Spoštovani!

V družini imamo raka že 2 generaciji zapored. Raka na pljučih je imela stara mama in meseca januarja so njenemu sinu (mojemu očetu-starost 56 let) diagnosticirali raka v grlu-na bezgavkah. Po 8 mesečnem boju je žal podlegel borbi. Njegov rak se je razširil na žrelo, pljuča in kasneje najverjetneje tudi na kosti (pregleda oziroma slikanja za kosti niso opravili, saj je bil že zelo slab). Možnost je bila tudi, da je rak šel v glavo-v možgane.

Druga stara mama je imela raka na dojki. Obe stari mami sta dali skozi operacijo. Prva stara mama je po operaciji živela še veliko let in 2 leti nazaj umrla. Druga stara mama še vedno živi in je ozdravljena takorekoč.

Sedaj pa se tu pojavi problem pri meni. Dobila sem grozen strah pred samo boleznijo raka. Strah me je ob sami misli nanj. Ker vem, da je grozna bolezen, ki je včasih hitro napredujoča in pošastna.

Večji strah mi daje še malce ostrejša bolečina v levi dojki, katere poprej nisem nikoli občutila. Kako je z mamografijo pri starosti 22 let? Mi lahko poda kdo kak nasvet kako se spoprijeti z rakom, kaj storiti z bolečino?

Ne želim izpasti kot obupana punca, vendar trenutno še vedno vsa v šoku premišljujem kako bo z nadaljevanjem raka, kdo bo lahko zbolel še (nisem edinka).

Naj še omenim, da mati ne hodi na mamografijo ali pa na redne ginekološke preglede, zaradi česa se tudi grozno bojim zanjo, pa ji ne morem dopovedati, da so to resne reči.

Za kakršno dobro besedo, nasvet ali pa da me vsaj obrnete kam naj grem po pomoč-bi bila izredno hvaležna!!

Vsem, ki ste si vzeli čas prebrati se izredno zahvaljujem, vsem borcem pa želim veliko moči, truda in uspeha z bojem!!

Lep pozdrav!

V razvitem svetu vsak tretji človek tekom svojega življenja zboli za rakom. Iz tega sledi, da pojav raka v dveh generacijah iste družine žal ni nič redkega ali posebnega.
Posebna pozornost je zaradi možne genetske predispozicije potrebna samo v primerih, če je v isti družini več žensk zbolelo zaradi raka na dojki oz. jajčnikih, ali pa če je več članov iste družine za rakom zbolelo že pred 45. letom.

Katjusha, žal mi je zaradi tvojega očeta. Vem, kako huda izkušnja je bila to tudi zate. Mislim pa, da te rak ne ogroža nič bolj kot kogarkoli drugega.
Redno si pregleduj dojke. Če si v dvomih zaradi bolečine, vprašaj o tem osebnega zdravnika ali ginekologa. Preventivna mamografija pa pri tvoji starosti ne pride v poštev. Če morda kadiš, nehaj. Uživaj kvalitetno hrano, bodi telesno aktivna, živi nasploh čim bolj zdravo in sproščeno – in to je to. Kaj dosti več niti ne moreš narediti.
Če bo kdaj koga od tvojih ali tebe doletela kakšna težja bolezen, se boš pač spoprijela s tem, takrat ko bo treba. Dobra stvar je, da tudi medicina napreduje, odkrivajo nova zdravila in tudi bolečino lajšajo čedalje bolj učinkovito.
Resno, nima smisla, da bi te preveč skrbelo že vnaprej. Saj ne veš, kaj bo … Nihče ne ve, koliko časa nam je še namenjenega. Škoda pa bi ga bilo preživeti v strahu.

Drži se in lep pozdrav tudi tebi! 🙂

Katjuša, obrni se na Mojco Senčar iz Europe Donne, združenja za boj proti raku dojke. Ona je zdravnica in nekdanja bolnica in zagotovo ti bo odlično svetovala, kakšen pregled opravi in te pomirila. Tu so podatki Europe Donne:

Svetovalni telefon Europe Donne:
prim. Mojca Senčar: 041 516 900

Drži se!

Kristina Modic

Ravno danes sem se malo sprehodil po knjižnici in na hitro preletel nove izdaje, saj mi skromen proračun skorajda ne omogoča več nakupa knjig. Pogled se mi je zaustavil na knjigi RAK NI SMRT. Pred 26 leti me je prijatelj ‘zalotil’ s pravo to knjigo v isti knjižnici in mi dejal, kaj pa iščeš… ‘Raka imam,’ sem mu odvrnil.
In? Kot vidiš Katjuša – še vedno sem tu. Tudi sam sem imel raka v družini, onkologi so mi celo dejali, da je možna povezava z materinim rakom, čeravno so te zadeve še dokaj nedorečene in premalo raziskane. Zato je po moje tvoj strah povsem odveč. Ni pa odveč tvoja skrb, da bi pravočasno odkrila morebitne znake, ki bi lahko sčasoma prerasle v nevarno obolenje. Torej, vse, kar potrebuješ je redno samopregledovanje. Veš, tudi ko izgubiš nekaj prijateljev ali sorodnikov zaradi sčrnega infarkta, vsako zbadanje v prsih ali v okolici srca takoj hote ali nehote povežeš z vprašanjem: kaj pa, če sem zdaj jaz na vrsti… Poglabljanje takšnih odvečnih bojazni pa resnično lahko privede do bolezenskih znakov, praksa je pokazala, da celo do raka in celo do povsem nerazumnih odločitev – kot pri dekletu, ki se je odločila odstraniti zdravi dojki zaradi neizmernega strahu pred rakom.
Verjemi, po 26 letih, gledam na raka povsem drugače – kot na vsako drugo bolezen, ki nas lahko doleti; kot npr. na prometno nesrečo – hipen pogled stran od vozišča, pa se že znajdeš na nasprotnem pasu in v nesrečo potegneš sebe in še druge, nedolžne sovoznike. Pa vsi ravno tako dan za dnem toliko časa preživimo naa cestah.
Skratka, otresi se svojih strahov, uživaj življenje čim bolj polno, saj je takoooo zelooo kratko. Vse je še pred teboj, draga Katjuša.

Lep dan vsem, Sonči

Želim se zahvaliti za besede, ki so mi prinesle dodaten mir. Res si lepo napisal sporočilo in se zahvaljujem, da si si vzel čas, da si ga prebral in dal kar nekaj lepih in vzpodbudnih besed.

Očitno si dal čez mnogo in kljub vsemu si tu-borec! Rak je težka bolezen in ko jo slišiš skorajda vsak dan, pomisliš nanjo tudi ko je ni ob tebi, torej se ti plete misel vedno znova in znova.

Veseli me, da si pozitiven, ter tako razmišljaš o raku, saj je resnično tako najbolj zdravo in je res, da je podobno kot druge bolezni. Ob vsaki malenkosti pa človek pomisli: aha, ziher imam raka, ziher je infarkt-kot si napisal. In sem res premlada da bi razmišljala cele dneve o temu. In kar si napisal o nesrečah-kako resnično je!

Iskreno ti želim veliko pozitivnosti, zdravja, ter sreče… Bodi dalje tak borec, uživaj življenje in vedi, da si mi pomagal pri gledanju na bolezni. Upam, da bo kmalu vse za mano. Čas celi rane 🙂

Bodi lepo in drži se! 😉

Takole bom rekel. Diagnostika in zdravljenje raka se vsako leto izboljšujeta. Kar pomeni, da rak ni več enako smrtna obsodba. Vsako leto manj.

Ker pišeš, da si mlada, se lahko nadejaš, da ČE se ti zgodi tisto najhujše, bo takrat medicina že bolj napredovala. In bo zdravljenje še uspešnejše.

Recimo preberi si tale članek: Operacije s pomočjo usmerjenega ultrazvoka, vodene na podlagi magnetne resonance[/url]. Pa pobrskaj po isti strani še za nekaj drugimi članki iz tega področja (ni jih veliko, ker je stran namenjena drugim vsebinam), so pa zanimivi.

Recimo članek o nanodetektorju za raka. Zadeva, ki bi znala odkriti raka še v tako zgodnjem stadiju, kot ga danes niti CT še ni sposoben odkriti, preiskava pa je popolnoma neinvazivna in poceni. Posledica – še izboljšane statistike preživetja, manj agresivno zdravljenje.

Problem je le čas. Ampak ti si mlada, in čez 20 let, bodo te tehnologije že stestirane.

Seveda pa lahko storiš tudi kaj na preventivi – skrb za zdravo življenje, zdravo prehrano, gibanje. To gotovo ne more škoditi. 🙂

Pozdravljeni!

Pišem zaradi moža, ki ga je grozno strah, da bi dobil raka. Vsak dan ga nekaj boli in on začne kar o metastazah govoriti…Je podkovan v zdravstvu, bil je na več pregledih (zato da bi se pomiril), pogovoril se je s klinično psihologinjo, ampak vseeno je stanje še vedno isto. V njegovi družini je rak bil prisoten večkrat, vendar pozneje, v starosti. V moji družini tudi šele po 45.letu, vendar se jaz nekako s tem ne obremenjujem, ker mi je res brezveze se obremenjevati z nečim, česar ni tisti trenutek. Če bo kdaj tak “problem” nastopil, se bom takrat s tem ubadala, kolikor se bo dalo pozitivno. Mož pa samo jamra, in misli da bo dobesedno umrl, če ga boli recimo ena bezgavka, mišica ali noga ali npr. grlo. Ve, da ima karcinofobijo. Vendar je življenje z neprestanim jamranjem in razglabljanem o strašnem koncu malo…hm, moreče. Sploh ker – zame – to res ni trenutno realno. Zanj je pa takoj realno, ko začuti najmanjšo bolečino.
Imava majhnega otroka in ga je zato še bolj strah, da bi umrl (od raka). Je rekel da če bi ga dobil, bi se verjetno kar vdal v usodo in umrl, ne bi se boril. Meni je to popolnoma nejasno, zase vem da bi se borila, pa tudi če do konca.

Nevem kako naj mu pomagam, saj zaenkrat noče iti po kakšno psihološko pomoč…Ima kdo kakšno idejo, kako naj ta njegov strah “odpraviva” če ne že vsaj omiliva?
Jaz se recimo na smrt bojim kakšnih insektov, kričim in maham pa bežim…vendar se res trudim in vidim da napredujem glede tega (ne bežim, manj kričim, ne maham po par letih “vaje”). Njemu pa nevem kako pomagati glede takšnega posebnega strahu.

Hvala, lp

Karcinofobija pravzaprav ni fobija; to so somatoforme motnje (spada bolj k hipohondriji). Pogostost obolenja v družini še ne pomeni, da se gre za dednega raka. Npr. samo pri 5% rakavih bolnikih se najdejo mutacije pri raku dojke. Tudi pri osebah z določenimi mutacijami ne pride vedno do raka, je samo povišano tveganje. Takrat je treba toliko bolj gledati na zdrav način mišljenja in življenja. Prevzem načina mišljenja in življenja (iz generacije v generacijo) medicinci ne imenujejo dednost. Danes je rak tudi ozdravljiv, če je pravočasno diagnosticiran in celostno zdravljen.

Pravite, da se je pogovoril s klinično psihologinjo. Pogovor z njo – vsaj v tem primeru – ni dovolj. Tu je treba mnogo predelati, v nekaj pogovorih se ne bo rešil karcinofobije, ker to so vplivi iz podzavesti. Če sam noče delati psihoterapije (kar mu je verjetno svetovala), potem mu ne morete pomagati. Mogoče bi bil bolj sprejemljiv za klasično homeopatijo. Morda boste našli psihološko izobraženega homeopata.

Kako gledajo starši na življenje, vpliva tudi na otroke. Strah pred smrtjo po eni strani (mnogokrat še asoziiran z diagnozo rak), pomeni tudi strah pred življenjem. Na videz zanikan strah pred smrtjo, tu »predajanje smrti«, je izraz onemoglosti. Zato rabi Vaš mož strokovno pomoč, da bo spoznal in predelal tisto, kaj vpliva nanj iz podzavesti. Nasproti vplivom, ki jih ne pozna, je logično, da se ne more boriti (zato onemoglost).

Pot razumevanja je pot ljubezni. Upam, da sem Vam razumljivo napisala, sicer pa vprašajte.
lp

—
V avtomaticno prijavo na forum se je vrinil »tiskovni škrat«; sem popravila, tako da imam spet geslo (brez pike).

Pred petimi leti sem bila na začetku te poti na katero sem stopila ponovno včeraj.Takrat je mama po enem letu izgubila boj z rakom stara komaj 60 let.Nisem si želela še enkrat podoživljati vsega in gledati človeka,ki ti pred očmi umira…..in spet sem na začetku.Oče je konec maja začutil bolečine v trebuhu in poiskal pomoč,začel je hitro hujšati a ga v bolnico niso sprejeli.Konec julija je bruhnil kri no takrat so ga celo za nekaj dni sprejeli in ga poslali domov. Bolečine so bile vse hujše zato smo ga odpeljali v drugo bolnico,kjer so njegovo zdravje resno sprejeli. Bil je skoraj mesec u bolnici kjer so naredili vse preiskave in ugotovili rakav tumor na dvanajsterniku,….in zdaj čakamo na ljubljano.Prosim,če mi kdo lahko pove kakšne so možnosti ozdravitve.
HVALA

Te razumem in vem kakšen je ta občutek,
ne vem lahko ti edino svetujem,da greš na genske teste v Lj.OI Odelek za molekularno diagnostiko.Februarja sem bila povabljena z sestro in so najprej mene testirali,ker sem zbolela za rakom na dojki.V družini smo imeli pozitivno družinsko anamnezo,moram povedat,da mag. Mateja Krajc dr.med.je res zelo prijazna in sem zelo zadovoljna z njo.
zdajle se ponovno po štirih letih soočam z verjetnimi metastazami na pljučih,čez tri mesece imam ponovno CT,da ocenijo rast lezij.To čakanje bo verjetno težko,ta negotovost,..
Si še mlada,za tebe je najboljša varianta UZ dojke zaradi gostote tkiva,za starejše je primerna mamografija.Ne odlašaj pojdi je pa samoplačniško žal.
št.01 5879 649 pon.,sre.,pet. 9,00-12,00,[email protected]
lp

Pisala sem v jeseni,zdaj je že vse za mano. Oče je bil operiran,a mu tumorja niso mogli odstraniti .Živeli smo,najprej rana,ki ni zacelila,pa bolečine in hiranje,skratka ni vredno življenja.Podaljšajo ti življenje kar to sploh ni več,ker to je samo mučenje.Umiraš na obroke.Februarja je bilo telo že preveč izčrpano in izgubil je boj. Upam res upam,da ne bom šla NIKOLI več skozi vse to.