Moja izguba in situacija je že na forumu. Pri vaših sporočilih pa me muči še to, kako naj se obnašam v službi oz. kaj bi naredili v v moji situaciji. Čeprav je pot v službo zame grozna, jočem vsako jutro, je pa to edina služba ki jo imam. Delam pa v pretežno moškem kolektivu in ker sem se po izgubi Nika tako zelo spremenila, me vsi gledajo in samo čakajo kdaj se bo mi čisto sfuzlalo. Nekateri me sprašujejo če sem kaj jezna na njih, a jaz lahko le odgovorim ne ali pa me vprašajo kako – bo? in me že zadrgne, solze lijejo in samo še skrijem se v kakšen kot. Ali naj jim, ko bom lahko, povem o smrti Nika ali naj pustim da si mislijo svoje. Naj še napišem da je moj šef vedel o nosečnosti in tudi izgubi, ni pa vedel nič o sodelavcu – očetu, in kot moški šef je seveda našel tiste tolažilne besede “si mlada, boš še imela” a ko je dojel da se je narobe izrazil, me zdaj podpira tako, da me zaposluje s primernim delom, mi dovoljuje izhode kadarkoli rabim, vidim da se trudi.

Pozdravljena!
Mogoče bi se lažje pogovorila s šefom in mu vse zaupala. Pa bi potem on razložil tvojim sodelavcem kaj in kako. Po moje bi tudi oni vse bolje razumeli in imeli razumevanje tudi zate.

Moški dejansko razmišljajo drugače. Vendar tvoj šef je dejansko pokazal tisti “mehki” in človeški čut. Menim, da je res smiselno, da se pogovoriš z njim, izrecno pa poudari, da nočeš izkoriščati ne njega ne situacije, ampak da gre trenutno pri tebi izključno za obdobje, ko rabiš iskreno čas zase, najmanj pa določene opazke/pripombe ostalih, ki sploh ne vedo kaj bi rekli, če pa že, pa je bolje, da so tiho.
Poprosi ga, da kot njihov nadrejeni jim obrazloži in pove kako je na stvari.
Sama tudi obrazloži kako TI ŽELIŠ, da se obnašajo do tebe.

Vseeno srečno in upam, da boš uredila,

lp
A.

Nikova mami!

Jaz o svoji situaciji ne bi razlagala šefu, če pa bi, potem bi bila pa zmožna tudi razlagati sodelavcem. Gre za to, da moški res drugače razmišljajo in delujejo. Še bolj pa gre za to, da ljudje, ki se niso nikoli soočali s takšno izgubo, ne vedo, kako se ob tem občutiš. Če nisi izkusil, si ne moreš predstavljati.

Lepo je, če lahko nekoga prosiš za pomoč, še lepše, če pomoč v takšni obliki, ki za tebe res predstavlja to, tudi dobiš. In če bi pomoč od šefa res rada, bodi zelo točna. Ne prosi ga samo z besedami, če lahko pomaga, ker se zna zgoditi, da ne bo točno vedel, kaj bi za tebe pomoč bila. Če drugače ne gre, reci, ne vem, prosim, če lahko naredi to in to… Še bolje, povej sodelavcem kaj bi od njih rada kar sama. Ne vem, prosim, pustite me pri miru, ne sprašujte me, kaj je z mano, pač, kar bi rada.

Če seveda veš, kaj si želiš.

Tudi to ni vedno lahko. Vedeti, kaj si v resnici želimo. Jezni smo, občutljivi, razdražljivi, radi bi mir, pa vendar bi radi, da bi nekdo prebudil točno tisto, da bi kričali, izkričali, izjokali, karkoli.

Glede tvojega partnerja pa takole, zelo lepo od njega, da ti je bil pripravljen biti še naprej partner, še več, biti očim tvojemu otroku. Ne vem sicer, kakšna je vajina situacija, ampak otrok ne reši partnerstva. Mogoče podaljša njegovo agonijo, a konec je vedno tam nekje. Otipljiv in slej ko prej tudi uresničjiv.

Pa srečno.

Najprej moje sožalje, vem kako je izgubiti otroka – meni se je zgodilo proti koncu nosečnosti.

Kar se pa službe tiče – kot vidiš te ljudlje lahko razumejo, le če jim poveš kaj se dogaja oziroma se je zgodilo. Tako se trudi razumeti tvojo situacijo tudi tvoj šef. Jaz bi na tvojem mestu povedala tistim sodelavcem s katerimi si največ v kontaktu. Saj sicer res ne morejo vedeti kaj je s tabo, jasno pa je da se drugače obnašaš.

Če je tebi težko povedati prosi šefa naj jim pove ali pa koga od sodelavcev, ki ve. Po možnosti povej kako želiš da se do tebe obnašajo. Ali naj te pustijo pri miru in ne sprašujejo ničesar, ali naj ti izrečejo sožalje in ne sprašujejo naprej, ali naj se pogovarjajo s tabo kot da se nič ni zgodilo, …

Jaz npr. sem želela kar se da običajne stike in nič vprašanj, ker sem takoj planila v jok. Mi je pa veliko pomenilo vsako izrečeno sožalje. Seveda se s partnerjem in prijatelji pogovarjaš tudi o smrti otroka a s sodelavci se nisem želela.