Pozdravljeni.

Obračam se na vas v upanju, da mi boste lahko pomagali.

Pred dvema letoma sva se s partnerjem preselila v skupno stanovanje.
Prej je živel pri starših. Oba sva stara 26 let.
Skupaj sva že 8 let, do sedaj nama je šlo odlično. So bili prepiri, ampak sva jih vedno uspela rešit.

Partner ima že dve leti in pol zelo stresno in zahtevno službo (psihično), ki od njega terja ogromno energije. Ponavadi dela od 6h do 20h. Ko pride domov, poje večerjo, mi pove kaj o službi in potem greva spat.
Vidim ga skorajda ne, razen tistih par ur pred spanjem.
Skoraj takoj ko se uleže, izmučen zaspi. Komajda mi reče lahko noč, ko ga že zmanjka.

Jaz še študiram. Doma opravljam gospodinjska dela in ob tem hodim na faks. Cel dan sem sama. Imam veliko časa za razmišljanje o najinem odnosu, a rešitve ne najdem.

Ko moj fant pride domov, se mi smili, ker je tako izčrpan in utrujen, da ne more razmišljati o ničemer drugem kot o tem, da bo lahko čimprej zaspal. Ampak pri tem me obravnava skoraj kot da sem mu le sostanovalka. Jaz se z njim ne morem več pogovarjati o ničemer drugem kot o službi. Moji problemi ga ne zanimajo, oz. nima energije/volje da bi se ukvarjal še s tem. On mi o svoji službi razlaga na dolgo in široko.
Na začetku sem ga pazljivo poslušala, mu svetovala, ga bodrila, mu stala ob strani, pomagala. Zdaj pa vedno bolj počutim kot nek objekt za “praznjenje” misli. Ker on v bistvu dela ravno to.

Prišlo je že tako daleč, da mu skrivam svoje težave. Oz. mi sploh na misel ne pride, da bi ga obremenjevala še s tem, ker sem potem samo prizadeta, ko vidim, da mu je težko poslušati kar mu imam za povedati.

Če ima slab dan, me poleg vsega že nadere, zakaj mu “težim” s temi stvarmi, ker ima sam že dovolj problemov. Moje težave se mu zdijo čisto nepomembne v primerjavi z njegovimi.

Poleg tega imam občutek, da je izgubil svojo čustveno stran. Kadar me objame, poljubi, je to že skoraj čisto avtomatsko. Ni več tiste pristnosti.
Tudi spolno življenje je totalno na psu. Že odkar ga poznam, nikoli ni bil ne vem kak potrebnež, ki bi hotel vsak dan spati z mano. Sva pa vsaj 1x na teden. Zdaj je bolj 1x na 3 mesece, pa še to ne vedno.

Velikokrat oba jočeva, ker ne veva več, kako naprej. Jaz ga ljubim, tudi on mene. Ampak on je tako obremenjen s službo, da ne vidi, da me počasi izgublja. Ne bom ga pustila, ker vem, da je on ljubezen mojega življenja. Preživela sva že toliko slabih stvari, da bi bilo neumno zdaj odnehati.
Ampak jaz se počasi “ohlajam”. Včasih sem komaj čakala, da pride domov. Veselila sem se pogovorov z njim, vikendov. Zdaj tega več ni. Tudi potrebe po objemih in poljubih nimam več take. Niti ne po seksu.

Skoraj vsak mesec mu povem, da mi je hudo. Ve vse to, kar sem tukaj napisala. Tudi sam se vsega tega zaveda. Ampak ne ve, kaj naj stori.
Pravi, da še zase nima časa. Da si želi biti boljši. Ne ve pa kako. Jaz tudi ne.

Imate za naju kak nasvet? Vem, da bi bila rešitev menjava službe. Ampak ta služba je dobro plačana in trenutno si ne moreva privoščiti, da bi jo zamenjal.

Ali naj greva na posvet k psihiatru?

Hvala!

Začetno navdušenje, v vajinem odnosu se počasi izgublja oz. se je izgubilo tako se vajini pogovori vrtijo samo še okoli službe in kaj vse je treba storiti v vajinem stanovanju. Vas vznemirja že samo dejstvo, da se ne čutita več tako globoko, kar pomeni, da sta izgubila prvotno prijateljstvo. Vajini konflikti se vrtijo v začaranem krogu, kdo koga manj čuti, podpira tako budo pazita da ne pride do prevelike napetosti in ostajajta na varni razdalji stran drug od drugega. Moški vsega tega na zunaj praviloma ne kažejo medtem, ko ženske takšen odnos moti, saj tako kot vi čutijo, da sta postala kot sostanovalca oz. nekakšna sodelovca v odnosu, pri tem pa manjka bistveni temelj, ki je čustvena bližina.
Najprej se bosta morala spomniti na čas, ko sta si bila privlačna, ko sta hrepenela drug po drugem, ko ste ob njemu čutila varnost, ko je on ob vas lahko postal nežen, kot bi v rokah držal krhek in dragocen porcelan. Spomniti se bosta morala vajinega začetka, ko sta čutila, da bi lahko zaživela skupaj, se pogrešala. To so bili začetki, ko sta se skupaj smejala, se zabavala, pogovarjala o drugih stvareh ne samo vajinih problemih. Bolj ko se ljubita bolj postajata ranljiva zato je bolečina toliko večja, ko spoznata, da stvari ne gredo kot sta prvotno načrtovala. Takrat postaneta bolj občutljiva, napeta, vse potrebe in želje potisneta vstran kljub temu da je vajin odnos vama dragocen.
Obrniti bosta morala urine kazalce nazaj in odkriti privlačnost, saj drugače na zelo boleč način ponavljata stare vzorce odnosov. Tako ste si z novim človekom, v novem okolju ustvarila stara občutja, ki ste jih že nekoč čutila doma. Pogledati bosta morala kaj ponavljata s takšno vztrajnostjo, katera so tista čutenja, ki jih na novo ustvarjata in ostajata v začaranem krogu zapletov. Poglejta in prelistajta stare albume iz otroštva in vajinega skupnega življenja, poglejta pisma, ki sta si jih pisala, kratka sporočila, videokasete in vprašajta se, kdaj sta nazadnje gledala kakšen dober film, kdaj sta se nazadnje spontano srečala ob kavi, skupnem kosilu ali večerji. Spomnita se kaj sta nekoč rada počela skupaj.
Ravno tisto, kar vaju je na začetku družilo skupaj sta sedaj zamenjala z negativnimi lastnostmi. Zato izkoristita skupne trenutke in se pogovarjajta o svojih čutenjih, občutij, svojih družinah, kako je bilo z vama kot otrokoma. Bodita iskrena, poštena in neposredna, ko bo treba kaj povedati kajti le tako bosta zmogla najdi skupne točke seveda če se bosta odločila vzeti čas samo zase in tako uspela zgraditi odnos, ki vodi v globok in intimen zakonski odnos. Svetovala bi vama obisk skupine za predzakonce ki se srečuje vsak 2. in 4 torek v mesecu pri Frančiškanih na Prešernovem trgu ali pa posvetovalni razgovor v enem od naših centrov. O tem kje smo si lahko natančneje preberete v odgovoru Melite Čerček na temo Centri za pomoč.

Lep pozdrav in vse dobro!

Romana Žitko spec. ZDT

Zakonski in družinski Inštitut Novo mesto
Kapiteljska ulica 2
8000 Novo mesto
[email protected]

Nic pa se ne bo spremenilo,ce si tega ne bosta zelela oba oz nujno je,da si tudi on vzame cas..tu ne popusti,saj je to edina resitev za vaju dva..samo ti ne bos resila veze..lp

Po mojem je nujno, da si najdeta pomoc v obliki terapije in da si on organizira vec casa zate in za vajino zvezo. NE MORE delati od 6-20h. To je nenormalno in tega nobeden ne zdrzi. Niti fizicno tega ne bo zdrzal, kje je sele partnerski odnos, druzina… Razumem, da sluzbe ne rastejo na drevesih. Toda ali on misli, da bo tako res lahko tako slo do upokojitve? Ze zdaj mu je stresno in v bistvu ne gre, tako da denar vsega tega ocitno ne odtehta.
Seveda je zelo pohvalno, da te financno podpira in ti ocitno tako pomaga pri studiju. Toda vajin odnos se je bolj ali manj spremenil v vegetiranje. Gotovo se nisi zaljubila vanj zato, ker je imel dobro sluzbo, temvec ker je bil dober clovek. morda bi bila resitev v tem, da cimprej dostudiras in si tudi sama najdes sluzbo ter ga s tem delno financno razbremenis, da si bo cimprej lahko nasel drugo manj stresno.

Najlepša hvala za pomoč! Sem vaš odgovor dala za prebrati fantu, pa mu je dalo misliti. Meni pa tudi. 🙂
Če se situacija le ne bo spremenila, pa bova res obiskala skupino za predzakonce.

Za odnos se morata potruditi oba, eden pa mora narediti prvi korak. Čakati, kdo bi to bil se mi zdi izguba časa, zato ti predlagam da sama narediš prvi korak.
Za začetek ti svetujem knjigo Pet jezikov ljubezni, ki jo prenesi v življenje. Pri nama je pomenila pravi preobrat!
Pa še en nasvet – ne ukvarjaj se toliko z razmišljanjem o vajini zvezi, raje več časa porabi za stvari ki te veselijo (telovadba, sprehod…) Delaj na sebi in tvoje dobro počutje se bo odrazilo tudi na vajinem odnosu.

Premisli, katera situacija ti je prijetnejša:
– ko partner pride domov, ga objameš, poljubiš in poveš kako lepo si se imela ali
– ko partner pride domov, čakaš da te poljubi in načneš temo o vajinem odnosu, kaj ne štima, kako je včasih bilo lepo, kaj pogrešaš…
Ne mislim nič slabega. Noben ni razpoložen vsak dan enako, a se splača potruditi…jaz (midva) delava na tem že 20 let! poleg 2 majhnih otrok! zahtevna služba…

Želim vama res vso srečo in da se čim prej najdeta!

Ali ne more zamenjati sližbe, če ga ta tako utruja. Kaj pa dela, da ga ni od 6 do 20? Včasih se pač moraš vprašati: služba in denar ali partnerstvo. Dobro plačane službe se najdejo tudi drugje.
Nekaj časa še potrpiš, ko pa gre preko neke meje, je pa treba nekaj narediti, da ni prepozno.
Poskušajta vsaj vikende preživeti skupaj. Najdita nekaj novega in ne utapljajta se v vsakdanjiku. Ta namreč ubija.
Preseneti ga s kako romantično večerjo, zmasiraj ga, ko pride domov.
Mojemu vedno paše, da mu zmasiram podlate, ko je utrujen in ga malo pocrtlam. Meni to ni težko, ko vidim, da je utrujen od službe.
Pa vseeno mu povej, kako si ti preživela dan in tudi za svoje probleme.
Če dobro zasluži, najbrž tudi kake kratke počitnice ne bodo problem. Mogoče se pa spet najdeta.
Želim vama, da bi vama uspelo.
Včasih pač pride kriza in imeti morač veliko moči, da jo rešiš, če si to seveda sploh želiš.