njene strani predvsem to, da se je bala iskreno odzvati na poljub ali objem, ker sem se jaz takoj vzburil in bil potem slabe volje, ker njej pač takrat ni bilo do seksa. Pa se je začela odmikati in izogibati objemom in strastnim poljubom.
Sprašuješ po njenih potrebah?
Veš, po pravici povedano se sedaj malo zamislim in lahko rečem, da pravzaprav NE vem?! Ne vem, kaj ona pravzaprav hoče, česa si želi. Vem, recimo, da si želi napredovanja v sojem znanju in morebiti tudi v poslu, vem, da si želi potovanja in dinamičnega življenja med ljudmi. V gužvi, tam, kjer se dogaja. To vem.
Ne vem pa, kakšne so njene potrebe glede tistih zadev, ki mene motijo, torej v intimi, seksu, skupnem življenju, skupnem bivanju. Ali si tu želi nekoga ob sebi ,ali ne – to se lahko vprašam.
VIOLI:
>>Kako, če drugače ne dobim nežnosti, razen preko sexa!
Ja, vidiš, zanimivo. Če se spomnim za nazaj, sem bil po enem seksu potem zadovoljen par dni. Kot bi se mi baterije napolnile. Zgleda, da je tu velika razlika med mojo in njeno potrebo za intimnostjo, oziroma, bolje povedano, razlika med mojim in njenim dojemanjem skupnega življenja.
Jaz bi se rad počasi umaknil iz vsakdanjega vrveža in vodil svoj posel, doma pa bi rad topel dom in topel objem, polno ljubezni in seksa.
Ona pa bi se želela družiti z ljudmi, biti v množici, zapravljati čas med prijatelji, itd. Njen je seks postranska zadeva, meni pa ena glavnih. Hmm, zanimivo razmišljanje, res…
mogoče se motim.
KATRIN:
>>Če bo šla od tebe, se ne sekiraj ampak čimprej najdi srečo drugje in pozabi na “pusto” zvezo, kajti življenje je eno. Želim ti uspešno in polno sreče zvezo…s tisto, ki ti jo bo znala dati!
🙂
Ja, lepo, da se najdejo sorodne duše, čeprav v neprijetni situaciji. Verjetno je res, da se je ona odločila razdreti zvezo zato, ker NE ČUTI več ljubezni do mene, ker ji dotik ne pomeni hitrejšega bitja srca, ampak kvečjemu strah pred mojim poželenjem. Huh, kar hudo mi je, ampak na žalost je to verjetno tudi res. Verjetno sem s svojim neumnim obnašanjem znatno pripomogel k njeni ohladitvi, ampak sedaj ni več pomoči.
Praviš, naj se ne sekiram. Ma, saj se res ne smem, ampak tako hudo mi je, ker sem si v teh letih skupnega življenja svojo izbranko že narisal kot bodočo partnerko za stalno in sem bil presrečen, da mi ni treba več iskati partnerja. Leta ina leta sem se namreč potikal po raznih krajih in iskal sorodno dušo, dokler nisem pri 30 najšel NJE. Hitro sva se ujela, v njej sem videl resnično možnost skupnega življenja in to je bilo to.
Sedaj pa se mi je vse podrlo, zopet bom moral začeti iskati novega partnerja, ampak meni se NE DA! Ni me več volja iskati prijaznih besed z namenom priboriti si simpatijo, ni me več volja zapravljati čas z osvajanjem žensk. Res, pričakoval sem, da sem se končno ustalil, no, potem pa tole…
Ah, bom že preživel, imam vdelano žilico večnega optimizma. 😉
JANJI:
>>Jaz sem poskusila že vse nežne variante. Trenutno sem spremenila taktiko, nič več ga ne kličem jaz,čakam, da se oglasi on, ne silim vanj, počakam, da se on sam priplazi iz svoje lupinice in zaenkrat sem dobila več pozornosti kot prej.
Ja, tudi jaz sem že par mesecev pred razdorom ubral podobno taktiko, pravzaprav takšen način razmišljanja. Prej sem resnično želel vsak njen poljub nadaljevati v postelji, sedaj pa sem se toliko umiril, da ne pričakujem, da bo vedno pripravljena za intimnost. Ampak, na žalost, osnovni problem še vedno ostaja: čeprav ne silim več v neke intimnosti vsak dan, si pa vseeno želim intime veliko več, kot je dobim.
———————————
Zaključek:
Zdajle sva v fazi, ko živiva še vedno skupaj, ker se pač nimam kam preseliti, je pa zelo mučno zame, ker si vsako prijazno gesto razlagam kot upanje na nov začetek. Potem pa premislim: Ali si želim novega začetka?
Nazaj v zvezo, kakršna je bila, si vsekakor NE želim, čeprav so za naju pravili, da sva bila idealen par. Ne po izgledu, ampak po razumevanju in spoštovanju.
Želim si pa nazaj to isto partnerko! Ja, to si pa želim. In vsaka lepa beseda, vsakič, ko mi še naredi kosilo ali prinese sveže zlikano obleko, se mi ponovno zabliska ena zvezdica upanja tam nekje v možganih – mogoče se pa le vrne…
Želim si, da bi se dalo obuditi tisto ljubezen izpred parih let. Tisti ljubezenski zanos. Ampak veste kaj? Ne verjamem pa sam vase! Ne verjamem, da bi bil sposoben biti boljši, tako dober, da bi razumel partnerko in ji lahko ponudil sebe in njeno svobodo obenem. Mogoče ne verjamem vaes in obenem ne verjamem v njo. Ampak zakaj si pa potem želim njo kot partnerko?
Kaj pa vem, mogoče zato, ker je tako odlična po tem, da me razume in kot odlična kot človek? Mogoče zato, ker sem spoznal, da je kot oseba boljša od tisoč drugih? Kaj pa vem.