Pozdravljeni!
Prebrala sem veliko postov, problemov, dilem, razmišljanj in seveda tudi vse odgovore, tolažbe, vzpodbude na težave. Vendar v vseh teh nisem našla odgovora na problem, ki ga imam trenutno, ki je samo moj.
Trenutno stanje je tako: otroka in midva živimo v mali hišici, kjer imata otroka vsak svojo sobo, midva spalnico, dnevno življenje pa naj bi se odvijalo v prostoru kuhinje, jedilnice in dnevne sobe, ki je vse v enem. Vsi smo radi doma, a je stanje tako: vsak je v svoji sobi na računalniku, s svojimi mislimi, pogovori, igrami in pač kar tam je. Razen našega vsemogočnega, ki je za zdaj še moj mož in oče odraščajočih otrok. On kot car leži v dnevni sobi in ves večer tja do treh zjutraj gleda televizijo. Večinoma ne govori z otroki, razen pozdrava. Kdaj koga kam peljati se pogovarja po telefonu z njimi, z nami nikdar ne je kosila, ker ga večinoma ni, čeprav je brezposelni in bi lahko v bistvu cele dneve ribal hišo in kuhal za družino. Ampak on gre in se pogovarja in »dela«. Nihče ne ve kaj, s kom, kje. Ne pove kam gre, s kom gre, kaj sploh dela. Ker pravi, da dela. Z mano sploh ne govori, že več kot tri leta. Nimamo skupnih načrtov, skupnih ciljev, kje in kdaj bomo preživeli dopust ali v katero šolo bo šel otrok, kaj bodo delali med počitnicami, kaj bomo jedli, kaj bo za vikend,….ma brez veze. NIČ. Hiša, stara pet let, razpada, ne zamenja niti žarnice, ne pritisne gumba za pomivalni stroj, kolesa, računalnike, omare in vse ostalo popravljam sama, saj sem se v teh letih že navadila, da on tega »ne zna«. Šola otrok ga ne zanima, nič ga ne zanima, on igra računalniške igrice ali pa bere meile na računalniku. Podnevi. Zvečer pa gnoji na trosedu, ki razpada in ležerno gleda televizijo. Vse kar je. In s tem zastruplja tudi otroke, ki imajo lep vzor. Predvsem sina, ki mu uspešno sledi. V družbo ne zahajamo več skupaj, ker sva prenaporna, saj me ves čas žali in ponižuje, jaz se pa ne dam in vračam udarec. Tako je tudi doma, vsakokrat, ko smo slučajno skupaj za mizo. Ponižuje in žali me pred otrokoma, zbija mojo avtoriteto in daje v nič vse kar kdorkoli naredi. Večinoma se pogovarjam z otrokoma jaz, saj ju vsak dan pričakam s kosilom, povprašam po dogajanju v šoli, načrtih za vsak dan sproti in v bistvu organiziram naše (beri nas treh:otroka in jaz) življenje. Nakupujem hrano, sem čistilka, kuharica, perica, urejevalka vrta…no, ne vem kaj nisem. Imam pač tako službo, da sem lahko preživela veliko čas s svojima otrokoma, vsa poletja sama z njima na morju. In predvsem se z njima pogovarjam in vsaj vem kaj se z njima dogaja.
Zdaj pa bistvo:seksa ni več že več kot 3 leta, prijazne besede tudi ne,čeprav spiva v isti postelji, ker druge možnosti ni. Pogovarjava se ne, nimava niti ene skupne točke, razen otrok, za katere več ali manj on samo plačuje položnice,enega vozi po treningih, to je pa tudi vse. Ne greva nikamor skupaj, on hodi posebej, jaz zadnje leto ne hodim nikamor. Skratka: mi ga ne zanimamo. Pravi, da druge ženske nima, telefon skriva pred mano in ga ugaša, računalnik tudi.
Narok za ločitveno razpravo sem že 2 x odložila, zdaj gre zares, tretjič bom morala tja. Pa še kolebam, ker se mi smili. Iz hiše, ki je vsakega pol noče, pravi, da je najemnina predraga, en drugega ne moreva izplačat. In vsak trenutek z njim mi je neprijeten za bruhat, skupaj v avtu za ga ubit, skratka…ne vem kaj naj. Ne vem, če je tak človek vreden mojega življenja, saj zaradi njega padam v depresije,z vsako beedo me prizadane, se zapijam in na vse možne načine bežim, si uničujem zdravje. Vsi stali, ki ga poznajo pa imajo o njem najlepše mnenj in se mi čudijo, saj je tako prijazen in ustrežljiv. Takega mnenja je tudi moja mama, brat in sestra, skratka vsi sorodniki in “prijatelji”, ki ga pač vidijo parkrat na leto in ne živijo z njim.
Mislim, da nujno rabim pomoč. On je noče, sem mu (nama) že dogovorila družinskega terapevta, pa ga je »nekaj zmotilo«. Zmanjkuje mi volje do življenja.

Pozdravljena

Nič kaj dosti ni ostalo v tem vajinem odnosu. Vmes sem nekajkrat vprašal, ali je to še sploh odnos. Pa je. Prazen, odtujen, ponižujoč, boleč,… – pa vendale odnos. Na nek čuden in navidez nerazumljiv način še vedno zelo močno potrebujete nekaj, kar dobivate v tem odnosu. Zelo bi vam pomagalo, če bi si res upali pogledati globoko vase in se zavesti, kaj to je, odkod izhaja in zakaj tega nočete izpustiti. Ne bi spet na dolgo pisal, da je vaš partner verjetno zelo podoben vašemu očetu, prav tako tudi vajin odnos. Se vam je oče tudi smilil? Zaradi tega niste upali nič zahtevati od njega, ampak ste samo mirno vse skupaj prenašali? Vaš partner ima vso pravico, da ga je nekaj »zmotilo« pri družinskem terapevtu. Kaj pa je zmotilo vas, da niste sami vztrajali v terapiji? Je res pomemben samo vajin odnos, družina, vi ste pa nepomembni? Kot sem že velikokrat napisal, partnerja ne morete ne prisiliti pa tudi spremeniti ne. Sebe pa lahko. Če toliko let vztrajate v takem odnosu, prenašate vse, kar ste opisali, morate zanesljivo marsikaj spremeniti pri sebi. Pri tem boste verjetno potrebovali pomoč, saj so se negativni vzorci v vas očitno že res globoko ukoreninili. Mama ste, zato nehajte »zaradi njega padati v depresije, se zapijati, na vse možne načine bežati in si uničevati zdravje«. Otroci vas rabijo, če bi se vam že kdo rabil smiliti, so to oni. Ker so v tej vaši zgodbi edine prave žrtve, vidva s partnerjem pa sta sostorilca. Morda se tole bere pretrdo, ampak za vsak odnos sta odgovorna dva in vsako družino kreirata predvsem starša. S svojo žrtveniško in potrpežljivo držo ne pomagate nikomur, sploh pa ne otrokom. Njim samo posredujete zgled, da morajo ženske potrpet, zdržat, poskrbeti za vse, moški pa lahko počne, kar se mu zljubi. Na tak način bodo vstopali v intimne odnose in jih v bolečinah poskušali spreminjati. Boste prevzeli svojo odgovornost vsaj kot mama, če jo kot ženska ne zmorete? Boste nehali prenašati, česar se prenesti ne da. Boste razbili to praznino, preden vam bo razžrla zdravje in bodo otroci izgubili še te nekaj mame, ki jo imajo? Včasih je ločitev prava rešitev, ne vem, če ste vi oziroma vidva že tako daleč. Ampak to sploh ni ključno vprašanje. Morebitna ločitev sama po sebi ne bo nič spremenila, če skuapj s tem ne boste spremenili sebe. To pomeni spremeniti dojemanje sebe, drugih in sveta okrog vas. Najti neko samospoštovanje, samozavest… Precej lažje in hitreje bi vam to spreminjanje šlo ob terapevtski pomoči. Vsekakor naredite nekaj, stopite ven iz te praznine, pa naj vas bo še tako strah. Že zdaj ste sami za vse, od partnerja nimate praktično nič. Razen nečesa, zelo bolečega, kar vas preko partnerja povezuje s svojo izvorno družino. Želim vam, da čim prej ugotovite, da tega v resnici sploh ne rabite več. Ko se bo to zgodilo, se boste lahko svobodno in razumno odločali – zase!

Lepo vas pozdravljam