Nici, in vsi ostali, ki mi stojite ob strani, vi, ki vam lahko zlijem svojo bolečino in strah, lepo pozdravljeni!

Včeraj sem bila na kliničnem centru pri očetu. Govorila sem z zdravnikom, povedal mi je, da so mu za 4 mesece podaljšali življenje, potem se bo začelo znova in nekje je napoved preživetja 6-12 mesecev.

Očetu do zadnjega ne bomo povedali, nikoli ne bo vedel, bojim se le, kaj bo študiral, ko bo moral na obsevanja. Tako je predvideno.

Zdaj se bojim, saj se že dolgo bojim, ampak zdaj se ponovno bojim, tega, ko bo prišel domov, naših noči, kako bomo spali, kako bom sploh upala zapreti oči, kako bom živela, v tem boju, ko v bistvu vem za kaj se gre in kaj raste v njemu.

Ja, če potegnem črto, bojim se, bojim se tega hudičevega raka, ki uničuje mojega očeta, raka, ki je uničil že toliko življenj in povzročil hudo toliko svojem. Tega raka, ki jemlje mlada življenja, ki je tako peklenski. Tega se bojim, tega…

Nataša

Kot si že slišala, vsi ki imamo podobne poti že za sabo, te razumemo.
Pomagat seveda ne moremo nič – razen z besedo razumevanja in kakšnim praktičnim nasvetom, ki ga boš verjetno tudi še rabila – predvsem proti koncu.

Nič nisi povedala koliko si stara in koliko je star oče – predvidevam, da ste vsi še (pre)mladi.

Vaš sklep, da očetu ne boste nič povedali, je dobronameren, vprašanje pa je, koliko bo to pomagalo. Danes so ljudje razgledani. Ko bo oče moral na obsevanje ali kemoterapijo, bo VEDEL.

Če mu želite prikriti in to za čimdalj časa prikriti, se obnašajte ČIMBOLJ NORMALNO. Ne dajajte mu občutka, da se vam smili, ne prilizujte se mu, ne strezite ga več kot je potrebno.

Ko je moja mama z vso gotovostjo sumila, da se ji življenje izteka,
je nisem nikoli tolažila na način saj ni tako hudo, saj bo bolje.

Malo bolj na ostro sem kaj rekla, pa sem čutila da pomaga.

Npr. ona pravi, da ve da je to rak in da ne bo več dolgo in da jaz to gotovo vem. Jaz pa: Ja kaj pa ti misliš, koliko stane operacija?!
Če bi bila čisto na koncu, te sploh ne bi na operacijo poslali !

Pa sem čutila , da je kar pomagalo, da je kar verjela to (čeprav ni bilo res), pa je bilo spet upanje…

Valenska,

tako prijazne besede.

Berem vas in ve berite mene.

Ta hip ne morem več pisati, ker sem zelo utrujena, pod stresom in vsem.

Lepo se imejte do prihodnjič. baj

Najprej lep pozdrav.Naj še jaz podelim z vami svojo izkušnjo.Vem,da vam zaradi tega ne bo nič lažje,boste pa vedeli,da se tudi drugim dogajajo strašne stvari,ki pa kljub napovedim zdravnikom nimajo nesrečnega konca.
Pred približno dvema letoma je imela moja hči,ki je bila na pragu odraslosti,hudo prometno nesrečo.Dobesedno so jo pobrali s ceste,že klinično mrtvo,in jo odpeljali v bolnišnico.Med potjo so ji uspeli nekako priklicati drobec življenja.
KO sem prispela na urgenco,so mi zdravniki povedali,da ima tako hude poškodbe,da ni mogoče,da bi preživela.Skoraj je ni bilo stvari,ki bi ji normalno delovala.Če pa že bo,pa ne vemo kakšna bo,so še pripomnili.
Pa je preživela.Po dolgotrajni rehabilitaciji jo danes na nesrečo spominja le še nekaj brazgotin in pogosti obiski pri zdravniku,vendar le še na kontrole.Vsi so navdušeni nad tem,kako dobro se je izteklo.
Sedaj že dela,poleg še študira in poskuša normalno živeti.
Ne konča se vedno tako,včasih pa. Nataša pogum,karkoli že bo.

Amelija, lepo, da se tukaj oglasi nekdo, ki ima žalostno zgodbo s srečnim koncem.

Žal pa naša medicina napredujočega raka, sploh če so se razpasle že metastaze, ne zna pozdraviti. S kemoterapijami, obsevanji in drugimi zdravili sicer življenje podaljšajo (tisti, ki smo videli bolnike z rakom se vprašamo če je sploh vredno), ozdraviti ne morejo.

To je pač dejstvo, zato Nataši na tem mestu zbujati prazne upe verjetno ne bi bilo umestno.

Amelija ima prav. Sem hotela to že sama reči, ampak nisem vedela koliko je to pametno, saj ne bi hotela dajati lažnega upanja.

Ampak take stvari se dogajajo! Zdravniki do konca pesimistični (saj nekako morajo biti, da pripravijo človeka na najhujši možen scenarij in nočejo dajati lažnega upanja), se pa velikokrat zgodi, da človek popolnoma okreva.

Ne vem, od česa je to odvisno, od vere, neke pozitivne energije,…
Ko je bil moj oče v komi, sem se ga dotikala in si predstavljala, da mu z dotikam pošiljam svojo pozitivno energijo in ga tako zdravim. No, tu sicer ni bilo uspeha, je pa to početje vsaj mene zelo umirilo in mi pomagalo prenašati sicer nevzdržne trenutke.

Poskusi, izgubiti nimaš nič.

Pred časom pa sem dobila še tale lik na mail in mi nikakor ne gre iz glave (mogoče je to čisto natolcevanje, ampak če ne drugega ima človek vsaj občutek, da ne sedi križem rok in čaka)

Zgodba je v sedmih delih, ko pogledaš prvi del, ti potem ponudi še drugega in tako naprej.
Govori neka ženska, ki je bila že klinično mrtva, prav tako njen sin, potem pa je sina pozdravila s pozitivno energijo.

No, če kdo želi pogledati.

Ima pa valenska tudi prav 🙁

Vsem hvala za odgovore, za svoje izkušnje.

Šid je vseskupaj, ja, ta rak. Nimaš kaj. Vedet moram edino to, da imam dva sinova, ki me ful rabita, sicer tavečjemu paše, ker ima mir in ne dregam vanj z domačimi nalogami itd, ga ne preverjam, AMPAK jasno je, da mu delam škodo.

Zato si govorim, da moram atija prepustit usodi, pa kar bo bo in ne smem zdaj padet v to. Seveda, lahko mi je rečt, ampak misli so pa pri njemu v en, nisem zbrana in moj sin uživa, ker ga mami ne obremenjuje. Seveda, dela se škoda pri njemu. In tako si delam tuplt uslugo, ubijam svoje živce, sin pa bo v šoli nazadoval.

Zato vem, da moram živet za otroke, a kaj, ko imam čist mehke ude, bolečino v želodcu, v grlu me duši, zdaj pa naj delam s sinom. Mož pa ima svoje delo, saj vemo kako to gre.

Ati je še vedno v bolnici. V pondelk je bil operiran, pa kaj, ko ima spet privide nazaj v glavi, pa zanaša ga, stabilnosti nobene, glava boli v en, inekcije so skoz, skratka nič kaj fajn ni vse skupaj. Imam filing kot, da so glavo samo odprli in zaprli, čeprav mi je kirurg rekel, da so vse ven vzeli kar je možno.

Ne vem, kako dolgo bo še v bolnici. Vsak hip je lahko doma. Ne vem kako bom, saj vem, da v dom sploh ne bi hotel ta hip še iti, ker je še čist pr zavesti, a po drugi strani tudi na vc ne more sam.
Saj je mama doma, ampak ona mu ne bo kos.
Vse skupaj je šid.

Star je 73 let, vem, da so leta, samo teh bolečin in umiranja na obroke, tega ne bi rada, vem, da tega ne bi rad nihče, in to je tisto, kar mi jemlje energijo, ko ga vidim. Kako trpi. Zelo.

Včeraj mi je rekel, da bo umrl, da to ve. Pa sem mu rekla, da ne bo kr umru. Da ni tako hudo.

baj

Nataša, vidi se, da na problem gledaš realno in prav je takol.
Ob vsem ne smeš pozabiti da imaš svojo družino, pa tudi nase moraš paziti, da se ne boš sama podrla, preden bo vse končano.

Tudi sama sem se pogosto spraševala, zakaj ravno ljudje, ki so vse življenje delali, bili dobri in pošteni, končajo v največjih mukah.
Ampak o tem razglabljat nima pomena, tako pač je.

Tvojega očeta bodo verjetno res dali slej ko prej v domačo oskrbo.
Prav ugotavljaš, da mu mama ne bo kos. Prostora v domu verjetno ne bi dobili tako na hitro,tudi če bi hotel iti.

Predlagam, da dobite negovalko, ki pride vsak dan za nekaj časa.
Ona bo očeta umila, preoblekla, dala zdravila (verjetno bo dobival kakšne injekcije proti bolečinam) in na ta način razbremenila mamo.

Res je, da negovalke niso poceni, ampak olajšale bodo precej.
Poskrbi čimprej tudi za finančno plat zadeve – očetu bo pripadal dodatek za nego in pomoč, najbolje da začneš to takoj urejat.

Ker bo oče verjetno skoz ležal, je treba paziti tudi na preležanine.
V zdravstvenem domu posodijo blazino za na posteljo (ne vem kako se ji reče) in ta blazina preprečuje preležanine.

Kolikor vem, si je možno izposodit tudi bolniško posteljo, saj za bolnika lažje skrbiš (preoblačiš, hraniš…) na taki postelji kot na navadni.

Lahko bo konec v enem mesecu , lahko pa se že dolgo vleče. Če si slučajno spremljana na tem forumu Mijino zgodbo – njena mama je čakala na smrt dolgo, kar predolgo se je vleklo.

Ko je stvar brezupna, si želimo, da bi bilo čimprej konec. In z čimmanj bolečinami.

Valenska, živjo.

Zelo odkrit odgovor in tak kot paše k tej zadevi. Pa če ti priznam, mi tako *ne pašejo ti stavki*, tako rada bi prebrala kaj drugega, pa točno vem, da to paše sem. Hvala ti.

Kako pa prideš do negovalke?

Zgodbo od Mije sem spremljala, ja, vse vem.

Dodatek za nego in pomoč – je to isto kot postrežnina?
Postrežnina in dodatek za nego in pomoč sta dva različna vira, kajne?
Mislim, da ko bom imela izvide v rokah in atija doma, da šele takrat začnem s tem urejanjem, kajne? In to pri osebnem zdravniku?

Da bi on moral pri tejli zavesti v dom, to bi ga sesulo popolnoma. Ker ima na obdobja voljo do življenja neizmerno.
Veš, sprašujem se tudi jaz, zakaj trpijo, ravno ti, ki so celo življenje garali za košček kruha, obdelovali te hribovite in gričevnate kmetije, vse na ramah znosili za tisto dvoje goved v hlevu. Ljudje, ki so hodili v službo z delavskim avtobusom, delali od 6-14h in potem direkt na avtobus in domov. Tam pa nadaljevali svoje garaštvo. Moj oče je celo v svoji mladosti, ko še ni bilo avtobusov, hodil dolge kilometre v eno smer (koroška,tam je bil doma), da je prišel do tistega gozda v katerem je podiral dreveje in si tako služil kruh. Ko je bil majhen, je bil že pri 5h letih hlapec na veliki kmetiji. Vse skupaj je tako, da bi človek rekel, saj ne moreš verjet, ampak je res. Potem pa, namesto, da bi užival, imel mir v jeseni življenja, ga pa bolezen zahopsa.
Ni da bi razmišljali o tem, res je.

Piši mi še kaj in vse lepo ti želim. baj

Ljuba Nataša,
nisem te našla, sem te iskala drugod !!!! Na drugem forumu! Ampak, bila sem vztrajna in sem te našla tu, kamor pač jaz ne zaidem!

Moj pokojni tast je vedel, da ima raka in da umira! In zadnjih 6 mesecev sva bila izredno veliko skupaj. Ponedeljek, sreda, petek, sobota in nedelja so bili dnevi, ko sem hodila k njemu. Nismo živeli skupaj, a svojo družino sem obvestila, kakšen je moj namen in da želim biti z njim tega zadnjega pol leta toliko, kolikor upam, da bo morala družina pač malo potrpeti. Seveda so bili soglasni, saj sem jih več kot razbremenila. Govorim o svoji družini, ne o vseh svojcih, ker ob torkih in ob četrtkih je imel druge svojce ob sebi.

Veliko sva bila skupaj, ni imel samo raka, imel je še stomo in tudi to je bilo treba urejati in negovati in skrbeti za pravilno namestitev in ostalo. Imela sem občutek, da mi je zelo zaupal in se mi je mirne duše prepustil, jaz pa sem rada naredila nekaj zanj, saj sem vedela, da veliko itak ne morem več!

Kaj čutijo ljudje, ki umirajo? Ne vem prav točno, vem le, da želijo polno vsega nadoknaditi. Da se jim zdi, da za vse, kar bi radi postorili, enostavno nimajo več dovolj časa. Vendar to govorim za ljudi, ki ostajajo zaradi bolezni, take ali drugačne, sicer zelo bistri. Tako je zadnje dni preživljal tuid moj očim! Vse bi radi še postorili, veliko se želijo pogovarjati, veliko si želijo človeške tople bližine.

Ko sem prišla k tastu, sem se lotila kuhanja, pa mi je dostikrat dejal: “Pojdiva raje sedet na sonce pred hišo, kuhala bova potem!” In sva sedla pred hišo, on v ležalnik, jaz v tak poletni počitnški stol. In tako sva sedela ure in ure in se pogovarjala. V teh šestih mesecih, kar sva preživela skupaj, mi je izpovedal svoje življenje od tistega dne dalje, ki se ga je kot prvega spominjal, pripovedoval mi je o svoji materi, svojem očetu, o bratih in sestrah, o njegovih zelo intimnih zadevah, o stvareh, za katere sem še danes prepričana, da vem samo jaz! Pripovedoval mi je o svojih željah in o možnostih, ki jih je imel v svojim poklicnem življenju, o času, ki ga je kot mlad fant preživel še nekaj v vojni,nato v povojnem času. Pripovedoval mi je o svoji ženi, o svojih otrocih, o svojih hrepenenjih, o svojih izkušnjah, o svojih spodrsljajih… o vsem, kar mu je padlo na pamet, sva govorila. Celo popoldne, pa potem tja do ene, druge ure ponoči, ob pol petih sem vstala in odšla v službo, poskrbela v vmesnem času še za svojo družino in nato naslednji dan spet prišla k njemu. In vsak dan sva govorila, neskončno dolgo sva se pogovarjala. Verjemi mi, da se toliko nisem pogovarjala niti s svojim partnerjem… počasi sem začela celo pakritcirati, da sem hrano prinesla iz menze v nosilcu, samo da sva imela več časa za pogovore. Pa je potem malo zaspal, pa sem pometla po hiši (živel je sam), pospravila, posodo pomila, oprala perilo, skušala kaj skuhati za naslednji dan, ko me ni bilo, zlikala sem perilo, morala sva namreč pogosto menjavati rjuhe in prevleke zaradi njegove bolezni, ker je pač bilo telo bolno in je oddajalo poseben vonj, ki sva ga skušala poleg dnevnega tuširanja preprečevati tudi z menjavo perila. Uspevalo je, kolikor je… ne pa dovolj.

Včasih sva šla na sprehod, le par sto metrov in nazaj … bil je preveč utrujen in spet sva se pogovarjala.

Čutil je, da umira in želel je te dni posvetiti nekomu, ki mu je prisluhnil. Čutil je, da počasi in zanesljivo odhaja in želel je postoriti vse, kar se je postoriti še dalo. Koliko sem imela opravka, ko sem urejala te stvari, še danes ne vem, od kod sem jemala moč in voljo… a je šlo nekako. Kdaj pa kdaj malo težje, kakšen dan s silno lahkoto. Čudno! In vse sva govorila, tudi o bolezni, le besede “rak” in “smrt” nisva nikoli glasno izgovorila, oba pa sva vedela, o čem govoriva.

Močno si je želel, da bi mu ob zaključku, v tisti težji fazi jaz dajala injekcije proti bolečinam, zato sm šla v zdravstveni dom o tem tudi vprašati, čeprav sem vedela, da to žal ne bo mogoče, kar je tudi razumljivo, saj si čustveno navezan na človeka, ki trpi. In tako se je odločil, da bo umret odšel v bolnišnico, kar je pri svoji sila zdravi pameti in ko je napočil čas, da se mu bolečin ni dalo več enostavno lajšati doma, je odšel v bolnišnico in tam po mesecu dni in pol umrl…

Kaj čuti človek, ki ve, da se mu izteka njegov čas? Težko je to povedati, ker je to res odvisno od posameznika in od njegove zmožnosti sprejeti in dojeti to dejstvo in tega, kako to prenaša oz. ali se je v stanju soočiti z neizbežnim.

Draga Valenska, o zelo podobnem reagiranju in čutenjih sem pisala spodaj! In razumem, kaj si želela povedati, ker sem to doživljala.

Nataša, popolnoma se strinjam z valensko. Zahtevaj točen in jasen odgovor z vsemi “ZA” in z vsemi “PROTI” dejavniki, če bi predlagali še nadalnje zdravljenje in še kakšno dodatno operacijo. Gre za to, ali se človeku samo podaljšuje agonijo za kakšen mesec ali dva, ali se mu dovoli posloviti se še kolikor toliko dostojanstveno! Kot nepristranski opazovalci oz.bolje povedano bralci in kot nekateri, ki smo s svojimi svojci imeli izkušnje, ti mirno lahko zatrdim, da nikoli ne bi dovolila svojemu bližnjemu prestajati zadnje dni življenja še take in drugačne operacije, katerih uspeh ni zagotovljen oz. ko mu namesto dveh treh trednov življenja z operacijo nudijo le dva tri tedne životarjenja.

Pustila bi človeku posedeti v ležalniku in se pomirjati, zreti v dalj in kolikor toliko občutiti sonce na sebi, ne bi ga zaprla v vonj bolnišnice in polzavestno stanje!! Pri taki diagnozi je težko pričakovati kaj več, kot to, o čemer ti piše valenska.

Drži se, Nataška, saj tokrat potrebuješ moč za očeta in za vse ostalo!

Verjemi mi Nataša, da v taki situaciji človek dobi neko čudno nadnaravno moč, res! Pa še to bi ti rada povedala, čeprav je srceparajoče in grozno, a kakršna je situacija, itak slabše ne more biti. Ko so za našega očeta, za mojega tasta vprašali (njegova parterica in sin), koliko časa mu zdravniki še dajo, je zdravnik dejal, da maksimalno pol leta, več kot na toliko sploh ne upa, raje na manj. In potem so ga še enkrat vmes operirali. In res je človek živel še pol leta, nad čimer se je zdravnik začudil, ker je sam pri sebi predvidel krajši čas. O letu dni podaljšanega življenja ne razmšljajte, nima smisla, žal.

Ves ta čas, ki vam preostaja, preživite čim več skupaj! Verjemi mi, nikoli ti ne bo žal ne ure, ne dneva in ne noči, ki jih boš preživela z očetom! jaz sem spala po 3 ure na noč, a je šlo vse mimo. Ko je bilo konec, sem sicer rahlo zbolela od utrujenosti, a je bilo kmalu v redu. Danes mirne duše stopim tja do pokopališča, prižgem lučko in se v mislih tako pogovarjam z njim, kot tiste noči, katerim ne on ne jaz nisva videla konca: on zaradi razmišljanja pri sebi in tudi zaradi bolečin, ki sva jih od začetka blažila z metadonovimi kapljicami, jaz zato, ker sem mu delala družbo, ker sva se pogovajala in ker sem želela biti poleg njega, čeprav sem velikokrat kar na trdi peči malo zadremala … pa potem po pol ure spet posala budna in sva klepetala naprej. Ne vem, če sem šla v tisega pol leta tridesetkrat spat v posteljo ?

Ja, nič naj te skrbijo noči in dnevi, ki vam ostajajo. BOš videla, nekje boš nabirala moči, ki jih boš potrebovala. Jaz se še danes ne morem načuditi temu, kako nam je, mi je, uspelo vse to zdržati in poleg vsega tega še full ustaljeno in “normalno” živeti, to pomeni, da smo komunicirali kot prej, da smo jedli kot prej, delali kot prej, da smo pač živeli, kot da je to en prehlad, ki samo malo dlje časa traja, ena gripa, ki je bo pač enkrat konec, je pa malo bolj trdovrtana in je treba bit malo ob človeku, nuditi človeku malo več pozornosti … pri nas je bilo to malce drugače, ker je tast imel še stomo in smo se vsi zavedali, da je to pač malce drugačno stanje in smo več pozornosti posvečali tej stomi in vživljanju vanjo (je bil le malo starejši, ko je do tega prišlo in je bil vživljanje vanjo drugačno, težje …) in seveda smo imeli vsi skupaj to stomo za en “izgovor”, da smo si bili bližje, da je to bila poglavitna zadeva … in čas je tekel in bili smo skupaj in živeli, dihali, jedli, pili, se tudi nasmejali, si privoščili zahajajoče sončne žarke, na katere prej še pozorni nismo bili, takrat pa smo lovili toplino okoli in okoli hiše … skratka, neko moč smo dobili vsi skupaj, neko nadnaravno moč, da smo te dneve preživljali in jih tudi preživeli.

DAnes mi ni žal ničesar, nobene neprespane noči, nobene poti …

Jaz sem tastovo zdravnico vprašala, če pacientu povedo, da gre za raka, pa mi je takrat razložila, da samo, če pacient vpraša, če on sam hoče vedeti resnico. DRugače tega ne povedo tako, npr.: “Ja, to je bolezen, ki bi lahko bila tudi rakastega značaj etc.etc.!” Še manj menda povedo, koliko časa predvidevajo, da jim ostaja in podobno. To povedo svojcem, na svojcih pa je, ali se odločijo povedati ali ne. Odvisno od človeka samega, kakšen je, kako bi prenesel to resnico in podobno. Je pa dejstvo, da sam človek nekako “ve”, enostavno in preprosto “ve” in zdi se mi, da niti ni potrebno povedati, ker človek začuti, nekje v sebi začuti in ve! Zato ne gre za prikrivanje ali karkoli temu podobno, gre zgolj za to, da se skušajo vsi okrog pacienta pravilno, normalno,standradno… obnašati, kar pomeni to, kot je napisala valenska, saj če prej ne, potem človek lahko po spremenjenem obnašanju zaslutijo resnico o sebi.

Ne, valenska, če mene vprašaš, ni vredno! Če bi jaz lahko odločala, potem bi vedno dejala: NE, dokler bo trajalo, bo pač trajalo, ne bom pa človeku še teh par mesecev življenja skrajšala in mu vzela mesece za kemoterapijo in nekaj, čemur pravijo zdravljenje, pa je v tem obdobju človek le v stalni “komi” in “nepriseben” in še ta čas izgublja med zavestjo in spanjem oz. polsnom, v katerega ga spravijo z vsemi mogočimi medikametni.

Marija 1 živjo. Na ta forum sem prav tako želela pisati pod imenom Marjetka, pa mi ga ni zagrabilo, tako da sem spremenila ime pod Nataša.

Hvala za isčrpne odgovore. In smo tam…. na razpotju, ko ne vem kaj storiti.

Biti ali ne biti. Ga dati v dom, ali ne dati. Kdo bo skrbel zanj, saj sem odsotna do popoldneva, mama pa ne zmore, še zase komaj poskrbi, ojoj…

Kar naenkrat se počutim nezmožno, kruto, nesramno, brez vesti, ne vem, no. Ampak kako, kako s tako bolnim človekom?

Glede nadaljnjega zdravljenja, ki nam ga bodo morda ponudili, bom rekla NE. Kar se tiče kemoterapij in tega.

Se še javim.

Nataša

Jaz se nekaj dni nisem javila, pa malo je manjkalo, da nisem umolknila za vedno. Doživela sem srčni kolaps, vzrok (še) ni znan, ampak so me uspešno “zbrihtal”.

Vidim, da se je v tem času oglasila Marija in ti kar precej svojim misli napisala.

Tudi jaz bi se odločila kemoterapiji reči NE – potem ko je bilo že jasno, da kemoterapija ne bi pomagala. No, pa tako daleč sploh nismo prišli.

Včasih so zdravniki skrivali diagnozo pred bolnikom, zdaj pa jo jasno povedo. Moji mami je zdravnik takoj, ko je ugotovil, zakaj gre: rak v precej razširjeni fazi.

Glede negovalke mislim, da se moraš obrniti za socialno skrbtvo ali dom za ostarele ali patronažo – povsod tam so. Najbolje da vprašaš na informacije v Zdr.domu, pa ti bodo znali svetovati.Verjetno je tudi različno urejeno v različnih krajih.

Če pa ne boš vedela kam, pa se oglasi – moja prijateljica ima negovalko za očeta, pa bom bolj podrobno vprašala, tudi glede cene.

Postrežnina oz. dodatek za nego – jaz mislim, da je to isto. Bolj točno ne vem, ker pri nas do te faze nismo prišli.
Mislim pa, da moraš prinesti izvide od zdravnika na ZZZS, da ti to odobrijo. Glede tega se pozanimaj na ZZZS ali vprašaj zdravnika.

Drži se in javi se še kaj !

ŠE TO; Tudi jaz vem, da ljudje v težavah in z bolečinami in problemi najraje slišimo kaj lepega, vzpodbudnega, da se ljudim malo smilimo in da se potem še sami sebi smilimo… ampak moramo biti na trdnih tleh, žel.

Poskušajte pustiti strahove in črne scenarije na stran.Preprosto bodite čim več ob očetu.Dihajte z njim in se pogovarjajte.Vem, da je to preprosto napisati in težko izpeljati.Ne bojte se, upajte.Žal, le ko smo postavljeni v hude preizkušnje znamo slišati in razumeti druge.
Niste sami, mislim na vas.

Nici, tudi izpelje se, ko si enkrat v tem…. še danes se čudim, res, kako človek dobi neke novi moči, neke nove, dodatne energije, kadar se sooči z nečim tako hudim, kot je gledati tebi dragega človeka v odhajanju …