Spoštovani,

Od svojega 20 leta že trpim. Sedaj sem stara 36 pa še vedno ne vem kako rešiti problem. Prvič se mi je zgodilo ko sem dobila službo – omotičnost, vrtoglavice, vrat čisto trd, glavoboli. Trpela sem eno leto, s tem da imam službo tako kjer moram biti skoncentrirana,… Nato se mi je ponovilo po smrti babice, vmes tudi kar tako. Po desetih letih mi je zdravnica predpisala tablete ecytara. Zaivljenje se mi je spremenilo, bila sem zdrava, lahko sem hodila naokoli, celo študirati sem šla.

Po letu jemanja sem jih postopoma prenehala jemati. Po pol leta nejemanja se mi je spet ponovilo. Zopet zdravila. Sedaj sem bila že na tem da sem jemala samo še po pol tableta vsak četrti dan in evo spet. Takoj naslednji dan ko sem diplomirala se mi je zopet zavrtelo in sem spet vsa omotična, glava polna pritiska,…

Dovolj imam tega, to se mi skos ponavlja. Zanima me kaj lahko naredim, najti moram vzrok da se spremenim,…vem da baje psihoterapija pomaga ampak kolikor vem je to samoplačniško zato si tega ne morem privoščiti. Zanima me kako sama najdem vzrok mojih težav. O tem vem veliko ampak to je vse samo teorija, kako v praksi to uspeti?

Hvala za kakršenkoli nasvet!
Srečno

Lepo pozdravljeni!

S pomočjo psihoterapije bi zagotovo najlažje našla pot do sprememb in jo toplo priporočam. Sicer pa pomislite kaj se vam je v življenju dogajalo? Kakšne odnose ste imeli v primarni družini? Oče? Mama? Kdaj so se vam težave prvič pojavile in kaj se je takrat dogajalo? Ali ste srečni? Zakaj je to tako? Kakšni o vaši cilji? Vaš fokus?

Hvala in vse dobro vam želim,

Barbara Sarić, psihoterapevtka;
Celostni pristop k zdravju (Barbara Sarić s.p.)
[email protected]

Otroštvo se ne spomnim da bi bilo slabo. Vem samo da me je bilo strah biti sama v hiši zato, ker smo imeli miši. Smatram da se zaradi tega sedaj bojim zaprtih prostorov- dvigalo, avion. Ampak to po koje nima veže z mojo glavo. Sem srečna, imam dobro službo, partnerja s katerm se razumem,…vse je tako kot mora biti, sedaj sva eno leto v skupnem novem domu ki sva ga zgradila. Edino zaradi česar trpim je to da jemljem ta zdravila in zato ne morem še delati na otroku. Rada bi ga imela samo v tem stanju sigurno ne saj komaj živim. To se mi vedno zgodi ob večjih dogodkih- prvič ko sem dobila službo, drugič po smrti babice, sedaj ko sem diplomirala. Ok smrt babice me je res prizadela ampak služba pa diploma pa ne, to sem komaj čakala. Zakaj je potem to tako?
Je pa res da sem velik komplikator in pesimist. Ampak ali bi bilo možno da sem zaradi tega taka?

Prosim vas če mi poveste ali je to normalno da se zaradi »psihe« tako počutim? Včasih res pomislim da imam kaj narobe z mojo glavo. Namreč tak občutek imam kot da mi hoče iti na pol in potem mi gre tudi desno oko na desno, levo na levo in sem mi dobesedno blede oziroma vrti, še sama ne znam povedati. Najbrž si predstavljate kako mi je potem težko biti za volanom, delati s strankami,…ali ste že kdaj slišali da se komu take bolečine dogajajo?

Smem vprašari koliko bi približno stalo če bi k vam prišla na terapijo, kako bi potekala?

Hvala za pomoč
Maja

Lepo pozdravljeni,

morda se težko soočate z novimi – “tujimi” situacijami ali pa s samim stresom. Težko bi našla izvor samo preko foruma, saj so včasih malenkosti tiste, zaradi katerih je lahko rezultat popolnoma drugačen.

Psiha je pravzaprav naš največji, najpomembnejši del. Telo je le manifestacija psihe. Nezavednega je res 90% in samo s spoznavanjem samega sebe lahko osvetlimo še druge perspektive, ki nam potem odgrnejo tančico…

Uradno je moja cena psihoterapevtske seanse 50 eur, vendar vam bi dala popust in bi bila cena 40eur. Traja pa eno uro.

Hvala in vse dobro vam želim,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]
041 535 555

Definitivno priporočam samoplačniške terapevte.

Tisto, kar se dobi prek napotnice, je načeloma bolj šolsko in po učbeniku, šele teprapevt, ki je dal res resno terapevtsko šolo skozi, s poglobljenim delom na sebi, je dejansko sposoben dela s klienti, ki imajo resne težave.

Klinični psihologi in ostali strokovnjaki, ki delajo bolj ko ne samo kabinetno, so bolj ali manj navaden ološ.