Odgovori na vaša vprašanja:
– svoje obveznosti redno in odgovorno opravljam – vedno najprej naredim tisto, kar je treba, in šele potem grem igrat igrice – je pa tako, da delo lažje opravljam pri izklopljenem računalniku, ker me drugače vedno vleče na internet
– zaradi računalniških igric ne zamujam nikamor
– nimam dolgov
– moji bližnji opažajo, da svoj prosti čas porabljam za računalnikom, problem je, ko nimam želje po pogovoru in preživljanju časa z njimi

vedno večji dosežki pri igri – če jih ne dosežem, mi igra postane dolgočasna in brez veze in jo opustim. Potem se začnem dolgočasiti, ker ne vem, kako bi izrabil prosti čas. Zlasti v tej zimi, ki kar traja in traja…
–

Živjo.

Da še jaz dodam nekaj na to temo.
Najprej par besed o meni. Sem 21 let star fant, ki je strasten “gamer”. Računalniške igre igram že od kar pomnim, saj je moj oče precej dovzeten za tehniko in smo imeli doma računalnik prej kot drugi itd.
V svojem življenju sem preigral veliko iger, od nekdaj pa so mi bile posebej pri srcu igre tekmovalne narave, ki se jih igra preko spleta (v zadnjih letih predvsem multiplayer: Warcraft 3, World of Warcraft, Dota, Heroes of Newerth, Dota2).

Naj vam kar takoj povem, da lahko za računalnikom brez problema preživim cel dan.
Ampak menim, da nisem zasvojen/odvisen. In ne, ne mečem si pesek v oči.

Ena mojih največjih želja je, da bi bil profesionalni igralec računalniških iger, ker v tem uživam in sem v tem dejansko zelo dober (ne tako kot vsak gamer zase misli, da je dober, ampak dejansko boljši od najboljših).
Ampak vseeno zase menim, da nisem odvisen/zasvojen.
Zakaj? Vse je v disciplini in prioritetah.
Vsak teden trikrat do štirikrat s prijatelji igram nogomet, čez vikend sem s punco, kdaj grem tudi s prijatelji ven, rad berem knjige (trenutno berem serijo Pesem ledu in ognja, priporočam) itd.

Ampak včasih pa enostavno nič od zgornjega ne morem početi in takrat se z veseljem usedem za računalnik in igram računalniške igre. Včasih tudi več ur zapored. Z online prijatelji imamo tudi svojo Dota2 ekipo, s katero igramo na bolj visokem nivoju in je stvar še nekoliko bolj resna, a vseeno zabavna.

Kar me pa moti pri vseh strokovnjakih, zaskrbljenih materah, raznih ozkogledih nerazgledanih ljudeh je pa to, da v igrah vidijo nekaj slabega, če jih igraš dlje kot so razne “raziskave” pokazale, da je varno.
Pri meni doma se je mati vse preveč vtikala v to, če sem igral računalniške igre. Ko sem bil še mlajši, mi je vedno postavljala neke omejitve itd.

Ampak zakaj? Zakaj ne bi smel tega počet, če sem v tem DOBER, če v tem UŽIVAM?
Kot sem že povedal, sem aktiven tudi na drugih področjih, moje socialno življenje ne trpi.
Igranje računalniških iger je hobi (da ne govorim o tem, da je celo koristno za nekatere segmente delovanja možganov). Ste komu kdaj prepovedovali zbiranje znamk ipd.?

TLDR; igranje računalniških iger ni slabo, če je oseba disciplinirana in ne pusti, da ji preveč prevzame življenje. Tudi če Vaš otrok za računalnikom preživi več časa, kot vi mislite, da je potrebno, ga pustite pri miru, če ga to dejansko veseli. Če pa ima zaradi tega težave v šoli, družini in drugje, je pa to seveda druga zgodba.

Pozdravljeni!

Sem mati sina, ki bo ta mesec dopolnil 18 let. Menim, da je on že zasvojenec z igricami, posebno popularne League of Legends. On igra vse dni po par ur. Komaj si vzame čas za jest in včasih si nese kar v sobo. Letnik že drugič ponavlja in slabo kaže. Če mu vzamem internet gleda TV, ali pa gre tudi sredi belega dne spat in spi do naslednjega dne. Včasih zaradi tega ker ne more igrati loputa z vrati in se glasno jezi. Večkrat sem mu omenila, da bi šel kam na pogovor, pa se mi smeji in pove, da je miljone takšnih kot je on. Letos je tudi njegov “internetni” frend delal 2 x samomor; potem je za nekaj časa prekinil; no sedaj je spet na istem. Edino kar naredi za sebe je, da gre v fitnes, drugače pa je po cele dneve v sobi in se tudi ne druži z nobenim. Mi kar po njegovem “težimo” in imamo za njegove pojme dolgocajtno življenje. Kaj naj naredim?