Nici, Marija, Valenska, kako ste vsi korajžni, jaz pa kot šiba na vodi.

Ja, nič, to je zame prvič. Približujem se poti, ki jo bom prehodila prvič…

Nataša, nihče ne ve, kaj ga čaka in koliko vsega, ko se sooča z nečim neznanim. In ko si že v tem, šele začenjaš razumevati razsežnosti nečesa nam tujega in se s tem spopadati. In na koncu smo zmagovalci in smo poraženci …nekdo zmore več, drugi manj, tretnji nima nobene možnosti tega pokazati … nekaterim v vsem tem pa so vse možnsoti vzete, odtujene. In ko je enostavno nečesa konec, smo poraženi zmagovalci !! Škoda sicer, a tako je … in ena dobrih reči naših porazov je ta, da lahko izkušnje delimo s tistimi, ki v boj šele vstopajo.

Drži se!

Nataša, mislim, da me nismo nič bolj korajžne kot ti. Samo skozi takšno kalvarijo, ki jo imaš ti zdaj, smo že šle (jaz že celo dvakrat, pri očetu in mami). In ko smo prebrodile vse vzpone in padce, gledamo na stvari
od daleč in malo drugače, kot gledaš ti, ki si zdaj v tem.

Drži se.

Clovek ki umira sluti to nekje globoko v sebi. Kot nek šesti čut. Moja omica bi ravno vceraj praznovala svoj 80. rojstni dan a se ji je srce ustavilo 3 dni prej. Jaz sem imel r.d. 1. septembra in takrat smo se pogovarjali in delali nacrte tudi za njenega…pa je rekla da vprasanje ce ga bo docakala. Nobenemu ni blo nic jasno, kako ga ne bo docakala ce je pa samo se mesec dni do takrat? Res, da je pred tem dozivela ze 2 srcna infarkta ampak v zadnjem casu ni mela nobenih posebnih, nenavadnih problemov. Skupaj smo izbirali lokacijo za praznovanje, napisali in poslali smo vabila…”da se poveselim z mojimi najdrazjimi”…potem pa jo je v soboto 15. septembra ob pol5 popoldan zadelo in ko sem prisel po njo domov da jo odpeljem v bolnico je zadnjic videla svoj dom, svojega muca, ki ga je mela tak rada. Takrat se ni slutila, sem pa sluto jaz da to ne bo dobro, ampak niti na kraj pameti mi pa ni prislo do bo to pomenilo konec. Ugotovili si vnetje trebusne slinavke plus infarkt, kot posledica. Naslednjih 5 dni je omica prezivela samo na infuziji popolnoma brez hrane in pijace, slinavka se je porihtala ampak grozno je oslabela, tako fizicno kot psihicno in ko sem prisel k njej na obisk mi je rekla “Jurček, zdaj pa menda več ne bom prisla od tu ven” pa sem ji reko “oma kaj noris, ne govori bedarij, ves da bos, se vedno si pa tud zdaj bos, bos vidla. Obljubi mi da se ne bos predala”. In omica mi je obljubla, tak kot vedno ko sma se kaj zmenla, ceprav mislim da je v sebi ze cutila da se bliza konec. Jaz pa nisem hotel verjet in sprejet tega. Na momente je trpela neznosne bolecine, tramal ni pomagal morfija pa zarad preslabega srca dosti ni smela dobivat. In potem ko so bolecine koncno zacele popuscat je prislo do pupuscanja ledvic, zatekanja rok…in zadnja dva dni do tezkega dihanja, hropenja. Ampak omica si je na vsak nacin zelela domov, je rekla da 80. rojstnega dneva noce docakat v bolnici sicer se bo dan pred njim ubila. In da jo bo boljse ko bo prisla domov ker si bo psihicno opomogla, da se bo postavla na noge in bo zacela hodit, da more zalit roze ki jih je mela tako rada…saj ne vem kaj naj si mislim, al clovek v teh trenutkih opogumlja samega sebe ali pa zgubi razsodnost. Mislim pa da je ona s tem bolj kot sebe poskusala potolazit nas, celo zivljenje je bolj gledala na druge kot na sebe in mislim da se je tako dogajalo tud ob njenih zadnjih dnevih. Ob dveh popoldan sem bil se pri njej, govorila je ceprav s tezavo…da me ima zelo zelo in da bi tud ona zelo zelo jokala ce bi lahko ampak da ne more…in objela me je in mi dala poljubcka na vrat…nisma se poslovila, rekla sma si da se vidiva, jaz sej ji reko naj bo mocna, naj se drzi…in je rekla da se bo in se mi se nasmejala…cez 15 minut moje omice vec ni bilo med zivimi. Rekla je se da Bog v katerega je tako verjela ni pravicen in da si ni zasluzila takega trpljenja in bolecin. Jutri je pogreb meni se pa od zalosti trga srce.

Jure 26, mogoče bi tudi tebi bilo lažje, če bi se osebno srečal in izpovedal tistim, ki s(mo) podobne izgube tudi že imeli.

Poglej mojo temo Srečanje.

Nataša, kaj pa se s tabo dogaja ?

Valenska,

hvala za vprašanje. Zdajle sem mičken pokukala sem, vesela sem, da nadaljujete pisanje na tem naslovu, ki sem ga odprla, ker mi to pomeni, čeprav sem se malce umaknila.

Moj ati ima danes obsevanje, zdaj se bo začel boj. Imamo precej težke trenutke. Tako da vsekakor se vam bom javljala, ko bom rabila ponovno, da dam iz sebe.

Vas pa berem, samo često sem čisto brez besed… hudo…

Jure26, hudo mi je zate…

saj pa vse nas čaka smrt…brez skrbi, pride enkrat, ni izogibno…če pomisliš vsak dan umiramo počasi..živimo, da umremo na koncu..tako si že zdaj lahko pripravljena,saj itak veš, da boš umrla…je pa drugače, če veš , da zaradi bolezni kmalu umreš..vendar prav to razmišljanje, da vsi umremo 1x, drži mene pokonci

Beno, res vemo, da nas vse čaka smrt, ampak na svojo smrt ali smrt svojih najdražjih gledamo nekako tako, kot da se ne bo zgodilo nikoli…
Prešeren je napisal: al’ dneva ne pove nobena prat’ka – in gotovo je tako najbolje. Ne vedeti kdaj, kje in kakšna smrt te čaka.

Žal pa je tako, da za nekatere vemo skoraj do ure točno, kdaj bodo umrli in to “pripravljanje” za svojce ni prijetno, kar verjemi.
Nenadna izguba je gotovo boleča, ker pride nenapovedano – ampak dolgotrajno čakanje na smrt ubija še bolj. Tistega, ki je bolan in njegove najbližje.

Zelo me pretresejo vaše zgodbe, boli me misel da tudi mene morda čaka takšna boleča izkušnja…

Nataša kako je z očetom?

pomarančka

Njen očka je preminil – dotrpel lani decembra.

Hvala, ker me prebirate, hvala Mariji1.

Prebijam se, zelo težko, ne zavedam se. 18. december, takrat mi je urml ati.

Ne vem kako bo…

Morda prihaja še hujši čas.

Ali se sploh zavedam?

Ne vem, …

bojim se pomladi, bojim se, ko bo porasla trava… ati, ne bo te…ni te več… v mojem srcu pa ves čas živiš…

boli, boli, boli…