psihoterapije?
Desperado ne razumem zakaj tako tiščiš, da bi k njim hodil na terapije in v isti sapi govoriš, da tako ali tako pojma nimajo.
V Sloveniji je veliko dobrih terapevtov, tudi s čisto drugačnimi pristopi. Moje mnenje je tako ali tako, da je psihoanaliza učinkovita tam, kjer se ljudje sočajo s precej običajnimi in vsakodnenimi težavami, kjer se morajo naučiti prepoznavat in slišat samega sebe, če pa gre za kaj bolj konkretnega, je kakšen drug pristop se mi zdi boljši in dostikrat hitrejši.
GittaAna
Za terapije pri njih sem omenil v smislu, da se dogaja najverjetneje nekaj s strani terapevtke, da me ignorirajo in nočejo sprejeti.
Čeprav SFU nosi ime Sigmunda Freuda, ne poučujejo in izvajajo samo psihoanalize. http://sfu-ljubljana.si/index.php/ambulanta/
Glede dogajanja med mano, terapevtko in partnerko, pa prihajam do zaključka, da je mene in terapevtko partnerka “peljala scat” naenkrat. Napišem kaj več, ko bom imel čas.
Terapevtka te ni dolžna sprejeti. Če imaš klienta, potem je tvoja primarna odgovornost do njega,, ne do njegove okolice. To je približno tako, kot če imaš odvetnika, ki te zastopa, ki ščiti tvoje pravice, ne glede na to, kdo je bolj ali kdo manj kriv. Čeprav je vedno dobro, da izve še kakšne info iz okolice je to vseeno odvisno od klienta in njegove želje ali privolitve.
GittaAna
To je seveda res in če povem po pravici, se do danes nisem poglabljal v to, kakšna vrsta psihoterapije sploh to je. Mislil sem, da ji bodo pomagali s tisto vrsto psihoterapije, ki bo najbolj primerna. A očitno sem se motil. Hodi namreč na gestalt terapije in mislim da malo razrešujeta, malo pa raziskujeta. Pridno sem tako poročal nekaj časa, kakšni konflikti se med nama dogajajo. Bilo pa je takole: Terapevtki sem pisal, ko sva imela s partnerko konflikte. Sama mi je odpisala, da bo partnerki predlagala, da bi imeli kakšno skupno terapijo. No, tako je minil teden, nato dva, trije… ok, partnerka pač ni bila še pripravljena. Ko je minilo skoraj že dva meseca, so se konflikti med nama iz meni neznanih razlogov in vzrokov stopnjevali. Ko zdaj razmišljam o tem, je moje MNENJE(!) takšno; Partnerki ni bila všeč ideja, da bi imeli skupno terapijo, saj bi to lahko pomenilo, da bi morala prevzeti odgovornost za svoja dejanja. Bolje se počuti, če ima pod kontrolo, kaj terapevtka misli o njej. Ker ni vedela kako naj to prepreči, je na silvestrovo izbruhnil med nama konflikt in rekla mi je, da je konec med nama (to ni rekla prvič). Jaz sem to lepo poročal terapevtki, ki je odgovorila, da ne bo več komunicirala z menoj. Predvidevam, da se je takrat s terapevtkine strani začela razvijati ideja, da bo bolje če me zapusti. Priznam, da sem počasi izgubljal živce in napisal ter rekel marsikaj, kar drugače ne bi. Terapevtka možno da misli, da sem konflikte povzročal jaz, čeprav jih nisem. Obe sta me začele ignorirati, kar me je delalo živčnega. Mislim, da sem takrat pisal terapevtki, ker me je skrbelo, da me partnerka prikazuje njej kot najhujšega človeka (kar možno, da me je), da naj ji ne verjame vsega, kar ona pove o meni. Potem sem objavljal tu na forumu nepremišljene zadeve, ker nisem vedel kako naj to ignoriranje obeh, ki mi je povzročalo tesnobo spravim iz sebe. Tako sem postal oseba, ki jo “hoče kontrolirati”, oseba, ki je “osredotočena samo nase” in oseba, “ki igra žrtev in ki naj končno postane človek”. Tu je bila poleg tega objavljena še “jasnovidna napoved, da misli, da bo moja partnerka kmalu tako pametna, da me bo zapustila predno jo uničim” in neverjetno naključje, naslednji dan, takoj po terapiji, se je to uresničilo.
Mislim, da se je bivši partnerki tako uspelo izogniti skupni terapiji in prevzemanju odgovornosti za svoja dejanja in besede. Jaz ji tako in tako nisem imel kaj več dati (pomagal sem ji priti do službe, ji stal ob strani, ko je bila v bolnišnici, jo pripeljal do terapij na SFU in jo skoraj porinil v njen hobi, ki ga obožuje in prav je, da ga ima, a se verjetno brez moje vzpodbude še ne bi spravila v to). Če pustimo MOM ob strani, mislim, da ljudje partnerju pomagamo iz ljubezni, da, vseeno pa pričakujemo, da bomo nekaj podobnega dobili od partnerja nazaj. Najmanj bi pričakoval (prej), da me bo partnerka nato zapustila. Terapevtka misli kakšno neverjetno dobro delo je naredila in ga tudi je, če gledamo iz perspektive moje bivše partnerke. Iz moje, pa je zelo, zelo krivično do mene. Ne razumem pa sploh, razen če malo raziskujeta, kako ji bo gestalt terapija, ki jo usmerja samo vase, kar je že bila in se mi zdi sedaj še bolj, pomagala do občutenja empatije? Da ne bo pomote, to je debata, ni moj namen skritizirati terapij, da ne bo delovalo, mogoče bodo pa fantastični rezultati na koncu, kdo ve? Karkoli je že v ozadju, vem da tega ni naredila načrtno, pač tako se je izteklo in kljub vsemu jo imam še vedno rad!
Osredotočam pa se tudi na sebe in trenutno berem Shari Schreiber-BORDERLINE WAIFS AND UNSUNG HEROES; Rescuing The Woman Who Doesn’t Want To Be Saved. http://gettinbetter.com/waif.html 🙂
Desperado!
Dokler smo “tam”, s tem mislim, z mislimi pri njih, nismo prisotni z mislimi o sebi. Tudi knjiga nam takrat nič ne pomaga, ker nam nehote misli uhajajo in analiziramo “njega” ali “njo” in pozabimo nase. Razumem te, da te obremejuje, kar se ti je zgodilo, ker si si želel drugače. Prav je, da tudi svobodno pišeš o tem, saj s tem lažje zaznamo v kakšnem labirintu si se znašel in ti s tem lažje pomagamo.
Naj ti povem, da bistveno preveliko autoriteto pripisuješ SFU, psihoanalizi, gestalt terapiji in ne vem vse čemu… Namreč, noben program in nobena terapija nam ne pomaga, če odločitve o svojem življenju ne prevzamemo v svoje roke. “Po njih delih boste jih spoznali…”, je davna modrost, ki se vedno izkaže v življenju. Zato, kar se nanaša na bivšo, pusti času čas… Že to, da bi se razšla na človeka dostojen način in medsebojno popolnoma pomirjena, ti bo potrdilo, da je morda le na pravi poti. Vendar moraš tudi ti sam k temu prispevati, s svojo dejansko spremembo v sebi. Kolikor pa se gresta, kljub raznim terapijam in delu na sebi, neke skrivalnice, je vse to dokaj vprašljiva zadeva. Vendar zate ni pomembno kaj se z bivšo dogaja; zate je pomembno, kaj se s teboj dogaja. Dejstvo je, da ob vsem kar se ti dogaja, nisi zadovoljen, zato si pred tem, da nekaj korenitega ukreneš.
Poznam pa tudi ljudi, ki so hodili na terapije velik del svojega življenja. Kljub temu, da se jim je veliko dogajalo, so obtičali tam kjer so začeli… Na nek način je zelo zanimivo in po svoje celo zabavno, če se kdo ukvarja z nami, nas gladi in pušča v ustaljenih vzorcih. Drugo pa je sprejeti neko resno terapevtsko pomoč, kjer z nami ne ravnajo po naših pričakovanjih, kjer nas soočajo z lastnimi iluzijami, kjer nas soočajo z napačnimi vzorci in zablodami in kjer nam kažejo smeri za rešitve, ki jih nismo navajeni ali jih niti slučajno nismo še pripravljeni sprejeti. Običajno se nam morajo sesuti vse iluzije in včasih moramo ob tem močno trpeti, da se zavestno podamo na drugačno pot iskanja, od katere želimo doseči predvsem spremembo v nas samih.
Razmišljanje o njej in o terapijah je popolni nesmisel. S tem nehote energijo puščaš tam, kjer je ne boš dobil nazaj. Na tak način celo izgubljaš dragoceno energijo, ki jo rabiš zase.
Preobrazba samega sebe je vse prej kot lahka zadeva. Zavedati se moraš, da iz ustaljenih vzorcev, ki so za nas pogubni, ne moremo priti sami. Takrat rabimo pravo strokovno pomoč drugih, da nam pokažejo drugačno pot, ki jo mi enostavno ne vidimo. V stanju, v katerem se po zapisanem nahajaš, si enostavno ne moreš pomagati sam. Predlogi, da greš na skupino za pomoč svojcev z MOM in tudi obisk terapevta, ki dejansko pozna to problematiko, se mi zdijo zelo dobri predlogi.
Želim ti vso srečo na poti do prave odločitve. Lp Odmev
Desperado tudi jaz mislim, da bi bilo super, če se pridružiš svojcem MOM v Ljubljani. Skupino vodi odlična psiahiarinja Mirjana Furlan in tu bi lahko dobil veliko odgovorov na svoja vprašanja in se lažje soočil s situacijo.
Bi pa še nekaj dodala. LJubezen in pomoč partnerju ne poteka tako kot pri blagovni izmenjavi – jaz tebi , ti meni. Dejansko lahko učinkuje le tako, da jaz tebi, ker te imam rad in je moja želja, da ti pomagam in ne pričakuješ plačila, ker je plačilo že to, da se ima tisti, ki ga imaš rad dobro. In pri zdravem odnosu gre to povsem avtomatično v obe smeri.
Včasih ostajamo v nezdravih odnosih ali pa se cmarimo v jezi, obžaovanju, nerealnih pričakovnjih….. zgolj zato, ker smo vanje tako zelo veliko vložili in se nam zdi, da bomo v primeru, če bomo sedaj to izgubili ( ali ne dobili nazaj, kar smo vložili) oškodovani, prevarani…itd. Na ta način izgubljamo še več in se nikoli ne konča. Vsaj ne do takrat, dokler ne postavimo črte in si rečemo, dobro, toliko sem vložil, pričakoval sem, da bom dobil nazaj in morda še kak dobiček pri tem, vendar se ni izšlo. Zadevo sam pri sebi zaključiš in začneš investirati tam, kjer se splača. Še najbolje v samega sebe. Ker če imaš veliko ( ne govorim zgolj o materialnih stvareh) in daš zgolj zato, ker si želiš nekoga , ki ga imaš rad razveseliti, ti je bolj ali manj vseeno kaj bo s tem naredil in se ne počutiš izigranega če ne dobiš ekvivalenta nazaj in zgolj veselega, če pride tudi kaj iz druge smeri.
GittaAna
Hvala vsem za nasvete! Vem, da imam kar nekaj težav sam s sabo, zato sem že razmišljal o individualnih psihoterapijah. V bistvu si že iščem terapevta, tako da če ima slučajno kakšen predlog za terapevta iz območja gorenjske, ali Ljubljana z okolico, mi prosim predlagajte. Mislim, da glede na težave, bom moral obiskovati terapije kar nekaj časa (dolgotrajne), hočem trajne spremembe, no, saj mi ne preostane drugega, kakor da iščem in z eno/enim terapevt-ko/om se bom že ujel.