Pozdravljene mamice in očki, pa tudi drugi ki to berete.

Nisem še mamica vendar bi vam vseeno rada povedala eno zgodbo in slišala vaše mnenje na to.

Pred tremi meseci je moj brat dobil sina. Njegova žena je imela carski rez, otroka pa so zaradi komplikacij takoj odpeljali v MB kjer se je zdravil 3 tedne. Odkar je mamica z otrokom doma, naj dodam da v hiši sedaj živijo prababica in pradedek, dedek in babica in seveda starša otroka, ter jaz, ki pa sem tam samo od 6h zjutraj pa do 14h popoldan.
Otrok ni imel dovolj razvitih pljučk in jemlje zdravila, tudi ledvice mu niso delovale, za kar pije nova zdravila, pa še zelo slabokrven je bil in so mu dajali transfuzije.
In kaj nas moti?
Babica in dedek (nista še dopolnila 50 let) oba delata. Prababica in pradedek imata kmetijo in se ubadata s tem. Prababico moti, da mamica otroka nič ne pomaga v gospodinjstvu, sicer razume da je z otrokom veliko dela vendar pravi, da bi vsaj posodo lahko oprala in skuhala kosilo medtem ko otrok spi. Babica se ne pritožuje in je tiho zato pa vsak dan po službi še kuha kosilo, pere posodo, lika in čisti… Dedek ima podjetej in je zdoma cel dan, pa vendar ga moti, da snaha nič ne dela. Jaz sem zaposlena v pisarni, koliko mi čas dopušča pomagam v gospodinjstvu, vendar sem se naveličala delat v pisarni in v gospodinjstvu, medtem ko mamica otroka poseda pred televizorjem na kavču. Brat je prav tako zaposlen doma in tudi on dela po cele dneve.
In še k otroku, čeprav se nihče noče vmešavat v vzgojo. Kako vidimo situacijo mi- zjutraj otrok in mamica sipta do 8-30 ali 9-00. Nato otroka vzame iz zibelke in ga da v torbico za otroka (kot dobiš v paketu) in ga položi na kavč v dnevni sobi, kjer mora cele dneve ležat. Leži postrani,saj sedalo malce visi. Otroške sobice ne prezračuje če vstopš not te dobesedno vrže nazaj smrdi po plenicah, in zdravilih in otroka na dan ima na zraku nekje 1 uro (več nikoli). Če ji rečemo da ga naj nese, pelje ven reče, sedaj ga nebom dregala ker noče zaspat,se je glih najdel ali pa glih je zaspal. Ker otrok ne spi več celi dan kar mislim, da je za trimesečnika normalno (popravite me če se motim) leži buden v košarici, če ga slučajno gdo hoče dvignit, da bi ga malce nosil, reče, da naj ga da nazaj dol da čaka da zaspi in da bo ga ona potem drugič morala tudi nosit. Otrok ima cel čas mrzle rokice prababica in mamca ji govorita da naj ga pokrije ona pa reče da mu je vroče, da ona že ve. Vsi smo mnenja, da bi otrok moral biti na svežem zraku več časa, predvsem zaradi zdravstvenega stanja. Je še študentka, prihaja iz družine kjer se vsi imajo za malce bolj pametne kar seveda niso, vedno zna talat kakšne takšne ‘pametne’ nasvete, sebe pa ne pogleda. Naj še dodatm da je v njihovi družini 7 otrok in najmlajša njena sestrica je eno leto starejša od njenega otroka. Kar nikogar ne moti.
Oprostite na takšnem zmedenem in dolgem pismu, nekomu sem morala povedat zgodbo.
Rada bi pa prebrala vaše mnenje o tem. In popravite me če se motim, da si otrok zasluži več svežega zraka in več pozornosti, kot pa samo zvok televizije. In da si moja mama otrokova mamca, in otrokova prababica zaslužita pomoč v gospodinjstvu, saj ji še nihče rekel da naj gre delat na kmetijo, saj hišo naj pospravlja.
Mogoče se motim in bom tudi jaz ko bom imela otroka preveč zaposlena, da bi pospravljala in kuhala.
Hvala za vašo potrpežljivost in pričakujem mnejna.

Draga Jery, verjetno sama ne boš mogla narediti konca zmešnjavi v vaši hiši. Biti mamica je lepo, pa tudi naporno – iz pisanja pa se da opaziti, da je tvoja svakinja dokaj nezrelo sprejela vlogo mame.
res je, da se dobronamernih in sploh vseh nasvetov kar hitro naveličaš, vendar pa Menim, da bi se tvoji starši in stari starši o sobivanju in delitvi del v hiši in njeni okolici nujno morali pomeniti z bratom in njegovo ženo. Ker živite pod skupno streho, bi tudi onadva kljub zahtevam, ki jih prinaša starševstvo, nujno morala prispevati k skupni blaginji – z delom in z denarjem – o tem bi se morali pogovoriti že davno prej, preden se je dojenček rodil!
Vsaka mamica vzgaja in skrbi za svojega otroka po svoje – verjamem pa, da težko opazuješ ravnanje tvoje svakinje. Poskusi prijazno predlagati svakinji, da gresta skupaj na sprehod z vozičkom, povej ji, da ni važno, če se je otroček ravno najedel ali je zaspan ali karkoli, če se ti zdi, da ga zebe, mu potipaj zatilje in če je mrzlo, ga pokrij ali obleci. Poskusi se o stvareh, za katere misliš, da otroku škodijo, pogovoriti tudi z bratom… Ker je bil dojenček precej bolan, obstaja možnost, da je mamica psihično tako izčrpana, da je zapadla v začaran krog depresije oz. brezvolje. Potrudi se in poskušaj s prijaznimi pogovori – včasih delajo čudeže!
Lep dan, Ali

pozdravljena jery

ne bi rada komu solila pameti, ampak iz lastnih izkušenj (moja punčka je zdaj stara 6 tednov) ti povem, da je z otrokom res veliko dela…ampak če si ga organiziraš, gre tudi to z gospodinjstvom…
naj ti povem, da sva midva z fantom za vse to, kar naštevaš,sama pri hiši ( no kmetije res nimamo, le vrt)…zraven tega fant dela skoraj cel dan, če pride domov okrog štirih popoldne je že praznik…torej iz vsega lahko sklepaš, da sva s punčko skoraj celi dan sami…torej je treba skrbet za njo, za gospodinjstvo in vse kar sodi zraven…pa gre…čeprav tudi moja punčka ves čas med obroki ne spi več, prej je bilo lažje…pa se tisti čas ukvarjam z njo, se pogovarjava, gledava igračke, si pojeva pesmice in mala že veselo “gruli” zraven…zunaj je zdaj, ko je tako lepo vreme od desete ure, ko greva na sprehod, pa čeprav je ravno zaspala, saj potem zaspi nazaj, pa vse tja dokler ne začne padati mrak….če je slabše vreme pač vse skupaj prilagodimo temu…popoldne si privoščimo še sprehod z atijem…ali pa gremo po nakupih…ali pa preprosto spi na balkonu
kljub temu da je med obroki, ko ne spi, veliko na rokah, veliko se nosi in veselo opazuje svet okrog sebe, ni prav nič razcartana, včasih ko se dalj časa ne oglasi, jo grem gledat in mirno leži v posteljici in gleda okrog, pa tudi ponoči spi od osme ure zvečer, pa do štirih zjutraj, če je slučajno ne črviči….takrat je pač vzamem na roke, se malo pocartama tako da leži na trebuščku pri meni, da vse skupaj mine, jo dam v posteljico in spi naprej…
….hočem ti povedat, da mislim, da je ravnanje tvoje svakinje čisto zgrešeno, še bolj pa mišljenje…kako bo tak otrok znal opazovati okolico, če vidi le tisto košaro pred sabo, kako bo odporen na mrzlo zimo ki prihaja, če ni zdaj nič zunaj….
…zadnji čas je, da poskušaš vplivati na njo, ampak nič z silo…poskusi tako, da jo ti povabiš na sprehod, ji poveš svoje mnenje….na tak čisto miren način…
…da pa ne pomaga v gospodinjstvu, pa je otrok samo izgovor, ker sama vem, da se da marsikaj postorit…samo če ti ni, je pa potem druga zgodba…
…lep pozdravček

V bistvu je zelo težko ko gledaš, kaj vse se z otrokom dogaja. Veliko bolje ti bi bilo, če ne bi živela v tej hiši in ne bi videla, kaj počnejo. To je po mojem živ dokaz, da se ji glih ne da ukvarjat z otrokom, da ji je nujno zlo in to zna biti zelo slabo. Poznam nekaj takih mamic, sicer otroci živijo, ne prejemajo pa štarševske topline, kar misli, da je zelo pomembno, da otrok čuti, da ima v starših podporo. Poskusi se pogovoriti z njo, vendar ne verjamam, da se bo spremenila.

Zdravo,

jaz sem pa drugačnega mnenja od predhodnic. Prvo me moti, kaj to tebe tako zelo briga, da razpredaš štorijo od Marije Terezije naprej z vsemi detalji.

Zakaj vsi skupaj ne pokažete malo razumevanja za mlado mamico, ki je pred tremi meseci rodila, ki je prestala ogromno težav z novorojenčkom, transfuzije, zdravljenja, zdravila. Če ste že tako številčna družina se boste že organizirali tako, da boste še malo prizanesli mamici, ki se še mora privaditi na novo vlogo, predvsem pa biti maksimalno na voljo majhnemu bolnemu otročku.

Da ne bo pomote, jaz sem osebno bila sama z otrokom, brez nikogar niti enega dne. Ostala sem samohranilka ko je otroku bilo 6 mesecev, še prej pa je bilo hudo z očetom otroka, pa tudi moj oče je imel infarkt, pa še brez službe sem potlej ostala, tako da nisem razvajenka,….

lp

Draga Jery,
tudi pri nas v hiši imamo podobno družinsko strukturo. Res, da nimamo prababice in pradedija – imamo pa tri ločena gospodinjstva. Iz tvojega pisma nisem razbrala, ali gre za skupno ali ločeno gospodinjstvo.
Pri nas si trenutno, zaradi preurejanja najinega stanovanja, delimo kuhinjo z moževimi starši. Ker oba delava, nama skuhajo starši, nas celo s kosilom čakajo celo tja do 18:00 ure (kar je daleč od tega, kar pričakujeva), pa vendar le… Nimava še otrok, sem v 7. mesecu nosečnosti in kljub nosečniškim zapletom še delam v službi in tudi, ko pridem domov (saj veste – preurejanje stanovanja) tudi ostala hišna opravila. Zraven z možem večkrat (večinoma vsak dan po več ur) praziva na nečaka, ki je star 5 let in rabi precej pozornosti (vso, ki jo lahko dobi).
Pri nas smo sicer 3 ločene družine in pravila so zelo jasna. Med seboj si obvezno pomagamo in če ne gre drugače poskrbimo vsaj zase – s tem mislim, da za vsak za sabo pospravi in ne dela nereda po skupnih prostorih hiše. Čiščenja skupnih prostorov so razdeljena na vsa tri gospodinjstva in ne glede na to, da ima svakova družina že dva majhna otroka (6 mesecev in 5 let). Pri tem seveda pomagamo z občasnim varstvom, vendar to ni obveza.
Ob skorajšnem prihodu najinega otroka se zavedam dodatnih obveznosti, ne morem vam še povedati, ali jim bom kos ali ne. Obstajajo pa v naši hiši stroga pravila, ki se jih moramo držati in res so včasih malce zoprna, ampak le tako lahko vsi živimo že nekaj let v uspešnem sožitju. Pa le še to – pri nas ima glavno besedo mama (kot pravimo tašči) in prav je tako, saj je najstarejša in konec koncev tudi lastnica hiše. Spoštujemo jo in moram priznati tudi ona nas in samostojnost naše družine.
Zato je moj predlog sledeč:
– nujno morate postaviti nekoga v hiši, ki bo imel glavno besedo, pa ne zato, da bo drugim samo ukazoval, temveč da bo razumno razdelil dela in naloge (obveznosti) vsaki družini, družinskemu članu posebej
– med seboj si morate pomagati, kajti to je privlegij in obveza razširjene družine. Če je “ta mlada” res preobremenjena, ji povejte, da jo razumete in ji boste zato TOKRAT (in izjemoma samo zato, ker ste dobri z njo) pomagali, sicer pa mora svoje stvari po dnevnem ritualu opravljati samostojno in mora se zavedati, da je družina najpomembnejša “služba”.
– kar se otroka tiče – Tudi sama imam včasih pomisleke glede vzgoje mojih nečakov. Kar je povsem razumljivo, saj smo vsi različno vzgojeni in prenašamo oz. bomo prenašali svojo vzgojo na naše otroke povsem unikatno in edinstveno. Ampak pošteno vam priznam, da ne poznam nekega pravega pristopa, kako povedati staršem, če se nam nekaj res ne zdi vredu. Temu se najraje izognem in v času, ko jaz pazim na nečaka mu postavim svoja pravila in ve se kaj se sme in kaj ne. Jaz bi poskusila s kakšno knjigo o vzgoji otrok in … kaj podobnega.

Upam, da nisem bila predolga in da sem vsaj majčkeno pomagala.

Pozdrav vsem mamicam in bodočim mamicam in tetkam in stricem,
Maja.

Hvala za vaša mnenja in predloge.

Lep dan še naprej.

Pozdravljena,

predlagam da še enkrat prebereš pismo in mogoče takrat ugotoviš zakaj me to moti in ne samo mene ampak celo družino.
Mislim, da tebe če bi živela pri tašči in v tako številni družini, kjer vsi poprimejo za delo le ona ne, tudi nebi gledali celedneve poležavat pred televizorjem.

Pa brez zamere, lep dan še naprej

Pa tudi to da ne pomaga v gospodinjstvu nas nebi toliko motilo, če bi se le ukvarjala z dojenčkom kot bi se naj.

Jery,

mislim, da je vasa svakinja depresivna. Po vsem hudem, kar je prestala z otrokom, ne vidi vec neke motivacije v zivljenju in vsak dan se konca pred TV. Ker tudi ostali clani druzine niste razumevajoci in ona to cuti, se vedno bolj zapira vase. S pridigami, kako naj bi se otrok vzgajal, boste dosegli le to, da se bo se bolj zaprla in postala negotova vase.

Predlagam vam, da se v vzgojo ne vtikate, skusajte pa pomagati mamici. Skusajte biti bolj prijateljski do nje, ce da otroka spat, jo povabite h kaksnemu skupnemu opravilu in malo pokramljajte z njo – morda se vam bo zaupala. Ko ji boste vlili nekaj volje, se bodo stvari lahko zacele spreminjati, razdelili si boste delo in tudi ona vam bo dovolila, da ste otroku blizje.

Vsi seveda ne vzgajajo otrok po nasih predstavah, napacno pa je, da svoje predstave vsiljujemo komu drugemu. Mislim, da kljub temu, da ne dovoli nositi otroka in ima ta vcasih prehladne ali pretople rokice, se ni slaba mati. Z vaso podporo pa bo se boljsa in tudi toplina se bo prebudila v njej.

Se strinjam z Ireno. Lahko da je mamica malo depresivna in ne zna več uskladiti pričakovanj vaše družine do nje.
Če te tako moti, da dojenček ni na zraku, kar se pa strinjam, da bi moral biti, pa predlagaj, da ga nahrani, previje, fino obleče, ti ga pelji na sprehod, ona pa naj se raje spravi k sebi ( seveda ji reci naj si vzame čas samo zase ).

Pa ne je vsi napadati, nekatere se ne poberejo po pol leta!

Je mamica že ves časa taka, ali samo po porodu?

1) Eno vprašanje: kako pa to, da si se ti naveličala dela v pisarni in v gospodinjstvu? Verjemi mi, da je skrbeti za dojenčka veliko težje od dela v pisarni – govorim iz lastnih izkušenj, ker sem mamica punčke, ki je kot dojenček zahtevala ogromno pozornosti in nege, pa tudi v pisarni intenzivno delam.
Samo mimogrede: koliko pa ti (brez otrok) v splošnem kuhaš, pomivaš, pereš, likaš in pospravljaš?
2) Ko te že moti, da otrok ni dovolj na zraku, ti svetujem, da zaprežeš voziček in svojega nečaka odpelješ na sprehod.
3) Glede smradu tole: če želiš pomagati, pa ti kdaj prezrači sobico, če že vstopaš vanjo – sicer pa se smradu po plenicah in zdravilih ne znebiš zlahka, otrok namreč kar naprej kaka in lula.
4) Če meniš, da dojenčka zebe, potipaj njegove prsi in ne rokic.
5) Tudi vsa strokovna literatura je usmerjena v to, da naj bo novopečena mamica deležna čimveč pomoči in opore, ne pa butastih obtožb. Jaz osebno sem zelo hvaležna svoji mami in možu, ki sta mi bila (in sta mi še vedno) v veliko pomoč tako v gospodinjstvu kot pri hčerki.
Malo se zamisli. Želim ti, da bi ob svojih otrocih spoznala, kako krivična si. Sram bodi tebe in vse tiste, ki ti dajejo potuho.

BRAVO ALENKA!

No, no, no?!? Koga naj “sram bodi”? V knjigah o starševstvu in vzgoji otrok piše – v tem ali onem vrstem redu ali na tak ali drugačen način – družina ni mačji kašelj in je užitek in je obveznost in je … vse prej kot le gospodinjska opravila in ujčkanje dojenčkov. Postati mati ne pomeni postati breme ali pa nadaljevati biti breme neki novi drugi drugi družini. Jaz sem vedno za pomoč in kompromise – ker kaj pa bi bilo v primeru, da bi imela tudi Jery svojo družino in otroke. Potem bi npr. tudi ona lahko cele dneve posedala pred TV-jem in nato lahko bi tudi babica torej cele dneve posedala tu in tam – halooo. Kdo bo pa kaj delal in kdo bo kaj naredil za otroke, ki ne bodo večno samo spali? In kdo pa pravi, da se poporodna depresija zdravi s tem, da namesto mamice kdo drug skrbi za otroka in hrano in čistočo in…. To ni res. Kajti povem vam primer, da pri sosedih, kjer živi babica z vnučko, staro 14 let – mamica je imela najprej poporodno depresijo, ker jo je zapustil mož, potem je babica pomagala in skrbela za otroka in zanjo in za vse… Zdaj pa gospa nima več poporodne depresije in tudi otroka ne. Ta živi še naprej pri svoji babici, gospa “prava mamica” pa pri družini novega partnerja, kjer zanjo in za njenega novorojenčka skrbita tašča in mož. Ona mi je ravno včeraj pojamrala, da ima spet poporodno depresijo in da se ji nič ne da in oh in sploh je revica.
Zamislite se…

Kratko in jedrnato – zelo dobro napisano!
Ali

Drga Jerry,
rečem lahko le to.: žal, niti približno se ti ne sanja, koliko napora zahteva majhno dete, pa ne samo čisto majhno… otrok nasploh. Ne gre le za napor… gre za najpomembnejšo obveznost človeštva – skrb za novo, nebogljeno bitje. Mati ima gotovo porodniški dopust, kaj meniš, zakaj???? Zato ker je skrb za otroka SLUŽBA ZA POLNI DELOVNI ČAS… Pa ne osem ur ampak štiriindvajset. Blagor tistim, ki lahko ob tem še likajo in kuhajo in šivajo in štrikajo in pomivajo okna in ne vem, kaj še vse… To je skoraj vedno na škodo otroka… Ta čas, ko otrok spi, si lahko tudi mamica malo odpočije, mar ne… da bo imela kasneje, ko se zbudi, energijo za otroka… da mu zadovoljna in vesela razkaže svet… jaz sem prve tri mesece spala takrat, ko je spal otrok, prav vsi so mi pomagali… Vsi po vrsti!!! Še danes mi mama vse zlika… in kuha. Pa nisem niti najmanj lena. Zavedam pa se, da prvo leto v otrokovem razvoju mine, kot bi pihnil, prah se pa vedno z isto hitrostjo nabira…
Če pa še cela horda godrnjačev in pametnjakovičev rine v njo, pa se čudim, da se ji do sedaj še ni zmešalo, ubožici!!!

Srečno…

Prvič: če ima mamica poporodno depresijo ni njeno vedenje nič neobičajnega. Poporodna depresija je izredno resna stvar in lahko privede tudi do samomora ali pa popolno zavračanje otroka (poznam primer, ko ženske niti po 20 letih ne more normalno funkcionirati).
Drugič: mamica je imela carski rez. To se celi dlje kot če rodiš normalno. Mogoče mamici dejansko ne pašejo dolgi sprehodi.
Tretjič: verjetno mora otrok redno na preglede, če je tako bolan. Si kdaj zraven? In kje je MOŽ, tvoj brat? Kje je njegovo delo pri gospodinjstvu, čiščenju? Pri vas kot kaže čistijo samo ženske. Mamica nima njegove podpore?
Četrtič: živeti v hiši svojega moža, ki ima tako številčno družino, zna biti naravnosti grozno (moje izkušnje). Kar predstavljam si, kako ste se zgražali, ko je zanosila (študentka), pa še iz “pametne” familije!
Petič: modrovati je lahko, dokler nimaš svojih otrok
Šestič: mogoče, ampak res samo mogoče imaš celo prav.

Draga Anita,
za začetek – tudi sama sem mama.
Zanima me sledeče: ali je tudi tvoji materi v obdobju tvojega najnežnejšega otroštva kdo tako “rit spodnašal” (oprosti krepkemu izrazu), kot jo tvoja mama tebi? Lepo te prosim, saj nisi bolnik! In koliko časa ti bo mama še takole pomagala, revici ubogi? Kaj boš pa počela po zaključku porodniškega dopusta, ko bo treba spet v službo? Nisi edina mama na svetu in življenje se s porodom ne ustavi, postane bolj naporno in neznansko lepo.
Imam kar nekaj znank z otroki, pa še nisem slišala, da bi katera prve tri mesece samo spala….
Ali morda meniš, da dojenčka, malčka ne zanima, kaj mamica zanimivega počne v kuhinji, s čim pospravlja po dnevni sobi, kopalnici itd?
Moje izkušnje so take: hči sem nosila s seboj po stanovanju in medtem, ko sem recimo jaz kuhala, sem ji pripovedovala, kaj počnem; medtem, ko sem brisala tla je to počela tudi ona z majhno krpico (seveda zelo po svoje). Zelo sva se zabavali in še danes (5 let) mi z velikim veseljem pomaga. Nikoli ni popolnoma pospravljeno in dostikrat tudi zlikano ne, pa saj to sploh ni važno, a ne?
Seveda sva se igrali, veliko hodili na sprehode v Tivoli, brali in peli, vendar menim, da je tudi opazovanje mamice pri gospodinjskih delih lahko zabavno.
Tako kot nosečnost ni bolezen, tudi obdobje po porodu ni bolezensko stanje. Skrb za malčka (še posebej če ne mara spati, kot moja hči) je grozno naporna, vsaka pomoč je dobrodošla, vendar pa menim, da se veliko novodobnih mamic pusti prav nesramno razvajati in se obnašajo kot bolniki.
Dvomim, da bi se človeštvo obdržalo, ko bi ga sestavljale take mevžaste mamice….
Lep dan, Ali

Živjo Anita!

Moram reči, da se tukaj ne strinjam s tabo. Lepo od tvoje mame, da ti pomaga, ampak ona to dela po lastni želji in verjetno ne zato, ker bi ti tako zahtevala. Pri Jery pa se mi zdi situacija drugačna. Ta mlada je prišla v hišo in takoj pričakuje da se bo plesalo okoli nje. Mislim da ima mlada mamica pravico zahtevati pomoč le od svojega moža, ne pa tudi od tašče in celo svakinj. Zakaj pa naj bi svakinja skrbela za ženo svojega brata? Ljudje imamo svoje življenje in od nas se ne sme zahtevati, da skrbimo za vse, tudi priženjene, sorodnike.